Jedro

Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je treba kot v prometni nesreči nastale poškodbe obravnavati tudi tiste, ki so nastale po sami nesreči, če so v vzročni zvezi z nesrečo ali z v nesreči neposredno povzročenimi poškodbami.

Tudi omrzline, ki je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, so v pravnorelevantni vzročni zvezi z zdrsom vozila s ceste in jih je zato treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča razveljavi ter zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo v višini 25.303,60 EUR z zamudnimi obrestmi, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Pritožbi toženke je ugodilo in z njo izpodbijani obsodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za plačilo odškodnine v višini 25.303,60 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženke v celoti zavrne in v celoti ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na njegovo pritožbo, razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. Poudarja, da je pritožbeno sodišče v drugem sojenju zavzelo povsem drugačno razlago materialnega prava kot v prvem sojenju. Omrzline povzroči le daljša izpostavljenost temperaturam pod 0°C, zato takšnih poškodb vozniki ne morejo utrpeti v sami prometni nezgodi, ki se zgodi v nekaj sekundah. Omrzline ne morejo biti direktna pač pa le indirektna poškodba pri prometni nesreči. Zato je odločitev pritožbenega sodišča sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Trdi, da je pritožbeno sodišče preozko tolmačilo pojem prometne nesreče in pojem vzročne zveze med obravnavano prometno nesrečo in njegovimi telesnimi poškodbami. Prometna nesreča se je nadaljevala tudi po zdrsu vozila s cestišča z zaustavitvijo vozila v takšnem položaju, ki mu je onemogočal, da bi z vozilom nadaljeval vožnjo in da bi se lahko rešil brez tuje pomoči. Za zaključek nezgode je treba v konkretnem primeru šteti šele tisti trenutek, ko je bil štiri dni po zdrsu odpeljan s kraja trčenja. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je vezalo teorijo načela predvidljivosti na štiridnevno bivanje tožnika na kraju škodnega dogodka. To načelo bi moralo upoštevati v odnosu na vzročno zvezo med izpostavljenostjo izredno nizkim temperaturam zaradi prometne nesreče in nastalimi poškodbami. V okoliščinah, v katerih se je znašel zaradi obravnavane prometne nesreče, so že po nekaj urah pričakovane ne le poškodbe, kot jih je utrpel, pač pa tudi smrtni izid. Njegove poškodbe so bile predvidljive glede na okoliščine prometne nesreče že po nekaj urah in ne šele po štirih dneh, ko mu je bila nudena pomoč. Adekvatno vzročnost bi moralo sodišče obravnavati glede na okoliščine konkretnega primera in ne glede na običajne poškodbe pri prometnih nesrečah v Republiki Sloveniji. V Sibiriji pa ozebline niso neobičajna posledica prometnih nesreč. Ker je izpovedal, da je uporabil bližnjico, čeprav je do Jekaterinburga obstajala tudi glavna cesta, je nerazumljivo in protispisno navajanje pritožbenega sodišča, da je do prometne nesreče prišlo na regionalni cesti. Meni, da bi sodišče v enaki situaciji morebitnemu sopotniku prisodilo pripadajočo odškodnino zaradi njegove odgovornosti. Trdi, da sodba pritožbenega sodišča glede na navedeno nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti v nasprotju s samimi seboj in izvedenimi dokazi. Sodbe pritožbenega sodišča tudi ni mogoče preizkusiti v delu, s katerim je zavrnilo njegovo pritožbo.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08), je treba v tej zadevi glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je tožnik 10. 2. 1998, ko je po poti od Moskve do Jekaterinburga vozil tovornjak s prikolico, z vozilom zdrsnil s poledenele ceste, pri čemer je prikolico potegnilo s ceste, tovornjak pa je ostal na cesti, da prikolice ni mogel izvleči, zato ni mogel odpeljati s kraja nezgode, da je tožnik na neobljudenem kraju nesreče preživel štiri dni v izrednem mrazu pri -50°C, preden so ga našli ruski šoferji, da je med čakanjem na pomoč utrpel zmrzline na nogah, da je v vozilu po tistem, ko je vozilo zaneslo s ceste, gretje prenehalo delovati, bodisi zato ker je zmanjkalo nafte bodisi zato, ker je ta zmrznila, da je tožnik imel s seboj primerno obleko in obutev in nadel si je vse, kar je imel, da se je toženka v 1. členu Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) zavezala povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. Sodba pritožbenega sodišča je po oceni revizijskega sodišča razumljiva in se jo da preizkusiti.

9. Tožnik pa v reviziji pritožbenemu sodišču utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji obstoja pravnorelevantne vzročnosti med tožnikovimi poškodbami - omrzlinami in prometno nesrečo. 10. Kljub temu, da do telesnih poškodb tožnika ni prišlo med samim trčenjem, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnik telesne poškodbe utrpel v prometni nesreči. Pritožbeno sodišče pa je zaključilo, da te niso nastale v prometni nesreči oziroma da je bila vzročna zveza med nesrečo in omrzlinami, ki jih je utrpel tožnik, prekinjena. Poudarilo je, da gre za prometno nesrečo v času gibanja v nesreči udeleženega vozila od trenutka trka pa dokler to vozilo ne obstane v končnem položaju. Vendar pa je za v prometni nesreči utrpele poškodbe treba šteti tudi tiste, ki so nastale po sami nesreči, če so v vzročni zvezi z nesrečo in z v nesreči neposredno prizadejanimi poškodbami. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da omrzlina kot posledica zdrsa s ceste, brez neposrednih poškodb ni njegova normalna posledica, zaradi česar po načelu adekvatne vzročnosti ne moremo zaključiti, da so tožnikove poškodbe v vzročni zvezi s samo nesrečo. Zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je oprlo tudi na teorijo načela predvidljivosti, saj ni bilo predvidljivo, da bi tožnik lahko ostal zaradi zdrsa s ceste kar štiri dni na kraju nesreče, ker ves ta čas ne bi bilo mimo drugega vozila, ki bi ga rešilo. Na regionalni, vzdrževani in prevozni cesti, na kakršni je prišlo do obravnavane prometne nesreče, ni normalno in pričakovano, da mimo štiri dni ne bi prišlo nobeno vozilo.

11. Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je treba kot v prometni nesreči nastale poškodbe obravnavati tudi tiste, ki so nastale po sami nesreči, če so v vzročni zvezi z nesrečo ali z v nesreči neposredno povzročenimi poškodbami. Zavrača pa zaključevanje, da je bila vzročna zveza med omrzlinami, ki jih je utrpel tožnik in zdrsom njegovega vozila s ceste, v obravnavanem primeru prekinjena oziroma da omrzline niso ne adekvatna ne predvidljiva posledica te prometne nesreče. Po oceni revizijskega sodišča je namreč mogoče ob nastanku prometne nesreče predvideti tudi tako škodo in jo šteti za njeno adekvatno posledico. Situacija, v kateri se je znašel tožnik, je primerljiva s prometnimi nezgodami, zaradi katerih ostanejo sicer nepoškodovani udeleženci ujeti v vozilu ali tako kot tožnik na kraju nezgode, s katerega se brez pomoči drugih ne morejo rešiti (v skalah, škarpah,...). Tudi v obljudenih področjih lahko oškodovanci v takih okoliščinah čakajo dlje časa, preden jih najdejo. V zimskem času pa niti pri nas ni izključeno, da medtem utrpijo omrzline. Do teh situacij ne pride tako redko, da bi lahko zaključili, da omrzline niso predvidljive in adekvatne posledice prometnih nesreč. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da so tudi omrzline, ki je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, v pravnorelevantni vzročni zvezi z prometno nesrečo in da jih je zato treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči. 12. Zaradi zmotne materialnopravne presoje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo, upoštevaje gornje zaključke, v nadaljnjem sojenju odločiti še o pritožbenih očitkih glede višine odškodnine, zamudnih obrestih in pravdnih stroških.

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.