Jedro

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 38.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 10. 2020 do plačila, tožeči stranki pa naložilo plačati toženi stranki 3.378,54 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo izven trditvene podlage strank, prav tako je prejudiciralo odločanje o skupnem premoženju tožnika in A. A. Tožbeni zahtevek in s tem predmet sodne presoje se ni nanašal na ugotavljanje skupnega premoženja, temveč na ugotavljanje obstoja posojilnega razmerja in v tej zvezi ugotovitev obveznosti tožene stranke na vračilo prejetega posojila. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo relevantnih podatkov za ugotavljanje skupnega premoženja, pri čemer je zgolj tožnik predložil sledljivo dokumentacijo njegovih osebnih prihodkov, premoženja in nakazil. Ob tem izpostavlja absolutno bistveno kršitev procesnih določil po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da sodišče za takšno subjektivno oceno, kaj in koliko predstavlja skupno premoženje, ni razpolagalo z vhodnimi preverljivimi in objektivnimi podatki, kar se še posebej nanaša na poslovanje tožene stranke v vtoževanem obdobju. Tožena stranka v ta namen in kljub dokaznemu predlogu tožnika ni predložila potrebnih bilanc, računov, blagajniških dnevnikov ter izpisa iz davčnih blagajn oziroma celotne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno računovodsko evidentiranje nakazil tožnika. Odločitev sodišča v zvezi z neobstoječim posojilnim razmerjem tako temelji izključno in zgolj na oceni obstoja zunajzakonske skupnosti med tožnikom in A. A., brez dejanskega preverjanja ostalih okoliščin znotraj trditvene podlage tožnika in iz njegove strani predloženih dokazov in dokaznih predlogov. Sodišče se ne opredeli do izkazanih in specificiranih vsot nakazil po predloženem izpisu TRR tožnika, in sicer za celotno vtoževano obdobje z ločenim izračunom nakazil na poslovni račun tožene stranke ter ločenim izračunom nakazil na zasebni račun A. A. V breme tožnika tudi ni mogoče upoštevati trenutka poziva na vračilo posojila po razpadu skupnosti, saj sta takšna pravica in možnost posojilodajalca določeni v drugem odstavku 574. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je tožnik s predhodnim pozivom toženi stranki pred vložitvijo tožbe tudi izpolnil. 4. Po stališču pritožbe je podana tudi absolutna procesna kršitev postopka s strani sodišča prve stopnje, ki je neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog po predložitvi celotne poslovne dokumentacije tožene stranke (potrebnih bilanc, računov, blagajniških dnevnikov ter izpisa iz davčnih blagajn), kar je tožnik predlagal v okviru edicijske dolžnosti tožene stranke po 227. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na glavni obravnavi, tako dne 28. 5. 2021 kot dne 15. 2. 2022, kar pa je sicer sodišče zavrnilo in s tem tožniku poseglo v njegove procesne pravice. Procesno nedopustno je spreminjajoče se stališče sodišča, ki je tožečo stranko sprva pozvalo na izjasnitev glede obveznosti predložitve listin v dveh izvodih, kar je tožnik tudi potrdil in zahteval predložitev izvoda zase, sodišče pa je v nadaljevanju to možnost zavrnilo z obrazložitvijo prekomernega obsega dokumentacije. Tako je bila tožniku pravica do enakega in sodnega varstva onemogočena, saj mu je bil zgolj naknadno odobren vpogled v te listine, kar ne zadosti procesnim predpostavkam. Enako je sodišče neutemeljeno brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog imenovanja sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki je bil s strani tožnika predlagan ravno z namenom analize in vpogleda v celotno predlagano poslovno dokumentacijo tožene stranke. V tem delu je sodišče zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo sodnega izvedenca pomanjkljivo argumentiralo z ugotovitvijo, da izvedenec ne more odločati o obstoju posojilnega razmerja. To pa nasprotuje nadaljnji obrazložitvi sodišča, ki je vpogledalo v bilance stanja tožene stranke (za leto 2015 do 2020) in se pri tem sklicevalo nanje, brez da bi se pri tem natančno opredelilo do njihove vsebine. Sodišče je hkrati zavrnilo dokaz z izvedencem, hkrati pa je pri svoji odločitvi upoštevalo del poslovne dokumentacije tožene stranke, pri čemer iz sodbe ni razviden ne način in ne obseg uporabe le te. Sodišče je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pa ostaja nejasno tudi, katere listine je tožena stranka sodišču sploh predložila, saj je bila tožniku zavrnjena pravica do lastnega izvoda listinske dokumentacije in s tem pravica do enakega in sodnega varstva.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, saj je sodišče pravilno obrazložilo, da izvedenec ne more odločati o obstoju posojila, ter da je neobstoj posojila razviden iz drugih izvedenih dokazov. Sodna praksa sodišč narekuje, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če dokaz ne služi za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. Prav tako tožniku ni mogla biti prekršena pravica do pregleda spisa, s čimer tudi ni prišlo do kršitve pravice do enakega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo razloge zavrnitve obeh dokaznih predlogov ter tako ni podana bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se tudi strinja s pravilno dokazno oceno iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da pisna pogodba o posojilu med pravdnima strankama, ki sta bivša izvenzakonska partnerja, nikoli ni bila sklenjena, če pa bi bila sklenjena ustno, le-ta ne bi bila veljavna oziroma bi bila nična, vse v skladu z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), 4. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), 47. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in 87. členom OZ. Ugotovilo je, da je z nakazili iz tožnikovega osebnega računa na toženkin poslovni račun šlo za prerazporeditev in prelivanje sredstev med obema zakoncema, vsa sredstva pa so bila del skupnega premoženja.

8. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, med drugim tudi ne v pritožbi izrecno uveljavljanih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Tožeča stranka s pritožbenimi zatrjevanji, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo njen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko potrdil tožnikove trditve o ločenih nakazilih na poslovni račun tožene stranke in ločenih nakazilih na zasebni račun A. A., uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.1 Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.2

10. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 15. 2. 2022, na katerem je zadevo tudi zaključilo, zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke obrazložilo s tem, da izvedenec ne more odločati o obstoju posojilnega razmerja, nadalje pa je zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke z vpogledom v blagajniške dnevnike, ki jih toženka ni bila dolžna voditi ter v izdane račune, ki jih je tožena stranka vložila v spis. Enaki razlogi so navedeni tudi v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da pisna pogodba v obliki notarskega zapisa ni bila sklenjena, ob tem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je o tem obstajal ustni dogovor, pravilno kot neprimeren dokaz ocenilo predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke, saj slednji o samem obstoju posojilnega razmerja, ki naj bi bilo dogovorjeno ustno, kar je zatrjevala tožeča stranka, ne more podati mnenja. Gre za vprašanje ugotavljanja volje strank glede sklenitve pravnega posla, ki je v izključni pristojnosti sodišča in ne za strokovno vprašanje, s katerim sodišče ne razpolaga.3

11. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo njen dokazni predlog po predložitvi celotne poslovne dokumentacije tožene stranke (potrebnih bilanc, računov, blagajniških dnevnikov ter izpisa iz davčnih blagajn). Tožena stranka je bilance stanja od leta 2015 do 2020 (dokaz B3) predložila s 3. pripravljalno vlogo z dne 1. 10. 2021, sodišče jih je vročilo tožeči stranki s to pripravljalno vlogo tožene stranke in jih tudi sprejelo v dokazni sklep na glavni obravnavi dne 15. 2. 2022 ter nanje utemeljeno oprlo svojo odločitev. Tako ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo.

12. Tožena stranka je v spis predložila tudi s strani tožeče stranke zahtevane blagajniške izpise od leta 2015 do 2020 v originalu (obračuni oziroma izdani računi – dokaz B4 v kartonski škatli). Sodišče je ta dokaz na glavni obravnavi dne 15. 2. 2022 zavrnilo in svoje odločitve ni oprlo nanj z obrazložitvijo, da slednji dokazujejo le obseg prilivov toženke, kar pa za obstoj posojilnega razmerja ni relevantno. Sodišče prve stopnje je torej ta dokaz ocenilo kot pravno nerelevanten, torej tak, ki dokazuje določeno dejstvo, ki za zadevo ni odločilno. Pritožbeno sodišče s tem, glede na zgoraj obrazloženo, da je bistveno za zadevo, ali je obstajala volja strank glede sklenitve posojilne pogodbe, strinja. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstev, ki tudi, če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.4 Tega pa ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče svoje procesne odločitve glede predmetnega dokaza spreminjalo,5 saj nanje ni vezano in jih lahko do konca glavne obravnave spremeni. Enaki razlogi, ki so bili podlaga za zavrnitev dokaznega predloga s predložitvijo računov iz poslovanja, veljajo tudi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke glede predložitve blagajniških dnevnikov in izpisa iz davčnih blagajn.

13. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost). Le-ta je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva prepiše drugačno vsebino, kot jo ta dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa), o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj sodišče prve stopnje nobenemu izvedenemu dokazu (niti izpovedbam strank, niti listinskim dokazilom, ki jih je štelo za relevantne) ni pripisalo drugačnega pomena. Sodišče prve stopnje je relevantne dokaze, ki so se nanašali na s strani tožeče stranke zatrjevani obstoj posojilnega razmerja, to pa sta zgolj izpovedbi tožnika in toženke, ki naj bi se dogovorila o posojilu, pri čemer tožnik kakšnih drugih prič ni predlagal,6 pravilno povzelo, sledila pa je njihova dokazna ocena. To pa ne pomeni opisane postopkovne kršitve, pač pa lahko pomeni zgolj pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Sodba pa ima tudi razumne, jasne in argumentirane razloge, je razumljiva in pritožbenemu sodišču nedvomno omogoča preizkus, zato ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke in se je neutemeljeno ukvarjalo z ugotavljanjem skupnega premoženja pravdnih strank in ne z ugotavljanjem obstoja posojilnega razmerja, v smislu, da so se sredstva nakazovala izključno za potrebe toženkine dejavnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da med strankama ni bil sklenjen noben dogovor o posojilu obsežno pojasnilo v točkah 8 in 9 obrazložitve sodbe. Pri tem je pravilno izhajalo iz položaja pravdnih strank, ki sta bila izvenzakonska partnerja od januarja 1995 do junija 2020, toženka pa je dejavnost opravljala kot samostojna podjetnica, pri kateri osebno premoženje ni bilo ločeno od podjetniškega premoženja.7

16. Tožniku v postopku, glede na to, da je bilo na njem trditveno in dokazno breme, da dokaže obstoj posojilnega razmerja s pravno relevantnimi dokazi, slednjega ni uspelo dokazati. Pri tem je sodišče prve stopnje v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pravilno dokazno ocenilo izpovedbe obeh pravdnih strank (tožnik je med drugim izpovedal tudi, da nikoli do razpada izvenzakonske skupnosti ni zahteval vračila sredstev) in nekatera listinska dokazila, med drugim tudi bilance stanja za toženo stranko za leta od 2015 do 2020 (dokaz B3), na podlagi katerih je zaključilo, da v njih ni izkazana nobena obveznost iz naslova dolgoročnih ali kratkoročnih finančnih obveznosti, prav tako iz bilanc poslovnega izida ne izhaja noben odhodek na račun vračila finančnih obveznosti. Na podlagi tega je zaključilo, da je tožnica sama prenakazovala zneske iz tožnikovega računa na njen poslovni račun zato, da ji ne bi bilo treba vsak dan polagati gotovine na banki, ki je bila oddaljena 20 km od frizerskega salona, gotovino, zasluženo v frizerskem salonu pa je delno dajala tožencu na roke, delno pa plačevala stroške gospodinjstva, vzdrževanja itd., kakor je na drugi strani tudi tožnik, ki je bil ves čas zaposlen delno plačeval skupne stroške. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sta se pravdni stranki zgolj dogovorili o prerazporejanju sredstev iz skupnega premoženja.

17. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo tudi iz materialnopravnih določb Zakona o notariatu (v nadaljevanju – ZN) tako, da je pravilen nadaljnji zaključek, da četudi bi tožniku tak ustni dogovor o posojilni pogodbi uspelo dokazati, le-ta ne bi bil veljaven, saj je šlo za posel, ki se je nanašal na premoženjska razmerja med izvenzakonskima partnerjema, ki sta izenačena z zakonsko zvezo. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične.8 Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema.9 Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati, za kar si je prizadevala tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2021. Prav okoliščina, da naj bi bilo posojilno razmerje vzpostavljeno v času obstoja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama zahteva strožje pogoje in obličnost za sklenitev pravnega posla. Zakon (ZN) torej varuje zakonske in izvenzakonske partnerje pred nepremišljenimi razpolaganji s premoženjem, ki so posledica občutljivih in kompleksnih ter večplastnih odnosov med zakoncema, in ki lahko usodno vplivajo na nadaljnje življenje kogarkoli od njiju.10

18. Pravilni pa so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Odločitev sodišča prve stopnje potrjuje tudi določba 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka mesečno vračala nakazane zneske, vendar kot je bilo obrazloženo, takšnega dogovora ni dokazala, je pa tožena stranka dokazala, da je z nakazili iz tožnikovega računa na toženkin poslovni račun šlo za pranakazila sredstev iz skupnega premoženja.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem, ko ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. O pritožbenih stroških tožeče stranke je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 V skladu s 5. členom ZPP mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 Tako sodba VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019 in več o tem A. Galič v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, I. del, komentar k 22. členu, str. 177. 3 ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. 4 Tako sodbe VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019, II Ips 169/2011 z dne 19. 12. 2013 in VSRS II Ips 35/2010 z dne 29. 3. 2012. 5 Na koncu je odločilo, da tega dokaza ne bo vročalo tožniku, ker je njegovo izvedbo zavrnilo na glavni obravnavi dne 15. 2. 2022, je pa tožnika pred tem seznanilo, da se ta dokaz, ki je obsežen nahaja v spisu in da bo o njegovi potrebnosti odločeno na glavni obravnavi (dopis z dne 3. 2. 2022 – str. 58 spisa). 6 Tožnik je na glavni obravnavi dne 15. 2. 2022 izpovedal, da naj bi se o tem, da toženka svojih dnevnih inkasov ne bo polagala na svoj račun zaradi vsakodnevnih voženj v Lendavo ali Mursko Soboto, in da bo s tožnikovega računa vsak mesec nakazano nekaj denarja, katerega bi mu naj toženka v istem mesecu vrnila s svojim zaslužkom, dogovorili pri računovodji, vendar slednji, na katerem je bilo dokazno breme, zaslišanja računovodje ni predlagal. 7 Navedeno izhaja že iz prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da podjetnik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem, tako osebnim kot tudi podjetniškim premoženjem. 8 Tako sodba VSRS II Ips 169/2011 z dne 19. 12. 2013, sodba in sklep VSRS II Ips 219/2007 z dne 1. 10. 2009, II Ips 13/2018 z dne 20. 6. 2019, sklep VSL I Cp 109/2021 z dne 25. 5. 2021, sklep VSRS II Ips 249/2018 z dne 19. 12. 2019, sklep VSM I Cp 391/2019 z dne 8. 10. 2019. 9 Tako sodba VSRS II Ips 219/2007 in II Ips 169/2011 z dne 19. 12. 2013. 10 Tako sklep VSRS II Ips 249/2018 z dne 19. 12. 2019.