Jedro

Predmet obravnavane zadeve je vprašanje ali je davčni organ utemeljeno zavrnil predlagano zamenjavo instrumentov zavarovanja po tožnikovi vlogi. Ker glede na določbo drugega odstavka 120. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odobri zamenjavo, torej gre za diskrecijsko pravico, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno, je potrebno preizkusiti, ali je ocena davčnega organa v obravnavanem primeru takšna, da so razvidni utemeljeni razlogi, ki morajo biti pojasnjeni na način, da jih je mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi gre za zavarovanje izpolnitve predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR, zato predlagana obremenitev navedenih parcel glede na njihovo zanemarljivo nizko vrednost (804,00 EUR, 188,00 EUR in 27,00 EUR) ni ustrezna. Glede delnic pa organ prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik z delnicami ne more razpolagati, temveč jih lahko v zavarovanje ponudi le imetnik. Po prvem odstavku 115. členu ZDavP-2 glede osebe, ki je dolžna zagotoviti zavarovanje, izhaja, da mora zavarovanje zagotoviti zavezanec za davek. Ne glede na prvi odstavek 115. člena ZDavP-2 lahko davčni organ na zahtevo zavezanca za davek dovoli, da zavarovanje namesto njega predloži tudi tretja oseba. Tožnik v postopku ni dokazal, da je navedene delnice predložila družba B. d.o.o. za račun tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ptuj delno ugodil vlogi tožnika in sprejel predlagani instrument zavarovanja obremenitev nepremičnine parcelna številka 573/0 k.o. …, do lastninskega deleža tožnika 58/100 (točka 1. izreka). V točki 2. izreka je zavrnil ostale predlagane instrumente po vlogi 28. 5., dopolnjeni 29. 5. in 31. 5. 2012 (obremenitev nepremičnine na …, parc. št.: 2824/11, 2825/2, 2825/3, 2843/2, 2844/4, 3009/3, 2843/1, 2824/10 in 2847, vse k.o. … in delnice delniške družbe A. d.d. v skupnem številu 4072).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožniku v zadevi zavarovanja predvidene davčne obveznosti v smislu 11. člena ZDavP-2 25. 5. 2012 izdan začasni sklep DT 0610-2382/2012-2 (14-2001-05,14-2001-12) o prepovedi razpolaganja s sredstvi, ki jih ima tožnik na bankah v skupni višini 1.032.697,00 EUR. Tožnik je v vlogi 28. 5. 2012 za spremembo zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti predlagal, da davčni organ za zavarovanje davčne obveznosti v navedeni višini obremeni nepremičnine parc. št.: 2824/11, 2825/2, 2825/3, 2843/2, 2844/4, 3009/3, 2843/1, 2824/5, 2824/10 in 2847, vse k.o. … ter 537/0, k.o. …, za katere je navedel, da so v njegovi lasti oz. v solastništvu. Za nepremičnino na … je predložil cenitveno poročilo z dne 10. 11. 2011 in Pogodbo o finančnem lizingu. Dne 31. 5. 2012 je predlagal nov instrument zavarovanja: obremenitev nepremičnine parc. št. 537/0, k.o. …, do lastniškega deleža 58/100, delnice delniške družbe A. d.d., … v skupnem številu 4.072, imetnika B. d.o.o., v vrednosti 518.234,00 EUR (vrednost kapitala delniške družbe v bilanci stanja v obdobju 1-3/2012). Iz ZK izhaja, da so nepremičnine parc. št.: 2824/11, 2825/2, 2825/3, 2843/2, 2844/4, 3009/3, 2843/1, vse k.o. …, v lasti C. d.o.o.. Tržna vrednost 10. 11. 2011 znaša 3.050.000,00 EUR. Vrednost nepremičnin v lasti tožnika znaša po podatkih GURS: parc. št. 537, k.o. … 75.875,00 EUR oz. vrednost tožnikovega deleža 85/100 (pravilno 58/100 - op. sodišča) znaša 43.955,30 EUR; parc. št. 2824/5, k.o. … 804,00 EUR; parc. št. 2847, k.o. … 188,00 EUR in parc. št. 2824/10, k.o. … 27,00 EUR. Tožnik je navedel, da je od družbe C. d.o.o. prejel ustno potrditev, da bo podala soglasje za bremenitev nepremičnin, na sestanku 1. 6. 2012 pa je pojasnil, da so nastale težave glede pridobitve soglasja. Davčni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 115. člena, drugi in četrti odstavek 117. člena, 112. člen ter prvi in drugi odstavek 120. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. Prvostopenjski organ bo zmanjšal znesek po začasnem sklepu DT 0610-2382/2012-2(14-2001-05,14-2001-12 o prepovedi razpolaganja s sredstvi za znesek ocenjene vrednosti lastniškega deleža tožnika 43.955,30 EUR šele, ko bo tožnik poskrbel za vknjižbo zastavne pravice v korist davčnega organa v zemljiški knjigi (112. člen in 120. člen ZDavP-2). Zaradi zanemarljive vrednosti nepremičnin parc. št.: 2824/5, 2824/10 in 2847, k.o. …, predlagano zavarovanje organ prve stopnje ni sprejel. Tožnik pa ni lastnik nepremičnin parc. št.: 2824/11, 2825/2, 2825/3, 2843/2, 2844/4, 3009/3, 2843/1, k.o. …, v vrednosti 3.050.000,00 EUR, in jih ne more ponuditi v zavarovanje. Imetnik delnic družbe A. d.d., … v skupnem številu 4.072 v vrednosti 518.234,00 EUR je B. d.o.o., ki je obvladujoča družbi A. d.d. in tožnik z njimi ne more razpolagati ter jih v zavarovanje lahko ponudi imetnik B. d.o.o. Delnice tudi ne zagotavljajo plačila predvidene davčne obveznosti na zanesljiv način, saj je družba v letih 2004 do 2008 izkazovala izgubo v skupni višini 1.623.212,62 EUR; izkazan dobiček od 2009 do 2011 pa izrazito varira (21.282,00 EUR - 2009; 2010 - 1.043.751,00 EUR; 2011 - 262.819,12 EUR) in se zmanjšuje z izgubo preteklih let. Nepokrita izguba za leto 2011 znaša še 591.148,03 EUR. Predvidena davčna obveznost lahko povzroči visoko zadolženost tožnika in insolventnost ter bi bilo lahko vnovčenje ponujenega instrumenta zavarovanja onemogočeno.

Pritožbeni organ organ se z odločitvijo strinja.

Tožnik izpodbija 2. točko izreka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sklep je upravni organ izdal zaradi zavarovanja še ne nastale davčne obveznosti v predvidenem znesku 1.032.697,00 EUR kot posledico DIN DDV za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011. Dejansko je tožnik avstrijski in slovaški družbi prodal oz. izvozil avtomobile v skupni vrednosti 5.163.485,00 EUR. Treba je upoštevati dejstva, kot jih navaja ter da iz naslova prodaje ne dolguje ničesar. Do vložitve tožbe ni bila izdana odločba. Zoper sklep o začasnem zavarovanju z dne 25. 5. 2012 je sprožil upravni spor, ki se vodi pod številko I U 1885/2012. Davčni organ je nepravilno ugotovil, da je delnice tožeče stranke v zavarovanje predlagala tožeča stranka sama. Navaja drugi odstavek 115. člena ZDavP-2, ki ga citira. V tem primeru je kot zavarovanje predlagala delnice tožeče stranke tretja oseba, t.j. B. d.o.o. preko zakonite zastopnice D.D., ki je prav tako zakonita zastopnica tožeče stranke. Toženi stranki očita, da ni utemeljila, zakaj ponujeni instrument zavarovanja ni dovolj zanesljiv, ter da navaja zavajajoče podatke glede izgube iz preteklih let, ki je bila v več kot 80 % pokrita iz doseženih dobičkov v letih 2009 - 2011. Zmotne so navedbe, da dobiček izrazito variira, saj je sorazmerno naraščal. Večji odkloni so bili doseženi zaradi dezinvestiranja in prevrednotovalnih prihodkov. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov, tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prerekal tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ imel zakonite razloge za zavrnitev predlaganih instrumentov zavarovanja po vlogah tožnika za spremembo zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti. Gre za situacijo iz drugega odstavka 120. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi, če zakon o obdavčenju ne določa drugače, lahko zavezanec za davek predlaga davčnemu organu, da se že predloženo zavarovanje ali začasni sklep nadomesti z novim oziroma predloži instrument zavarovanja. Davčni organ odobri zamenjavo oz. nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem primeru davčni organ razveljavi oz. vrne prvotno zavarovanje šele po tem, ko začne učinkovati novo zavarovanje. Iz upravnih spisov je razvidno, da je davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje z dne 25. 5. 2012 tožniku prepovedal razpolaganje s sredstvi, ki jih ima na svojih TRR pri različnih bankah, zaradi zavarovanja izpolnitve predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR po 2. točki prvega odstavka 114. člena v povezavi z 119. členom ZDavP-2. V zvezi z navedenim sklepom se je vodil upravni spor pod opravilno številko I U 1885/2012 in se končal z zavrnilno sodbo tega sodišča z dne 26. 11. 2013. Predmet obravnavane zadeve zato ni vprašanje ali je davčni organ utemeljeno izdal sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti po 111. členu ZDavP-2, temveč vprašanje ali je davčni organ utemeljeno zavrnil predlagano zamenjavo instrumentov zavarovanja po tožnikovi vlogi 28. 5. 2012 oz. dopolnjeni 29. 5. 2012 oz. 31. 5. 2012 za spremembo zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti. Tožnik je med drugim predlagal zamenjavo tudi z obremenitvijo nepremičnine na …: parc. št. 2824/11, 2825/2, 2825/3, 2843/2, 2844/4, 3009/3, 2843/1, 2824/5, 2824/10 in 2847, vse k.o. …, in delnic delniške družbe A. d.d., v skupnem številu 4.072. Ker glede na določbo drugega odstavka 120. člena ZDavP-2 davčni organ lahko odobri zamenjavo, torej gre za diskrecijsko pravico, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno, je potrebno preizkusiti, ali je ocena davčnega organa v obravnavanem primeru takšna, da so razvidni utemeljeni razlogi, ki morajo biti pojasnjeni na način, da jih je mogoče preizkusiti. Iz utemeljitve prvostopenjskega organa izhaja, da so zgoraj navedene nepremičnine, ki jih je predlagal tožnik v zavarovanje, v lasti družbe C. d.o.o.. Tožnik v postopku drugačnih okoliščin ni izkazal, niti ni pridobil soglasja s strani te družbe za obremenitev navedenih nepremičnin v korist davčnega organa. Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi česa drugega niti ne navaja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da bo o možnostih spremembe zavarovanja glede teh nepremičnin davčni organ odločal, kolikor bo družba C. d.o.o. dejansko soglašala z vknjižbo hipoteke na nepremičninah, ki so v njeni lasti, na davčni organ. Davčni organ je pojasni tudi razloge, zakaj je glede na zanemarljivo vrednost nepremičnin, katerih lastnik je tožnik, zavrnil zavarovanje za parc. št.: 2824/5, 2824/10 in 2847, vse k.o. …, s čimer se strinja tudi sodišče. V obravnavani zadevi gre za zavarovanje izpolnitve predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR, zato tudi po mnenju sodišča predlagana obremenitev navedenih parcel glede na njihovo zanemarljivo nizko vrednost (804,00 EUR, 188,00 EUR in 27,00 EUR) ni ustrezna in sodišče sledi razlogom prvostopenjskega organa.

Glede delnic A. d.d., … v skupnem številu 4.072, ki naj bi po bilančnih podatkih tožnika bile vredne 518.234,00 EUR, pa izhaja, da je njihov imetnik družba B. d.o.o. in ne tožnik. Okoliščina, da je slednja obvladujoča družbi tožnika, na odločitev nima vpliva. Tako kot pravilno meni organ prve stopnje, tožnik s temi delnicami ne more razpolagati, temveč jih lahko v zavarovanje ponudi le imetnik, to je družba B. d.o.o.. Po prvem odstavku 115. členu ZDavP-2 glede osebe, ki je dolžna zagotoviti zavarovanje, izhaja, da mora zavarovanje zagotoviti zavezanec za davek. Ne glede na prvi odstavek 115. člena ZDavP-2 lahko davčni organ na zahtevo zavezanca za davek dovoli, da zavarovanje namesto njega predloži tudi tretja oseba. Tožnik v postopku ni dokazal, da je navedene delnice predložila družba B. d.o.o. za račun tožnika. Sklicevanje tožnika, da obe družbi zastopa ista pooblaščenka, tega ne spremeni, tožnik pa drugega dokazila ni predložil. Zato tudi po mnenju sodišča ni izkazane pravne podlage za sprejem zavarovanja iz navedenih delnic. Iz upravnih spisov ni razvidno, da je zakonita zastopnica tožnika v postopku ponudila zavarovanje za tožnika tudi v imenu družbe B. d.o.o., saj bi to morala izrecno navesti kot zakonita zastopnica družbe B. d.o.o.. Organ prve stopnje je ocenil, da zavarovanje z navedenimi delnicami tudi ne bi bilo ustrezno, za kar je pojasnil razloge, kar mu glede na to, da jih ni predložila oseba, ki je po ZDavP-2 dolžna zagotoviti zavarovanje, niti ne bi bilo treba. Zato se sodišče do tožbenih ugovorov glede vrednosti delnic v povezavi z izkazanimi poslovnimi rezultati niti ni dolžno opredeljevati, saj na drugačno odločitev ne more vplivati. Predmet tega postopka pa niso tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo višino predvidene davčne obveznosti, kot je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.