Jedro

Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 7. 2020 nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 1. 9. 2020 in še traja, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je bila A.A. prisotna le pri očitanem mu ravnanju z dne 30. 6. 2020, zato glede drugih kršitev sodišče ne bi smelo upoštevati njene izpovedi. Očita, da toženec ni upošteval omejitev, ki izvirajo iz tožnikove invalidnosti. Ta je moral prenašati vreče, težje od 10 kg in delati v prisilni drži, kar je vplivalo tudi na čas izvedbe del. Toženec je želel, da tožnik dela po normah, ki veljajo za delavce brez omejitev, a to ni bilo mogoče. Nepravilnosti, na katere je opozarjal tožnik, toženec ni odpravil, temveč mu je podal obravnavano pisno opozorilo in odpoved. Toženec ni predložil ergonomske ocene tožnikovega delovnega mesta, zato se poraja dvom o njegovi ustreznosti. Prav tako ni predložil razdelanega tehnološkega procesa pranja in navodila izdelovalcev stroja, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Navodila za delo so se pogosto spreminjala, bila so nejasna in na oglasno desko izobešena z daljšim časovnim zamikom. Tožnik je bil v pralnici pogosto sam, zato bi mu bilo dopustno naložiti le delo, ki bi ga lahko opravil. V očitanih dneh je odšel z dela v skladu z razporedom delovnega časa. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi mu jih sodišče moralo prisoditi najmanj za tretjo pripravljalno vlogo, katero je vložil na poziv sodišča. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podane. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno. Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu pralec z omejitvami 2, je toženec sprva podal pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, v nadaljevanju pa mu je iz krivdnega razloga redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti pisnega opozorila in o zakonitosti odpovedi, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam podaja naslednjo obrazložitev.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče lahko upoštevalo izpoved A.A. le glede kršitve v zvezi z izlivom vode iz stroja, ker je bila prisotna le pri tem dogodku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zaslišanja te priče, ki je v primeru odsotnosti nadomeščala tožniku nadrejeno B.B., ne izhaja, da je izpovedovala o dejstvih, ki jih ne bi sama zaznala. Sodišče ji je zastavljalo vprašanja, izhajajoč iz trditev tožnika, te pa so bile v določeni meri podane splošno in jih tožnik ni navezal le na konkretno očitano kršitev. Sicer pa tudi neupoštevanje izpovedi te priče ne bi moglo vplivati na drugačne dokazne zaključke. Ugotovitve, da so bila navodila za pranje zapisana in izobešena, prvostopenjsko sodišče ni oprlo le na izpoved te priče, temveč tudi na druge izvedene dokaze (izpovedi B.B. in C.C., listini B9 in B11). Prav tako ni le na izpoved A.A. oprlo ugotovitve, da je bilo na voljo dovolj krp za primerno napolnitev pralnega stroja. To ugotovitev dokazno podpirajo tudi fotografije, ki jih je predložil tožnik, ter izpovedi B.B. in C.C., ki je bil prisoten ob tem, ko je tožnik premalo napolnil stroj, čeprav je imel na voljo dovolj krp.

8. Pritožba očita, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pri odločitvi upoštevati omejitve pri delu, ki so izvirale iz tožnikove invalidnosti, oziroma to, da je moral prenašati vreče, ki so presegale zanj dovoljeno težo 10 kg, ter da so se vreče nahajale tudi na tleh in ne le na mizi, na kateri bi morale biti, zaradi česar je delal v prisilni drži. Iz izpodbijane sodbe res izhaja, da je šofer tedaj, ko je bila miza prepolna, odložil vrečo s krpami v pralnici na tla, prvostopenjsko sodišče pa je tudi dopustilo možnost, da so bile vreče težje od 10 kg. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna prvostopenjska ocena, da ti okoliščini tožnika ne razbremenita odgovornosti za kršitve, za katere je sodišče ocenilo, da so mu bile utemeljeno očitane. Na podlagi izpovedi tožnika in D.D. je namreč pravilno ugotovilo, da tožniku za izvršitev njegovega dela ni bilo treba dvigovati vreč s tal, temveč je iz vreč na tleh postopoma jemal krpe in jih dajal v pralni stroj. Na ta način omejitev ročnega premeščanja bremen nad 10 kg ni bila presežena. Pritožba izpostavlja tudi delo v prisilni drži, a spregleda, da je bilo takšno delo tožniku z invalidsko odločbo dovoljeno kot občasno, da bi bil obseg te omejitve kršen prav v primerih konkretno očitanih kršitev, pa ni zatrjeval, niti to ne izhaja iz dokaznega postopka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tak način dela (jemanje krp iz vreč na tleh) vplival na čas izvedbe dela, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da predmet ugotovljenih kršitev ni v tem, da tožnik ni opravil dela pravočasno.

9. Tožnik je priložil pritožbi zdravniški izvid z dne 10. 9. 2021 in se skliceval na poslabšanje zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče te listine ni upoštevalo. Predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, pri čemer pritožba pogoja nekrivde za predložitev listine sploh ne obrazloži (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer vprašanje poslabšanja zdravstvenega stanja ne predstavlja odločilnega dejstva v tem sporu. Nedopustno novoto predstavlja tudi pritožbena navedba o želji toženca, da bi tožnik delal po normah, ki so veljale za delavce brez omejitev delovne zmožnosti.

10. Po mnenju pritožbe se poraja dvom v ustreznost tožnikovega delovnega mesta, ker toženec ni predložil ergonomske ocene, na katero se je skliceval. Očitek ni utemeljen. Toženec je res navedel, da je bila v letu 2016 izvedena ergonomska ocena tožnikovega delovnega mesta. Ker je tožnik navedel, da te ocene ne pozna in trdil, da je moral delo izvajati izven omejitev delovne zmožnosti, je toženec vztrajal pri izvedbi dokaza z izvedencem za varnost in zdravje pri delu, ki naj po pridobitvi vse relevantne dokumentacije s strani toženca (torej tudi ergonomske ocene) poda mnenje, ali je bilo tožniku zagotovljeno delo v skladu z omejitvami. Po presoji pritožbenega sodišča tega dokaza prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo, saj je pravilno ocenilo, da ni bil potreben za ugotovitev odločilnih dejstev. Kot je pravilno obrazložilo, se tožnik na zdravstvene omejitve (ali preobilico dela) ne more uspešno sklicevati, saj iz izvedenih dokazov ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da so očitane kršitve v vzročni zvezi s tožnikovimi omejitvami delovne zmožnosti. To, da npr. 10. in 16. 3. 2020 ni opral krp za E., ki bi jih moral najprej oprati, ni bilo posledica zdravstvenih omejitev, saj je bil namesto teh krp sposoben oprati krpe drugega naročnika. Tudi iz ugotovljenih okoliščin glede očitanih kršitev za 1. in 3. 6. 2020 izhaja le, da tožnik dela v zvezi s pranjem krp, ki mu ga je izrecno odredila nadrejena, ni hotel opraviti, ne pa, da bi odrejeno delo nasprotovalo njegovim zdravstvenim omejitvam. Nadaljnjih kršitev glede nespoštovanja delovnega časa in slabo opranih krp pa že vsebinsko v ničemer ni mogoče povezati z vprašanjem (ne)spoštovanja tožnikovih zdravstvenih omejitev.

11. Pritožba očita, da so bila navodila za delo nejasna in so se pogosto spreminjala (izpostavlja naročanje vrstnega reda pranja krp). Po oceni pritožbenega sodišča je očitek neutemeljen. Uveljavljan je pavšalno, saj ne konkretizira, v čem natančneje je nejasnost oziroma sprememba navodil, ki bi lahko vplivala na drugačno presojo vsake posamezne ugotovljene kršitve. Tudi iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik ni imel ustreznih navodil za delo, ki je bilo predmet ugotovljenih kršitev. Tako npr. iz izpovedi tožnika v zvezi z očitkoma z dne 10. in 16. 3. 2020 izhaja, da je vedel, da se krpe iz E. operejo prve; glede očitka z dne 1. 6. 2020 iz navedb odpovedi, ki jim tožnik ni konkretizirano oporekal, izhaja, da mu je nadrejena izrecno naročila, da mora vse krpe oprati do konca, najprej pa krpe doma F., oziroma ga je dne 3. 6. 2020 opozorila na neoprane krpe iz objektov klinika G. in dom F.. Dokazni postopek tudi ni potrdil tako pogostih nenadnih sprememb urnika, kot jih je zatrjeval tožnik, zlasti pa ne, da so bile ugotovljene kršitve posledica sprememb urnika.

12. Pritožba zmotno očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker toženec ni predložil razdelanega tehnološkega procesa pranja in navodila izdelovalcev pralnega stroja. Tožnik je v postopku utemeljeval, da bi moral toženec to predložiti, ker so bila navodila nedorečena in nejasna, medtem ko je toženec trdil, da so bila navodila za pranje dovolj natančna in se ni strinjal, da bi jih moral izdelati tudi v obliki razdelanega tehnološkega procesa. Glede na to navedbo toženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da akta - razdelan tehnološki proces pranja toženec očitno niti ni imel. To, da je tožnik imel ustrezna navodila za delo, pa je že obrazložilo.

13. Po navedbi pritožbe naj bi bil tožnik v pralnici pogosto sam, zato bi mu toženec lahko naložil le delo, ki bi ga v delovnem času lahko opravil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti ne konkretizira, na katero očitano kršitev meri ta splošna navedba. Tudi sicer soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da sklicevanje na zmanjšanje števila zaposlenih tožnika ne more razbremeniti odgovornosti za ugotovljene kršitve. Resda je bilo ugotovljeno, da je toženec tekom let izgubljal objekte, kar je pomenilo manj krp za pranje, vendar iz izpovedi C.C. izhaja, da je kljub temu zadnja štiri leta število zaposlenih ostalo enako. Predvsem pa je bistveno, da ugotovljene kršitve temeljijo na tem, da tožnik namerno ni sledil navodilom nadrejene oziroma ni opravil naloženega mu dela, pri čemer iz dokaznega postopka ni izhajalo, da dela ni opravil zaradi preobilice le-tega.

14. Pritožba zmotno navaja, da bi toženec očitani predčasni odhod z dela dne 8. in 19. 5. 2020 lahko dokazal le, če bi predložil razpored. Očitano kršitev je toženec lahko dokazal s katerimkoli dopustnim dokaznim sredstvom. V ta namen je predlagal zaslišanje priče B.B., ki je očitek utemeljila s prepričljivimi dejstvi: v navedenih dneh je preverila prisotnost tožnika v pralnici; njegovega avta tedaj ni več bilo; čakala ga je do konca delovnega časa, a se ni vrnil; pogledala je v evidenco ur in videla, da je zabeležil kasnejšo uro odhoda od dejanske. Nasprotno tožnik tega, da naj bi delal do konca delovnika, ni dokazal. Ob ugotovitvi, da je bila 8. 5. 2020 pralnica ob 14.15 uri zaklenjena, tožnika ni bilo, v evidenco ur pa je zabeležil uro odhoda 15.00 (delovnik je imel do 16.00 ure), ter da je bila 19. 5. 2020 pralnica zaklenjena ob 14.30 uri, tožnika ni bilo, v evidenco pa je zabeležil uro odhoda 15.30, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je odšel z dela predčasno, s tem, ko je v evidenco ur zabeležil kasnejšo uro odhoda, pa je celo zlorabil sistem evidentiranja. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v obeh dneh delo opravljeno in da je tudi sicer tožnik imel veliko neplačanih nadur, je neutemeljeno, saj je bilo predmet obravnavane kršitve nespoštovanje delovnega časa. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je tožnik večkrat podaljšal delovni čas ali prišel na delo predčasno, saj to ne more ovreči zaključka o storitvi očitanih kršitev. Enako velja za pritožbeno navedbo, da so se urniki dela pogosto v zelo kratkem času spreminjali brez posveta z zaposlenimi. Takšne spremembe urnika, ki se ji ne bi mogel prilagoditi, v zvezi s predčasnim odhodom oziroma nepravilnim evidentiranjem za navedena dva dneva tožnik ni dokazal. 15. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi bila pisna navodila izobešena na oglasno desko z daljšim časovnim zamikom. Pritožba v ničemer ne konkretizira, katere kršitve tožnik ne bi storil, če zatrjevanega zamika ne bi bilo. Sicer pa je bistvena ugotovitev sodišča, da je bil tožnik, ki je delal pri tožencu že od leta 2013, z izobešenimi navodili za pranje seznanjen, kar so potrdile priče B.B., A.A. in C.C.. Slednji je celo dodal, da so bila obvestila glede načina pranja dana na oglasno desko takrat, kot so datirana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v trditvah dejansko ni oporekal, da navodilo za pranje rasantov in krp z dne 18. 2. 2020 (B9) ni bilo izobešeno tega dne. Zatrjeval pa je, da je bilo obvestilo z dne 15. 1. 2018 - B11 (opozorilo o upoštevanju urnika dela in dolžnosti obvestiti sodelavca, če so v stroju ostale krpe) dejansko izobešeno 15. 11. 2019, kar pa je pred datumom storitve ugotovljenih kršitev. Za obvestilo o obratovalnem času pralnice z dne 21. 2. 2020 (B13) je trdil, da je bilo izobešeno 3. 6. 2020. Natančno ni konkretiziral, v zvezi s katero kršitvijo naj bi bilo to pomembno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vsebinsko še najbolj navezuje na očitek predčasnega odhoda z dela, glede katerega pa natančno ugotovljene okoliščine, ki so bile že obrazložene, ne dopuščajo nobenega dvoma o utemeljenosti očitka in celo o zlorabi sistema evidentiranja. Šele 3. 6. 2020 naj bi bilo po zatrjevanju tožnika izobešeno tudi obvestilo z dne 17. 2. 2020 (B15) o tem, da naj delavci upoštevajo delovni čas prihoda in odhoda in ga verodostojno evidentirajo v evidenco ur. Ta okoliščina, tudi če bi bila resnična, zaključka o zakonitosti odpovedi ne bi mogla spremeniti, saj to obvestilo predstavlja opozorilo glede obveznosti, ki jih je delavec dolžan spoštovati že na podlagi zakonskih določb (33. in 34. člen ZDR-1).

16. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik dobil pisno opozorilo in odpoved zato, ker je opozarjal na nepravilnosti pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da izvedeni dokazi takega zaključka ne utemeljujejo. C.C. in B.B. nista potrdila, da bi se toženec iz tega razloga želel tožnika znebiti, oziroma da bi nadrejena imela kaj osebno proti tožniku. Kot je potrdil dokazni postopek, je tožnik z ugotovljenimi kršitvami dejansko kršil 33., 34. in prvi odstavek 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno, ter da je bila zaradi obstoja utemeljenega odpovednega razloga in nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama zakonita tudi odpoved. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

17. Ker tožnik v sporu ni uspel, je pravilna odločitev, da krije sam svoje stroške prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov tretje pripravljalne vloge, ki jih je uveljavljal kot separatne stroške. To je res vložil na poziv sodišča za primer, če bi to odločilo po pravilih o sodni razvezi. Vendar pa kasnejši toženčev umik predloga za odločitev po 118. členu ZDR-1 ne predstavlja zlorabe pravic ali krivdnega ravnanja toženca, kar nenazadnje pravilno ugotavlja že sama pritožba. Razlog za priznanje separatnih stroškov zato ni bil podan (156. člen ZPP). Brez pravne podlage je tudi zavzemanje pritožbe za priznanje teh stroškov na podlagi uporabe analogije z umikom zahtevka.

18. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).