Jedro

ZFPPIPP v 69. členu (sklep o preizkusu terjatev) določa, da sodišče v stečajnem postopku odloči tudi o tem, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na napotitev v zvezi s terjatvami pod zap. št. 1 in 2 spremeni tako, da mora zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve uveljavljati upnik, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijani del v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic dne 26. 9. 2019 odločilo, da sta v sedaj še pomembnem delu (gl. sklep na p. d. 64 o delni ustavitvi zaradi umika pritožbe) terjatvi upnika pod zap. št. 1 in 2 prerekani in da je glede terjatve: pod zap. št. 1 na pravdo napoten upnik, ki lahko obstoj terjatve uveljavlja tako, da nadaljuje postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kopru, I Pg 364/2018; pod zap. št. 2 na pravdo napoten upnik, ki mora s tožbo zoper dolžnika v drugem postopku uveljavljati obstoj prerekane terjatve.

2. Upnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve pravil postopka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da razveljavi napotitvena sklepa sodišča glede terjatev pod zap. št. 1 in 2 (sedaj še izpodbijani del). Meni, da, če je na podlagi sklepa v glavnem stečajnem postopku že sprožil pravdni postopek pred pristojnim sodiščem na Hrvaškem, ne more biti o isti zadevi napoten na pravdo v Sloveniji in da bi moralo slovensko sodišče upoštevati odločitev v glavnem stečajnem postopku o napotitvi na pravdo, o tem vprašanju ne bi smelo ponovno odločati. Sklicuje se tudi na 32. člen Uredbe (EU) št. 2015/848 z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da se odločbe sodišča, ki zadevajo vodenje in končanje postopka, priznajo brez nadaljnjih formalnosti. Takšne odločbe se izvršijo v skladu s členi 39 do 44 in 47 do 57 Uredbe (EU) št. 1215/2012. 3. Upraviteljica v odgovoru izpostavlja nedorečenost Uredbe. Navaja, da v sekundarnem postopku ne more biti sprejeta drugačna odločitev glede terjatve upnika kot je sprejeta v glavnem postopku. Uredba sicer dopušča prijavo terjatve tudi v sekundarnem postopku, meni pa, da je prijava pomembna le v primeru ločitvenih pravic, upniki navadnih terjatev so odvisni od poplačila v primarnem postopku. Navadno terjatev je sicer treba preizkusiti, ne more pa upnik za isto terjatev voditi dveh postopkov v dveh državah. Meni, da je pri navadnih terjatvah pravilna napotitev na postopek v Republiki Hrvaški. Glede ločitvenih pravic bi bilo pristojno sodišče v Sloveniji po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Ni pravilno upnikovo stališče, da napotitve niso potrebne. Tako določa ZFPPIPP zaradi zaščite interesov upnika.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno pomembna dejstva: - ta sekundarni stečajni postopek je začet na predlog pritožnika (upnika), ki je bil vložen 11. 12. 2018. Sklep o začetku stečajnega postopka je bil izdan 5. 4. 2019. Sklep je pravnomočen; - pritožnik je tudi v sekundarnem stečajnem postopku prijavil terjatve, ki jih je prijavil v glavnem stečajnem postopku (ki ga vodi _Trgovački sud u Pazinu_; St ...); - v glavnem stečajnem postopku je sodišče s sklepom z dne 13. 3. 2019 glede obeh terjatev odločilo, da sta prerekani, in je bil upnik napoten, da v roku osmih dni začne pravdni postopek zaradi ugotovitve prerekane terjatve (gl. točki III.1 in III.2). Ta sklep je bil potrjen s sklepom višjega sodišča (_Visoki trgovački sud Republike Hrvatske,_ Pž ... z dne 18. 6. 2019); - iz pritožbe izhaja, da je upnik 30. 7. 2019 pred hrvaškim sodiščem _(Trgovački sud u Pazinu)_ vložil tožbo na podlagi v prejšnji alineji izdanih sklepov glavnega stečajnega postopka za ugotovitev obstoja obeh terjatev; - na poziv sodišča v sekundarnem stečajnem postopku z dne 5. 9. 2019 (p. d. 47) je upraviteljica 11. 9. 2019 (p. d. 48) odgovorila, da je bil v glavnem postopku na pravdo s prvostopenjskim sklepom napoten upnik (gl. K1 in K2), da o tem še ni odločilo višje sodišče in da upravitelj v glavnem postopku še ni obveščen o tožbi; - v tem sekundarnem stečajnem postopku preizkušeni terjatvi pod zap. št. 1 in 2. sklepa o preizkusu terjatev sta navadni terjatvi.

6. Upnik je upravičen prijaviti terjatev tako v glavnem kot tudi v vsakem sekundarnem postopku (45. člen Uredbe). Za ta sekundarni stečajni postopek se uporablja slovensko pravo zaradi insolventnosti, to je ZFPPIPP (38. člen Uredbe). ZFPPIPP glede preizkusa terjatev v sekundarnem stečajnem postopku ne določa nobenih posebnosti, ne glede na to, ali gre za ločitvene ali navadne upnike, torej se tudi v tem postopku uporabljajo določbe pododdelka 3. 4. 2. (prijava in preizkus terjatev) in oddelka 5. 5. (posebna pravila o prijavi terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic). V 35. točki preambule Uredbe je zapisano, da bi sodišča države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki zaradi insolventnosti, morala biti pristojna tudi za zahtevke, ki neposredno izhajajo iz postopkov zaradi insolventnosti, kar pa niso zahtevki za izpolnitev pogodbe, ki jo je dolžnik sklenil pred začetkom stečajnega postopka.

7. ZFPPIPP v 69. členu (sklep o preizkusu terjatev) določa, da sodišče v stečajnem postopku odloči tudi o tem, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve. ZFPPIPP ne določa, da bi sodišče moralo v sklepu o preizkusu terjatev tudi določiti, kateri že začeti postopek naj upnik, ki nima judikatne terjatve, nadaljuje oziroma katero je natančno tisto procesno dejanje, ki ga mora pravočasno uveljavljati. Upoštevajoč 69. člen ZFPPIPP mora biti odločitev sprejeta tako, da sodišče odloči, kdo mora uveljavljati zahtevek za ugotovitev terjatve. Če ima upnik odprta dva postopka (kar sedaj velja vsaj za terjatev pod zap. št. 1), ne more sodišče zahtevati, da naj nadaljuje točno določenega. Katerega bo, je stvar najprej upnika, stečajnega sodišča šele v kasnejših fazah postopka (na primer vprašanje legitimacije upnika in končno v fazi poplačila). Ob morebiti sočasno vodenih pravdnih postopkih pa bo na pravdnih sodiščih presoja, ali in v katerem postopku obstoji procesna ovira za odločanje.

8. Upoštevajoč zgoraj navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijana sklepa spremenilo tako, kot je določeno v izreku. Odločitev temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.