Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem priče. Tožnik je bil skladno z 236. členom ZPP dolžan navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev predlagane priče, česar se je očitno zavedal, saj je navedel, da bo njen naslov sporočil naknadno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika še posebej pozivati k sporočitvi naslova priče. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja tega dogovora ni dokazal. Nenazadnje ga ni potrdil niti z lastno izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam toženke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika o višini plače kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in kot izhaja iz plačilnih list. Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. Obveznost izplačila plače namreč ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo, razen v izjemoma zakonsko navedenih primerih, ko je delavec upravičen do nadomestila plače.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v višini 3.039,15 EUR; ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 in da obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 1.610,38 EUR; pobotalo terjatev tožnika s terjatvijo toženke do višine 1.610,38 EUR ter naložilo toženki, da je dolžna tožniku plačati znesek 1.428,77 EUR. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 267,71 EUR in da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka v višini 35%. Toženki je še naložilo, da je dolžna plačati stroške postopka v znesku 43,96 EUR na račun sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni obstajal ustni dogovor o plačilu dnevnic in kilometrine. Ni jasno, čemu bi potem služil zapis o opravljenih kilometrih voženj na tedenski ravni na potnih nalogih. Gre za dokaz dogovora o plačilu glede na opravljene kilometre. Kot dokaz dogovora je predlagal zaslišanje priče A. A., ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje bi lahko pričo pozvalo na narok preko tožnika. Ni jasno, zakaj bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora. Meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k sporočitvi naslova priče. Nadalje meni, da ni jasna obrazložitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo dnevnic. Tožnik je podal trditve o odsotnosti v tujini in višini dnevnic. Iz plačilnih list izhaja, da mu je toženka nekaj dnevnic izplačala, nejasno pa ostaja, koliko dnevnic je bilo plačanih. V zvezi z zahtevkom za plačilo v obdobju od 5. 8. do 24. 8. 2022 pa navaja, da v tem času res ni prišel na delo, saj je sprožil postopek odpovedi, toženka pa ga na delo tudi ni pozvala niti njegovega prihoda ni sankcionirala. Sodišče prve stopnje je verjelo direktorju toženke, da je tožnika pozval nazaj na delo, a toženka za te trditve ni predložila dokazov, ki bi jih morala imeti, če bi to držalo. Tožnik je izpovedal, da mu je direktor v času bolniškega staleža prepovedal vstop v podjetje, zato je tožnik predvideval, da toženka z njim ne želi več sodelovati in je pričel postopek odpovedi. Obveznost delodajalca je, da delavcu zagotovi delo. V nasprotnem primeru je delavec upravičen do 100 % nadomestila plače. Ker mu je toženka prepovedala vstop v podjetje in mu grozila, tožnik ni sam kriv, da se na delu ni zglasil. Zato je upravičen do 100 % nadomestila plače v navedenem obdobju. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o uspehu strank v postopku. Meni namreč, da procesni pobot ne more vplivati na uspeh strank.

4. Toženka pa se pritožuje zoper odločitev o neugotovitvi obstoja njene terjatve do tožnika v višini 1.050,00 EUR z obrestmi in posledično zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi obstoj njene terjatve do tožnika v višini 1.050,00 EUR in jo pobota s tožnikovo terjatvijo do nje ter posledično spremeni odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik na polnilno mesto zapeljal naravnost namesto vzvratno in zato trčil v nakladalno ploščad in s tem povzročil škodo na vozilu v lasti toženke. Nato pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da navedbe toženke o protipravnosti niso bile dovolj konkretizirane. Toženka je namreč navedla, da je tožnik škodo povzročil z napačnim načinom vstopa, ker je do nakladalne ploščadi vstopil naravnost in ne vzvratno in na ta način zapeljal preblizu ploščadi. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je toženka najprej trdila, da je protipravnost podana v načinu vožnje, nato pa v tem, da je tožnik zapeljal preblizu ploščadi. Toženka je tekom celotnega postopka trdila, da je tožnik k ploščadi zapeljal napačno, ker je zapeljal naravnost namesto vzvratno, s čimer je logično zapeljal preblizu ploščadi in poškodoval cisterno. Tožnik je očitno napačno ocenil dolžino cisterne. Napačno ravnanje tožnika izhaja tudi iz njegove izpovedbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožnika:**

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. Tožnik je bil skladno z 236. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) dolžan navesti tudi prebivališče oziroma zaposlitev predlagane priče, česar se je očitno zavedal, saj je navedel, da bo njen naslov sporočil naknadno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika še posebej pozivati k sporočitvi naslova priče. Ker tožnik naslova priče ni sporočil, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Res je tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedel, da priča ne živi v Sloveniji in da jo bo sam pripeljal na naslednji narok. Vendar pa tožnik ne navaja, da naslova priče brez svoje krivde ni mogel pravočasno sporočiti, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da bi zaslišanje te priče zavleklo postopek, saj bi bilo potrebno zgolj zaradi tega opraviti še en narok za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

7. Tožnik je zatrjeval dogovor s toženko o plačilu za delo oziroma višini plače v višini pripadajočih dnevnic in plačilo po opravljenih kilometrih. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja tega dogovora ni dokazal. Nenazadnje ga ni potrdil niti z lastno izpovedbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam toženke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika o višini plače kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in kot izhaja iz plačilnih list. Zgolj v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so na potnih nalogih zapisani opravljeni kilometri na tedenski ravni, pa, upoštevaje prej navedeno, še ne dokazuje dogovora o plačilu za delo v višini prevoženih kilometrov. Nenazadnje tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, da bi ti zapisi dokazovali zatrjevan dogovor o višini plače. 8. Kot rečeno, je tožnik zatrjeval dogovor s toženko o plačilu za delo oziroma višini plače v višini pripadajočih dnevnic in plačilo po opravljenih kilometrih, ki pa ga ni dokazal. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o tem, koliko dnevnic je bilo tožniku plačanih. Tožnik namreč ni zahteval plačila dnevnic kot takih (povračila stroškov za dneve opravljenih službenih poti), pač pa višjo plačo. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 5. 8. 2022 do 24. 8. 2022, ko tožnik dela za toženko ni opravljal, saj ni bil odsoten zaradi nobenega od razlogov, za katere je predpisano nadomestilo plače (v 137. in 138. členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.). Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. Obveznost izplačila plače namreč ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo, razen v izjemoma zakonsko navedenih primerih, ko je delavec upravičen do nadomestila plače (prim. sodbo VSRS VIII Ips 206/2018). V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožnika na delo ni bilo, ker je sprožil postopek odpovedi in ker ga toženka na delo ni pozvala, ni odločilno. Bistveno je, da je bil tožnik v tem obdobju še vedno v delovnem razmerju s toženko, zato bi moral zanjo še naprej opravljati delo ali pa navesti opravičljiv razlog za svoj izostanek z dela. Tožnik je res izpovedal, kar poudarja v pritožbi, da na delo ni šel, ker mu je direktor toženke grozil in mu prepovedal vstop v podjetje. Vendar pa ne le, da tega ne potrjuje noben drug dokaz (zakoniti zastopnik toženke je to izrecno zanikal), pač pa tožnik tega niti ni predhodno zatrjeval (zgolj pavšalno je navedel grožnjo ob povzročitvi škode dne 8. 7. 2022). Izpoved stranke pa ne more nadomestiti njene pomanjkljive trditvene podlage (212. člen ZPP).

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da procesni pobot ne more vplivati na presojo tožnikovega uspeha v pravdi. Pobot je obrambno sredstvo toženke zoper tožnikov tožbeni zahtevek. Namen pobotnega ugovora je v dosegu zavrnitve tožbenega zahtevka. Zaradi ugotovitve obstoja v pobot uveljavljane terjatve toženke, je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v manjšem delu. Sodišče prve stopnje je torej o stroških postopka pravilno odločilo po končnem uspehu strank v postopku, skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

**O pritožbi toženke:**

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni podala dovolj konkretiziranih trditev o protipravnosti tožnikovega ravnanja v zvezi s škodnim dogodkom z dne 27. 6. 2022, zato že iz tega razloga ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke za plačilo odškodnine v znesku 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 daje do plačila. Posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo toženka izpodbija zgolj v zvezi z neugotovitvijo navedene terjatve.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da med strankama ni sporno, da je tožnik na polnilno mesto zapeljal naravnost namesto vzvratno in zato trčil v nakladalno ploščad in s tem toženki povzročil škodo. V izpodbijani sodbi (v 24. točki obrazložitve) je namreč navedeno, da ni sporno (zgolj to), da je tožnik 27. 6. 2022 na polnilno mesto v rafineriji zapeljal naravnost ter trčil v nakladalno ploščad, pri tem pa je nastala škoda. Je pa tožnik sicer izrecno in obrazloženo zanikal odgovornost za nastali škodni dogodek, ker naj bi bile v rafineriji izobešene napačne oznake.

13. Toženka je v zvezi s protipravnostjo (kot elementom odškodninske odgovornosti) navedla le, da je do škode prišlo, ker tožnik na polnilno mesto ni zapeljal vzvratno, pač pa naravnost. Zgolj to pa še ne zadošča za zaključek o protipravnosti tožnikovega ravnanja. Ni namreč jasno, zakaj tožnik na polnilno mesto ne bi smel zapeljati naravnost oziroma zakaj bi moral zapeljati vzvratno. Toženka tako ni navedla, katera pravila je tožnik kršil. V drugi pripravljalni vlogi pa je toženka navedla drugače, in sicer, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožnik zapeljal preblizu nakladalni ploščadi, pri čemer tudi tega očitka ni konkretizirala. Toženka tudi ni navedla, da je tožnik zapeljal preblizu ploščadi, ker je do te vstopil naravnost namesto vzvratno, kot poizkuša prikazati v pritožbi. Tudi sicer pa ni samo po sebi logično, da je tožnik zato, ker je zapeljal naravnost namesto vzvratno, zapeljal preblizu ploščadi, kot navaja toženka v pritožbi. Pritožbene navedbe, da je tožnik napačno ocenil dolžino cisterne oziroma prikolice, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tega toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sklicevanje na tožnikovo izpoved pa ne more nadomestiti njenih pomanjkljivih trditev (212. člen ZPP).

14. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).