Jedro

Tožena stranka je sicer dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, vendar ni spoštovala določb tretjega in petega odstavka 88. člena ZDR. Tožniku namreč ni sočasno z odpovedjo ponudila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, čeprav je bilo ugotovljeno, da ga je imela, odpoved pa je podala po izteku subjektivnega roka.

Presoja, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi oktobra 2004, ko je postala pravnomočna sodna odločba, s katero je tožnik pridobil pravico do reintegracije, ni v skladu z že sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal že z ukinitvijo določenega delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik (v letu 2002), pri čemer okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in morebitna kasnejša reintegracija tega (ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju) ne spremeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2005 nezakonita, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati pravice iz dela in mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožniku priznalo odmerjene stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da odločitev sodišča ni v skladu z materialnim pravom glede pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede ponudbe ustreznega dela tožniku v času podaje redne odpovedi. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijska graja pretežno ni namenjena zmotni uporabi materialnega prava, ampak ugotovljenemu dejanskemu stanju o tem, zakaj je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi šele 22. 2. 2004 in zakaj ni tožniku ponudila pogodbe o zaposlitvi za delo, s katerim je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi razpolagala. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

8. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

9. Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je nižje sodišče zaključilo, da je tožena stranka „v postopku“ redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer dokazala, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog pogodbe o zaposlitvi, da pa tožena stranka ni spoštovala določb tretjega in petega odstavka 88. člena ZDR. Tožniku namreč ni sočasno z odpovedjo ponudila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, čeprav je bilo ugotovljeno, da ga je imela, odpoved pa je podala po izteku roka (subjektivnega). Čeprav bi za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščala že samo ena od obeh ugotovljenih nepravilnosti, je sodišče obrazložilo, zakaj sta obe taki, da je zaradi njiju odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Revizijsko sodišče zato glede na ugotovljeno dejansko stanje z zaključki sodišča druge stopnje in z uporabo materialnega prava načeloma soglaša. Ni pa v skladu z že sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi oktobra 2004, ko je postala pravnomočna sodna odločba (Pdp 1337/2003), s katero je tožnik pridobil pravico do reintegracije. Delodajalcu je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že z ukinitvijo določenega (ki ga je zasedal tožnik) delovnega mesta (v letu 2002), pri čemer okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in morebitna kasnejša reintegracija tega ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju, tega ne spremeni. Tako stališče je Vrhovno sodišče do sedaj sprejelo v vrsti odločb (na primer VIII Ips 376/2007 z dne 12. 2. 2009, VIII Ips 425/2007 z dne 28. 11. 2008, VIII Ips 430/2008 z dne 1. 4. 2009).

11. Zato revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.