Jedro

Stališče toženke, da tožnik števila ur opravljenega dela preko polnega delovnega časa s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od junija 2016 do julija 2019 plačati posamezne mesečne zneske razlik v plači v višinah, kot so te za vsak posamezni mesec razvidne iz izreka prvostopne sodbe v I. točki izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, ter nadomestilo za letni dopust v znesku 332,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 9. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v znesku 4.526,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka). S hkrati izdanim sklepom, ki ni predmet pritožbene graje, je sodišče zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik terja ugotovitev obstoja terjatve tožnika do toženke iz naslova dodatka za nadurno delo v znesku 20.991,84 EUR bruto v mesečnih bruto zneskih z zapadlostjo, kot je navedena v I. točki izreka sodbe, ter skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov (IV. točka izreka). Spremembo tožbe je dovolilo (V. točka izreka) ter kot zavezanko za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji določilo toženko v deležu 82,50 % vrednosti sodne takse (VI. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP): relativno in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijanega dela prvostopne odločitve izhaja, da sodišče obsega tožnikovega dela preko polnega delovnega časa ni moglo zanesljivo ugotoviti na podlagi predloženih izpisov tahografa tožnikove voznikove kartice, ker je tožnik vozil vozila toženke tudi z uporabo kartic drugih voznikov, pa tudi starejša vozila z ročnimi tahografi ter nepravilno uporabljal tahograf. Na podlagi navedenega je zaključilo, da toženka s predložitvijo izpisov tožnikove voznikove kartice ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da tožnik ni opravil zatrjevanih nadur oz. da je opravil manjši obseg nadur, kot je trdil, zato je izhajalo iz tožnikovih navedb in njegove evidence opravljenih poti ter števila opravljenih kilometrov, ki jih je vodil tožnik. Po mnenju toženke je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno, glede odločilnih dejstev pa se v določenem delu sploh ni opredelilo. Toženka je pojasnila, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno, pa tudi, da tožnik pri svojem izračunu ni upošteval dejstva, da mu je toženka obračunala in izplačala nočno delo ter skoraj dvakrat višjo urno postavko v primeru, ko je šlo za delo v tujini. Do nič od navedenega se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Iz izpovedi tožnika izhaja dogovor med strankama, da je tožnik plačan na prevožen kilometer, zato tudi tožnik razpolaga le z evidenco prevoženih kilometrov, saj je bila to osnova za njegovo plačilo. Tožnik je potrdil tudi, da je dobival del plačila v gotovini na roke ter da je bil dogovor med njim in toženko o plačilu na opravljen kilometer v celoti spoštovan, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, zato je sodba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti ter je obremenjena z bistveno kršitvijo procesnih določb. Po prepričanju toženke tožnik ni uspel dokazati števila opravljenih ur, saj je predložil le na roko napisano lastno evidenco delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov. Opravljene ure je nato tožnik izračunal ob upoštevanju povprečne hitrosti 70 km/h, pri čemer pa je ostalo povsem nedokazano, kako je to povprečno hitrost sploh izračunal. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti vprašanje zatrjevanega spoštovanja dogovora in prejemanja dela plače v gotovini. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določbe 285. člena ZPP, ki je neposredno vplivala na odločitev sodišča, posledično pa na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženke se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek toženke o pomanjkljivostih v obrazložitvi izpodbijanega dela prvostopne sodbe, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana; enako velja za druge procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, kakor tudi tiste, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka. V okviru trditev strank in zanje predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik, ki je bil pri toženki v relevantnem obdobju zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila v domačem in tujem prevozu blaga, je v obravnavani zadevi med drugim terjal plačilo za delo preko polnega delovnega časa in plačilo nadomestila za letni dopust. Obsodilni del sodbe o tem delu tožbenega zahtevka je predmet pritožbene graje toženke. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnikovo opravljeno delo presegalo polni delovni čas. Pri tem je sledilo tožnikovi ročni evidenci opravljenih voženj z relacijami in številom opravljenih kilometrov in njegovemu izračunu opravljenih nadur za posamezni mesec (priloga A5), ki ga je tožnik pripravil tako, da je prevožene kilometre v posameznem mesecu delil s povprečno hitrostjo vožnje (70 km/h). Toženka je glede obsega opravljenega dela tožnika predložila le izpis tahografa za tožnikovo voznikovo kartico za relevantno obdobje, sodišče prve stopnje pa je glede navedene evidence tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da zgolj na podlagi te evidence ni mogoče zanesljivo ugotoviti tožnikovega dela preko polnega delovnega časa, ker je tožnik vozil vozila toženke tudi z uporabo voznikovih kartic drugih delavcev, ker je vozil tudi starejša vozila z ročnimi tahografi in ker je nepravilno uporabljal digitalni tahograf, saj je tudi v času drugega dela (npr. naklada in razklada) beležil počitek. Toženka zato zgolj s predložitvijo izpisov tožnikove voznikove kartice ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Slednjega je sodišče prve stopnje med strankama pravilno porazdelilo tudi opirajoč se na sodno prakso naslovnega sodišča v podobnih primerih.

7. Glede na zgoraj obrazloženo je zato neutemeljena smiselna pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja v smislu ugotovljenega števila ur po tožniku opravljenega dela preko polnega delovnega časa. Stališče toženke, da jih tožnik s predložitvijo na roko napisane lastne evidence delovnega časa, iz katere ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, ni uspel dokazati, je nepravilno, saj je bilo nasprotno na toženki breme nasprotnega dokaza o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kot delavca, ker je vse obveznosti do njega plačala oziroma ker tožnik nadurnega dela sploh ni opravil. Res je sicer, da iz tožnikove evidence delovnega časa neposredno ne izhajajo delovne ure, ampak le število opravljenih kilometrov, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožnik natančno pojasnil, kako je (s preprosto matematično operacijo množenja oziroma deljenja) izračunal število mesečno opravljenih ur ob upoštevanju povprečne hitrosti vožnje 70 km/h. Toženka v postopku na prvi stopnji ni prerekala števila opravljenih kilometrov v posameznem mesecu niti ustreznosti določene povprečne hitrosti 70 km/h. Ker neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), kar v obravnavani zadevi velja tudi za predpostavko povprečne hitrosti vožnje 70 km/h, je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi ostalo nedokazano, kako je tožnik to povprečno hitrost vožnje sploh izračunal. Glede na neprerekanost predpostavke povprečne hitrosti vožnje se ta šteje za priznano, s čimer se izogne zahtevi po dokazovanju. Ob tem je vendarle dodati, da je tožnik povprečno hitrost vožnje pojasnil že v svojih navedbah, kar je še podrobneje obrazložil v okviru zaslišanja kot stranka. V svoji izpovedbi kot stranka je sicer opisoval realno še nekoliko nižjo povprečno hitrost vožnje (65 km/h), kar pa bi bilo v škodo toženki, saj bi to pomenilo še daljši čas vožnje in s tem še večje število opravljenih nadur. Ne glede na svojo izpovedbo tožnik zahtevka glede števila zahtevanih nadur in ustreznega plačila zanje tekom postopka ni spreminjal (zviševal).

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev v določenem delu sploh ni opredelilo. Toženka to procesno kršitev vidi v zvezi z okoliščinami, da naj bi bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno, kar pomeni, da se je morebitna razlika v plus ali minus do fonda delovnih ur prenesla v naslednje leto. Takih trditev toženka med postopkom na prvi stopnji ni podala, saj je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da so bile tožniku obračunane delovne ure, nočno delo, dnevnice, delo na praznike in letni dopust vsak mesec posebej, pri obračunu plače pa je toženka vsak mesec upoštevala fond delovnih ur, to je število delovnih ur, ki jih mora delavec opraviti glede na neenakomerno razporeditev delovnega časa in se določi glede na skupno število ur v letu. Toženka je navedla, da je vse podatke o dejansko opravljenem delu pridobila iz voznikove kartice ter tako ob primerjanju mesečnega fonda ur dobila razliko v plus ali minus. O prenosu opravljenih presežnih ur v naslednje leto tako med postopkom na prvi stopnji s strani toženke ni bilo nobenega govora, sicer pa bi bilo to tudi v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/13 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1) o razporejanju delovnega časa (148. člen ZDR-1), v skladu s katerimi se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (sedmi odstavek).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik pri svojem izračunu ni upošteval dejstva, da mu je toženka obračunala in izplačala nočno delo ter skoraj dvakrat višjo urno postavko v primeru, ko je šlo za delo v tujini, je izpostaviti, da sodišče v tem postopku glede na tožbene navedbe in obrambne ugovore toženke ni preverjalo pravilnosti obračuna in izplačila plače v celoti, temveč zgolj utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo za delo preko polnega delovnega časa (in nato še nadomestila za letni dopust ter povrnitve odtegnjenih zneskov globe). Na presojo o tem pa nima nobenega vpliva siceršnje obračunavanje plače toženke za tožnika, tudi če mu je (pravilno) obračunavala višjo urno postavko zaradi opravljanja dela v tujini oz. v drugi manj ugodni razporeditvi delovnega časa (npr. za nočno delo). Na to je med postopkom na prvi stopnji že pravilno opozoril tožnik (list. št. 21 spisa), zato sodišču prve stopnje na take očitno neutemeljene argumente toženke, s katerimi se je zoperstavljala plačilu dela preko polnega delovnega časa, ni bilo treba posebej odgovarjati in samo zaradi tega izpodbijani sodbi ni mogoče utemeljeno očitati pomanjkljivosti v smislu nemožnosti preizkusa.

10. Toženka v svoji pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja dogovor med strankama, da bo tožnik plačan po prevoženem kilometru, zaradi česar je tožnik svojo ročno evidenco vodil zgolj glede opravljenih poti in števila prevoženih kilometrov, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi. Pravilno izpostavlja tudi potrditev tožnika, zaslišanega kot stranka v postopku na prvi stopnji, da je bil dogovor med njim in toženko o plačilu na opravljen kilometer spoštovan. Slednje pa še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do zahtevanega plačila za nadurno delo, ki ga je opravil z vsemi oddelanimi vožnjami, ne samo na podlagi svoje voznikove kartice temveč na zahtevo toženke pod pritiski časovnih terminov nakladov in razkladov tudi z uporabo voznikovih kartic drugih delavcev toženke, z vožnjo starejših vozil opremljenih z ročnimi tahografi in z nepravilno uporabo digitalnega tahografa, ko je v času drugega dela beležil počitek, zaradi česar je lahko vozil dalj časa. Ker po tožniku oddelane ure v zadnjih treh primerih v evidenci delovnega časa toženke, ki jo je ta vodila zgolj na podlagi tožnikove voznikove kartice, niso bile zabeležene, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dela tožnika utemeljeno izhajalo iz po tožniku vodenih evidenc opravljenih voženj in iz njih izračunanih presežnih ur voženj oz. nadur, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Toženka se s tem v zvezi ne more sklicevati na dogovor med strankama, da bo tožnik plačan po prevoženih kilometrih, če vseh prevoženih kilometrov (tistih, ki na tožnikovi voznikovi kartici niso bili evidentirani) ni plačala. Iz po tožniku predložene evidence dela (priloga A5) je razbrati, da je tožnik od vseh opravljenih ur v posameznem mesecu odštel v plačilni listi obračunane ure, tako da za posamezni mesec zahteva le še plačilo presežnih ur oz. nadur (presežek nad fondom ur za posamezni mesec).

11. Glede delnega plačila tožniku v gotovini na roke, ki ga toženka izpostavlja šele v pritožbi, je ugotoviti, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka namreč v postopku na prvi stopnji ni konkretno navedla višine zneskov delnih plačil niti časovnega zaporedja le-teh, pravzaprav nobene konkretne trditvene podlage v zvezi z delnimi gotovinskimi plačili ni podala. Čeprav je tožnik v svoji izpovedbi kot stranka na vprašanja pooblaščenca toženke pavšalno priznaval občasen prejem kakšnega nedoločenega zneska gotovine v neopredeljenem časovnem obdobju, sodišče prve stopnje tega ni moglo upoštevati pri presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj je zunaj podane trditvene podlage strank. Dokaz takih delnih plačil je bil v interesu toženke, zato bi prav slednja morala konkretizirano navesti, kdaj in koliko naj bi tožnik prejel v gotovini in iz katerega naslova, zaradi česar naj bi bil del tožbenega zahtevka v posledici že opravljenega plačila neutemeljen. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo navedene (ne zatrjevane) okoliščine razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP, saj le-to ni namenjeno informativnemu izvajanju dokazov in v nadaljevanju postopka dopolnjevanju trditvene podlage strank z dejstvi v njihovo korist, ki so jih te zaradi lastne procesne neskrbnosti opustile navesti. Sicer pa se v skladu s prvim odstavkom 135. člena ZDR-1 plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca; zakon predvideva zgolj drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov delavca, ki pa mora biti določen s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Gotovinska plačila plače mimo bančnega računa so posledično nezakonita, v konkretnem primeru pa glede na predstavljeno procesno situacijo tudi neupoštevna.

12. Iz pritožbene graje toženke ni razbrati konkretnih pritožbenih očitkov zoper sicer izpodbijano II. točko izreka prvostopne sodbe, v kateri je toženki naloženo plačilo (obračunanega, a ne izplačanega) nadomestila za letni dopust. Zato je zadoščal uradni pritožbeni preizkus z vidika procesnih kršitev in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ga je prvostopna sodba tudi v tem delu uspešno prestala.

13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe toženke in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti njegove za postopek potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ti po odmeri sodišča v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) znašajo: odgovor na pritožbo 750 točk (4. točka tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) znaša 765 točk, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) pa 459,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), ki znaša 100,98 EUR, je dolžna toženka tožniku povrniti 559,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo.