Jedro

Ker je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnica v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnim opravilih ter osebni negi, kot tudi, da ji je to pomoč nudil njen izvenzakonski partner, je torej upravičena zahtevati odškodnino iz tega naslova.

Pomembno je, kdaj zavarovalnica pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak, sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem ustvari napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki jih nudi določba drugega odstavka 943. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.234,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 08. 2006 dalje do plačila, v 15. dneh.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 3.945,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 08. 2006 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 623,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 147,07 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 781,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne 468,44 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 3.411,56 EUR, glede odločitve o obrestih in v stroškovnem izreku, je vložila tožnica pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno pritožbenemu predlogu spremeni tako, da tožnici prisodi še 3.411,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 08. 2006 dalje ob ustrezni stroškovni spremembi, ali pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni soodgovorna za nastalo škodo. Izvedeni postopek pred sodiščem prve stopnje je namreč jasno pokazal, da so se delavke ves čas gibale tudi po poti, kjer so se pretakale vroče tekočine v posode, ter da so delavke same prenašale prazne posode po kuhinji, delodajalec pa je takšno ravnanje dopuščal, prav tako pa v kuhinji ni bilo nikakršnih označb o pravilni smeri gibanja. Meni, da tožnica ni soprispevala k škodnemu dogodku, gotovo pa ne v deležu, kot ji ga je prisodilo prvo sodišče. Pritožba nadalje graja odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine v višini 3.500,00 EUR, glede na ugotovljen obseg bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer pa je prvo sodišče spregledalo dejstvo, da so po opeklini, kakršno je utrpela tožnica, občasno možne lažje zbadajoče bolečine na mestu opekline. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči. Napačno je namreč materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, da tožnici nastaja iz tega naslova gmotna škoda le tedaj, kadar je tujo pomoč plačala. Tožnica je do ustrezne odškodnine upravičena tudi v primeru, kadar gre za pomoč bližnjih, saj slednji niso dolžni za tožnico opravljati obveznosti oziroma povečevati svojega dela, če je potrebo po tuji pomoči povzročil s škodnim dejanjem nekdo tretji. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v času zdravljenja potrebovala tujo nego in pomoč in bi zato lahko ob upoštevanju določbe 216. člena ZPP tožnici prisodilo odškodnino iz tega naslova v celotni vtoževani višini. Pritožba izpodbija tudi odločitev glede teka zamudnih obresti, ki je po presoji pritožbe materialnopravno napačna, glede na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, kot tudi določbi 165. člena in drugega odstavka 299. člena OZ. Posledično v pritožbi izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki se nanašajo na temelj škodnega dogodka. Pač pa je po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče napravilo iz ugotovljenih dejstev napačen sklep glede vprašanja pomanjkljivega nadzora tožničinega delodajalca nad delavkami v kuhinji, napačno pa je tudi presodilo razmerje tožničine soodgovornosti za nastali škodni dogodek. Res je, da je tožničina nadrejena L. B. izpovedala, da je delavke opominjala, kako naj se gibljejo po kuhinji, je pa hkrati izpovedala, da se odrejenega načina dela v času, ko poteka razdeljevanje zajtrka oziroma kosil, delavke niso držale. Dobesedno je izpovedala (glej list. št. 70) „s tem so bile seznanjene vse zaposlene, tudi tožnica, vendar pa se nihče od nas tega ni držal, vse dokler se tožnica ni poškodovala“. Očitno je torej, da tožničin delodajalec ni vršil ustreznega nadzora nad delavkami v kuhinji, če se vse do nastanka škodnega dogodka navodil za gibanje po kuhinji ni nobena delavka držala. Ne gre za neprekinjeni nadzor nad delavkami, ki po mnenju prvega sodišča ni mogoč, temveč za zavestno dopuščanje nevarne prakse, za dejansko dopuščanje neustrezne organizacije dela. Glede na ugotovljena dejstva je torej po presoji pritožbenega sodišča mogoče tudi tožničinemu delodajalcu očitati opustitev dolžnega ravnanja, k temu pa je treba na strani delodajalca, s tem pa tožene stranke upoštevati tudi odgovornost delodajalca za delavko, torej za nepravilno ravnanje I. D., kot ga je ugotovilo že prvo sodišče. Ob tehtanju prispevka delodajalca in tožničine sodelavke na eni strani, ter soprispevka tožnice na drugi strani k nastanku škodnega dogodka, je po presoji pritožbenega sodišča primerno razmerje 70 % proti 30 % v korist tožnice.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče tožnici glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin, h katerim je šteti tudi ugotovljene občasne zbadajoče bolečine na mestu opekline v bodoče in ugotovljenim nevšečnostim med zdravljenjem, prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Primerna odškodnina iz tega naslova bi po presoji pritožbenega sodišča znašala 2.500,00 EUR, torej za 1.000,00 EUR več, kot pa je tožnici po višini iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje.

6. Nadalje je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačna odločitev, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova nege in pomoči, ki ji jo je nudil njen zunajzakonski partner. Le-ta je bil sicer dolžan glede na svoje razmerje do tožnice, tej pomagati, kar pa ne pomeni, da je bil dolžan to pomoč nuditi v korist tistega, ki je škodo povzročil. Aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka za odškodnino za tujo pomoč na strani tožnice pa je podana v prvem odstavku 174. člena OZ. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnica v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnim opravilih ter osebni negi, kot tudi, da ji je to pomoč nudil njen izvenzakonski partner, je torej upravičena zahtevati odškodnino iz tega naslova, glede na višino vtoževanega zneska pa je v tej zvezi ustrezno uporabiti določbo 216. člena ZPP in o višini odškodnine odločiti po prostem preudarku, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da je vtoževani znesek v višini 240,00 EUR primeren.

7. Tudi odločitev prvega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti ni pravilna. Zmotno je namreč prvostopno stališče, da je tožena stranka bila z obstojem in obsegom svoje obveznosti do tožnice seznanjena šele z izdajo prvostopne sodbe. Potreben čas za ugotovitev obstoja zavarovalničine obveznosti pomeni čas za zbiranje dokazov, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica, ki se ukvarja poklicno z zavarovalniškimi posli, ugotovila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ali obstaja njena odgovornost. Pomembno je torej, kdaj zavarovalnica pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak, sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem ustvari napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki jih nudi določba drugega odstavka 943. člena OZ. Pomembno torej ni, kdaj je na podlagi sodbe zavarovalnica izvedela za obstoj in višino svoje obveznosti, temveč kdaj je lahko kot profesionalna organizacija na podlagi predloženih podatkov sprejela ustrezno oceno o višini svoje obveznosti. Pri tem je poudariti, da je dokazno breme o obstoju okoliščin iz drugega odstavka 943. člena OZ na strani zavarovalnice, kakšnih posebnih okoliščin v tej zvezi pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala. Tako bi zavarovalnica dejansko morala izplačati ustrezno odškodnino v roku 14 dni, kot to določa prvi odstavek 943. člena OZ. Ker tega ni storila, ni pa tudi ustrezno izkazala obstoja okoliščin iz drugega odstavka 943. člena OZ, tečejo zamudne obresti od zamude dalje, to je od 18. 08. 2006 (glej npr. odločbi VS RS II Ips 92/2000 in II Ips 525/2002).

8. Prvostopno sodišče je tožnici po višini prisodilo 1.500,00 EUR za telesne bolečine, 450,00 EUR za strah in 2,60 EUR iz naslova materialne škode, skupaj torej 1.952,60 EUR. Poleg tako prisojenega zneska je pritožbeno sodišče prisodilo tožnici še 1.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in 240,00 EUR iz naslova tuje pomoči, skupaj ji je torej po višini prisojeno 3.192,60 EUR. Ker je po odločitvi pritožbenega sodišča tožnica po temelju uspela v višini 70 %, je torej upravičena do odškodnine v znesku 2.234,82 EUR, od tega zneska pa glede na spredaj navedeno tečejo zakonske zamudne obresti od 18. 08. 2006 dalje. V presežku, za znesek 3.945,18 EUR, tožbeni zahtevek ni utemeljen. V spredaj navedenem smislu je pritožbeno sodišče torej izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.

9. Glede na spremembo prvostopne sodbe v glavni stvari se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku. Glede na vtoževani znesek in prisojeni znesek po drugostopni sodbi, je tožnica z zahtevkom uspela s približno 50 %. Upoštevajoč po prvostopnem sodišču priznane stroške prvostopnega postopka je torej tožnica upravičena do povrnitve 698,17 EUR prvostopnih stroškov (ena polovica priznanih stroškov), tožena stranka pa do 75,08 EUR prvostopnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti 623,09 EUR prvostopnih stroškov.

10. Glede na v pritožbi sporni znesek je tožnica s pritožbo uspela s približno 43 %. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 342,04 EUR (odmera je razvidna na list. št. 156), 43 % tega zneska pa znaša 147,07 EUR.