Jedro

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 12.685.684,50 SIT s pp. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka tožeči dolguje vtoževani znesek iz naslova plačila provizije za zbrane lastninske certifikate.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V razlogih izpodbijane sodbe ni odgovora na trditve tožene stranke, da je vtoževana terjatev prenehala pred vložitvijo tožbe na podlagi pobotanja s terjatvijo, ki naj bi jo imela sama proti tožeči stranki iz naslova povračila stroškov, ki naj bi jih založila za tožečo stranko (odgovor na tožbo, l.št. 12). S tem v zvezi je tožena stranka predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke, vendar sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo. Iz razlogov izpodbijane sodbe bi posredno sledilo, da tega dokaza sodišče ni izvedlo zato, ker je ugotovilo, da pobotna terjatev ne obstoji. Toda iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bile resnične trditve tožeče stranke, da se tožena stranka sklicuje na svoje stroške, ne pa na stroške, ki naj bi jih založila za tožečo stranko. S tem v zvezi velja opozoriti, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bili ti stroški specificirani v odgovoru na tožbo. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da je nerazumljiv stavek v sodbi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razlago Pogodbe o zbiranju lastninskih certifikatov in ki se glasi: "Kot je razvidno iz same pogodbe tožeča stranka ni bila dolžna organizirati niti plačevati nobenih posebnih aktivnosti, saj je bila v nasprotnem primeru potrjena s strani tožene stranke".

Iz doslej razloženega sledi, da izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst 354. čl. ZPP/77 in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 369. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. Ugotoviti bo potrebno, ali so resnične trditve tožene stranke, da je prišlo do "medsebojno dogovorjenega zapiranja obveznosti". S tem v zvezi bo treba zaslišati direktorja tožeče stranke. Ta dokaz bo treba izvesti po pravilih, ki veljajo za zaslišanje strank (257. čl. ZPP/99 in nasl.). To pa pomeni, da bo moralo sodišče v dokazni postopek pritegniti tudi direktorja tožene stranke, saj je potrebno, razen v primeru iz 258. čl. ZPP/99, zaslišati o pravno pomembnih dejstvih spora obe stranki. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev ni prenehala pred vložitvijo tožbe, naj bo pozorno, da tožeča stranka sama trdi, da je vtoževana terjatev zapadla dne 22.2.1998, medtem ko uveljavlja zamudne obresti od 19.2.1998 dalje.