Jedro

Kadar gre za odločanje na podlagi mnenja drugih organov - 4. odstavek 209. člena ZUP (1986) - ni dovolj, da so ta mnenja zahtevana, ampak morajo biti v odločbi tudi presojana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1416/96-7 z dne 4.12.1998.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.8.1996 ter ji na podlagi 2. odstavka navedenega člena vrnilo zadevo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Oddelka za družbene dejavnosti Mestne občine N.G. z dne 27.3.1996, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva po podelitvi koncesije za opravljanje zobozdravstvene službe v ordinaciji R. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvah prvostopenjskega organa, in sicer, da primarna zdravstvena mreža javnega zavoda in že podeljene koncesije v skladu s standardi zagotavlja zobozdravstveno varstvo tako glede na število prebivalcev kot tudi s teritorialnega vidika. Glede na navedeno bi podelitev koncesije pomenila širitev javne mreže, za kar pa ni zakonske osnove niti finančnih sredstev in bi bila v nasprotju z zdravstveno politiko in navodili. Glede na 42. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki določa, da koncesijo za opravljanje javne službe podeli očinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem pristojnega ministrstva in da morajo organi v postopku odločanja pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice, je odločba tožene stranke pomanjkljiva, saj do predpisanega soglasja in pozitivnih mnenj, ki so v spisu predloženi, ni zavzela nobenega stališča. Prvostopenjski organ pa jih pri odločanju ni upošteval in tudi ni navedel razlogov za tako ravnanje. Kot neprepričljivo in preuranjeno zavrača tudi ugotovitev tožene stranke, da se razmere, ki vplivajo na koncesijo, od leta 1993 niso spremenile, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je v letu 1995 in v naslednjih že določala in zagotavljala mrežo javne zdravstvene službe za zobozdrastvo, tudi s podeljevanjem koncesij zobozdravnikom. Ker je bila odločba tožene stranke pomanjkljivo obrazložena glede bistvenih razlogov, sodišče ni moglo preizkusiti njene zakonitosti.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z 2. točko 50. člena ZUS odločilo brez glavne obravnave, čeprav je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je odločbo tožene stranke razveljavilo prav zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ni res, da tožena stranka ni upoštevala mnenj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice. Mnenji je upoštevala, soglasja pa ni zahtevala, saj naj bi ga pridobila šele po podelitvi koncesije.

Sodišče ni pravilno ocenilo pravnega značaja obeh mnenj, ki sta v postopku sicer potrebni, odločitev o koncesiji pa je stvar zagotavljanja mreže javne službe. Nenazadnje pa je tožena stranka pri izdaji odločbe upoštevala napotila Ministrstva za zdravstvo, ki daje soglasja k podeljenim koncesijam. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba brez pravne in dejanske podlage ter kaže na nepoznavanje pravnih predpisov, predvsem procesnih. Ne pove ničesar novega, njen namen pa je predvsem zavlačevati postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne proitožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 13/93, 45/94, 37/95, 8/96- ZZDej) v 1. odstavku 42. člena določa, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Tretji odstavek navedenega člena določa, da morajo v postopku odločanja organi iz prejšnjih odstavkov pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojne zbornice. Iz citirane določbe je razvidno, da gre za odločanje na podlagi mnenja drugih organov (4. odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86). Organ, ki je pristojen za izdajo odločbe, je dolžan zahtevati mnenje navedenih dveh organov. Na njuni mnenji sicer res ni vezan, vendar pa ju mora presoditi.

Ker tudi po presoji sodišča druge stopnje tako upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka mnenj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zdravniške zbornice Slovenije nista presodila, je odločba tožene stranke pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti. Pritožbeni očitki glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato niso utemeljeni.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati na glavni obravnavi. Kadar sodišče sodi v sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta, za kar pa v tem primeru gre, ne ugotavlja dejanskega stanja, potrebnega za odločitev, pač pa le, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ali so dokazi bili pravilno presojeni, ali so v odločbi ugotovljena dejstva skladna s spisi in ali je iz njih napravljen pravilen sklep, ali so bila kršena bistvena pravila postopka, ali je bil materialni predpis uporabljen oziroma ali je bil pravilno uporabljen. Za meritorno odločanje pa sodišče v tem primeru niti ni imelo pogojev, določenih v 61. členu ZUS. Poleg tega glavna obravnava med upravnim sporom niti ni bila zahtevana.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.