Jedro

Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nadur obračunati bruto plačo v znesku 4.223,50 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od bruto zneska 1.014,47 EUR od 19. 4. 2013 dalje do plačila, od bruto zneska 1.307,00 EUR od 19. 10. 2013 dalje do plačila, od bruto zneska 1.075,35 EUR od 19. 4. 2014 dalje do plačila, od bruto zneska 284,21 EUR od 19. 10. 2014 dalje do plačila, od bruto zneska 364,50 EUR od 19. 4. 2015 dalje do plačila, od bruto zneska 445,76 EUR od 19. 10. 2015 dalje do plačila in od bruto zneska 428,35 EUR od 19. 4. 2016 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je zakonske zamudne obresti pred 19. 4. 2013, 19. 10. 2013, 19. 4. 2014, 19. 10. 2014, 19. 4. 2015, 19. 10. 2015 in 19. 4. 2016 (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek v bruto znesku 16.985,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške prihoda na delo v znesku 1.722,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (prvi odstavek točke III izreka), zakonske zamudne obresti pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec, pa je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.077,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje pa do plačila (točka IV izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja, ki jih mora tožena stranka plačati na tožnikov račun odprt pri A., v zneskih, kot so razvidni iz izreka sklepa.

2. Zoper sodbo sta se se pritožili obe stranki, tožnik pa tudi zoper sklep.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklep o zavrženju tožbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločbo. Glede poklicnega zavarovanja se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, nedopusten. Sodišče zmotno meni, da bi moral tožnik najprej izkoristiti notranje varstvo pravic pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko tožnik v skladu s 4. odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred sodiščem. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je iz naslova plačila prispevkov za poklicno zavarovanje zahteval točno določene zneske z zamudnimi obrestmi. Po sodni praksi se plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje šteje za denarno terjatev. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019 sprejelo stališče, da so terjatve za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje denarne terjatve, saj so povsem jasno izražene v denarju, zato so jih lahko tožniki v navedeni zadevi v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljali neposredno pred sodiščem. Glede veljavnosti Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS (Ur. l. RS, št. 67/99 in 69/99) je izvedenka ekonomske stroke ugotovila, da toženo stranko še vedno zavezuje, ker je v 18. členu pogodbe o zaposlitvi izrecno določeno, da bo delodajalec tudi po prenehanju njene veljavnosti upošteval določbe kolektivne pogodbe, dokler se ne sklene nova. Navedeni člen je oblikovan na način, kot da je kolektivna pogodba v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi še vedno veljavna, čeprav je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 1. 1. 2011, to je 7 let po prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe. Sodišče zato kolektivne pogodbe ne bi smelo upoštevati, posledično pa bi moral tožnik prejeti dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, saj določba osmega odstavka 52. člena kolektivne pogodbe, ki izključuje dodatke za voznike, v obravnavanem primeru ne bi smela biti upoštevana. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo navedbe tožene stranke, da je med strankama obstajal dogovor o posebnem plačilnem sistemu, po katerem je tožena stranka tožniku plačevala fiksno dnevnico 35,00 EUR za vsak dan, ko je odsoten, 0,085 EUR za vsak kilometer in dodatke za vsak dodaten razklad in naklad, ter da so v takšnem plačilu zajeta vsa izplačila za opravljeno delo, vključno z nadurami. Tožnik ni nikoli pristal na tak dogovor, ki mu je bil enostransko vsiljen s strani tožene stranke. Skladno s 191. členom Obligacijskega zakonika (OZ) velja, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Naslovno sodišče je izvedenki ekonomske stroke izrecno naročilo, da naj upošteva, da delodajalec ne more zahtevati karkoli od delavca nazaj, v kolikor mu je karkoli preplačal iz naslova delovnega razmerja, zato sodišče ne bi smelo upoštevati preplačil. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da izjava, ki jo je tožnik podpisal enkrat letno ob prejemu regresa za letni dopust, in s katero se je odpovedal eventualnim zahtevkom za nazaj, ni dovolj določna in je tožniku še vedno omogočeno, da zahteva plačilo svojih terjatev. Izjava je določna in se nanaša na vse zahtevke, zato tožnik ni upravičen do nobenega plačila iz naslova delovnega razmerja. Glede ugotovitev izvedenca prometne stroke je tožena stranka že v vlogi z dne 20. 1. 2020 navedla razlike v izračunanih urah, ki izhajajo iz tahografa glede na ure, ki jih je izračunal izvedenec. Dejansko stanje je bilo glede ugotovljenih nadur nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je razlika med fondom ur, ki ga je na osnovi tahografov prikazala tožena stranka in med urami, ki jih ugotavlja izvedenec. Če bi izvedenec pravilno ugotovil dejansko stanje, bi obstajalo preplačilo tožene stranke v višini 2.240,90 EUR. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede referenčnega obdobja. Upoštevati in poračunati bi bilo treba vse ure v celotnem vtoževanem obdobju in ne samo na 6-mesečni ravni. Glede potnih stroškov tožena stranka navaja, da jim je v celoti ugovarjala tako po višini kot po temelju, kar pomeni, da nasprotuje zahtevku in da ni dolžna ničesar več plačati. Predložila je plačilne liste za vse obdobje, iz njih je razvidno, da je delavec prejemal vsak mesec potne stroške in jih je v celoti dobil izplačane.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu od 1. 8. 2003 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011. Tožnik zahteva plačilo nadur, potne stroške in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od septembra 2012 do julija 2017 ter plačilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo nadur in povrnitev potnih stroškov delno ugodilo, tožbo pa zavrglo v delu, v katerem uveljavlja plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, saj je štelo, da tožnik ni uveljavljal predhodnega varstva pravic pri toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

K pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke iz 200. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom navedene določbe ima delavec v primeru, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, po drugem odstavku iste določbe pa lahko delavec v primeru, če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem. Tožnik temu neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je zahteval plačilo natančno določenih denarnih zneskov. Bistvena je ugotovitev, da so bili ti (po višini sicer določno opredeljeni denarni zneski) sporni po temelju, saj pravica do poklicnega zavarovanja pred vložitvijo tožbe s strani tožene stranke tožniku ni bila nikoli priznana. Zaradi te okoliščine obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, na katero se sklicuje pritožba. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS presojo o tem, da tožniki pred vložitvijo tožbe niso bili dolžni ravnati po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, utemeljilo na ugotovitvi, da jim je bila v obdobju pred vložitvijo tožbe priznana pravica do poklicnega zavarovanja in jim je tožena stranka do 31. 1. 2013 prispevke iz tega naslova tudi plačevala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tožba zavrže, saj bi moral tožnik priznanje pravice do poklicnega zavarovanja zahtevati najprej od tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo nadur pravilno upoštevalo pravno podlago iz 126. do 128. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Glede na to, da se skladno z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 višina dodatkov za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, je za odločitev pomembna tudi Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/1999 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zavezuje toženo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je v 18. členu pogodbe o zaposlitvi izrecno določeno, da jo bo delodajalec tudi po prenehanju njene veljavnosti upošteval vse dokler se ne sklene nova. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je določilo 18. člena pogodbe o zaposlitvi oblikovano na način, kot da je kolektivna pogodba v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi še vedno veljavna ter da gre očitno za primer, ko je tožena stranka ta člen samo kopirala iz starejših pogodb o zaposlitvi, sklenjenih v času veljavnosti kolektivne pogodbe. Pogodba o zaposlitvi namreč jasno določa veljavnost določb kolektivne pogodbe, dejstvo, da naj bi tožena stranka pri sklepanju novih pogodb o zaposlitvi (tožnikova je bila sklenjena 1. 1. 2011, tj. 7 let po prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe) v tekst nove pogodbe kopirala tekst prej veljavne pogodbe, pa na veljavnost tega določila ne vpliva.

11. Pritožba tožnika tudi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaposlenim voznikom od 1. 1. 2011 dalje plačilo za delo izplačevala po posebnem plačnem sistemu, o katerem se je dogovorila z delavci. Po tem dogovoru je voznik prejel 0,085 EUR za vsak prevoženi kilometer, 35,00 EUR dnevnice za vsak dan odsotnosti in dodatek za vsak dodatni "naklad" in "razklad" vozila, tako dogovorjeno plačilo pa je vključevalo vse nadure in dodatke k plači. V času, ko je delavec koristil letni dopust ali bil v bolniškem staležu, pa mu je bila plača obračunana po določilih pogodbe o zaposlitvi.

12. Pritožba s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.)1 in 1. točko 10. člena Uredbe (ES) št. 561/20062 neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje spornega dogovora o višini plačila za delo ne bi smelo upoštevati, ker je tožniku zagotavljal manj pravic od tistih, do katerih je bil upravičen po zakonu in kolektivni pogodbi. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadur ni pomembno, ali je bil takšen dogovor zakonit, kot tudi ne, ali se je tožnik s takšnim načinom obračunavanja plače strinjal. Bistvene so ugotovitve o tem, kakšno plačo mu je tožena stranka na podlagi tega dogovora obračunala in izplačala, ter do kakšne plače bi bil tožnik upravičen v primeru, če bi bila ta (vključno z vsemi pripadajočimi dodatki) izplačana ob upoštevanju določil pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je glede na to, da ni imelo podatkov o drugačnem upoštevanju referenčnega obdobja pri toženi stranki, kot prvo referenčno obdobje pravilno upoštevalo obdobje od oktobra 2012 do vključno marca 2013, glede na to, da se prvi zahtevek za plačilo nadur nanaša na oktober 2012. Posledično je naslednja referenčna obdobja določilo glede na prvo obdobje, torej drugo referenčno obdobje od aprila 2013 do vključno septembra 2013, ter tako naprej do desetega referenčnega obdobja od aprila 2017 do vključno avgusta 2017. Glede na to, da je število nadur ugotavljalo po posameznih referenčnih obdobjih, je pravilno, znotraj posamičnega referenčnega obdobja, upoštevalo tudi ugotovljena preplačila. Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), po katerem tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice to zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker gre za upoštevanje nadur v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki se ugotavlja glede na posamično referenčno obdobje, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na domnevno drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V navedenem sklepu opr. št. VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017 namreč ni šlo za primer ugotavljanja števila nadur, temveč za spor, v katerem je delodajalec od delavca zahteval vračilo preveč izplačane plače, torej izplačila, ki je bilo višje od tistega, določenega v pogodbi o zaposlitvi.

K pritožbi tožene stranke:

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je tožnik s tem, ko je enkrat na leto ob prejemu regresa za letni dopust podpisal izjavo, da so med strankama poravnane vse medsebojne finančne obveznosti, odpovedal plačilu vseh zahtevkov iz delovnega razmerja, tudi naduram in ostalim zahtevkom, ki so predmet tega spora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da iz predloženega obračunskega lista za regres za letni dopust (B1) in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. izhaja, da je tožnik 18. 5. 2016 podpisal izjavo, da ima tožena stranka do njega poravnane vse finančne in materialne obveznosti, ter da do tožene stranke nima odprtih nikakršnih terjatev, vendar pa iz navedenih listin ne izhaja določno, da se ta izjava nanaša tudi na plačilo nadur ter drugih dodatkov, ki gredo delavcu po zakonu. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila izjava podpisana na obračunskem listu za regres za letni dopust za leto 2016, ter je tudi na podlagi te okoliščine pravilno sklepalo, da ni mogoče šteti, da je tožnik z njenim podpisom potrdil tudi plačila iz naslova nadur ali pa morebitna druga plačila iz naslova delovnega razmerja. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, po katerem se delavec lahko odpove zapadlim terjatvam.

15. Pritožba tožene stranke neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede števila delovnih ur (in nadur), ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja teh dejstev postavilo sodnega izvedenca prometne stroke C.C., ki je opravljene ure za obdobje od 2012 do 2017 izračunal na podlagi podatkov iz tahografov, za obdobje od 2012 do 2014, glede katerega s podatki iz tahografov ni razpolagal, pa je porabo časa ocenil na podlagi prevoženih razdalj, povzetih iz potnih nalogov, obračunov plač in povprečne hitrosti. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob tem, ko je bila pozvana, da lahko poda pripombe na izvedensko mnenje izvedenca C.C., na ugotovitve ni imela pripomb, temveč je te podala šele na zadnjem naroku, po tem, ko je prejela izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke. Izvedenec C.C. je svoje izvedensko mnenje podal 23. 10. 2019. Toženi stranki je bilo mnenje vročeno 11. 12. 2019, vendar nanj ni podala pisnih pripomb. Tožena stranka je z dopisom "Dostava prilog" z dne 20. 1. 2020 sodišču posredovala listine: plačilne liste za vtoževano obdobje, izračune plač, kot bi morale biti izplačane po pogodbi ter tabelarni povzetek zneskov, ki so bili plačani in zneskov, ki bi jih moral tožnik prejeti, če bi se izračun opravil po pogodbi o zaposlitvi. Vsi trije skopi listin so priloge, tožena stranka pa v zvezi z njimi ni podala nobenih navedb, ki bi jih bilo mogoče šteti kot jasno podane pripombe na izvedensko mnenje. Vloge z dne 20. 1. 2020 torej ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je nasprotovala ugotovitvam izvedenca C.C. s to (pripravljalno) vlogo. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, ki je svoje ugotovitve tudi natančno utemeljil ter pri izračunu nadur za obdobje, ko ni razpolagal s podatki tahografa, svoje ugotovitve utemeljil s strokovnim znanjem in izkušnjami. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da bi ob pravilni ugotovitvi ur obstajalo preplačilo tožene stranke v višini 2.240,90 EUR.

16. Že zgoraj je navedeno, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

17. Tožena stranka ni argumentirano nasprotovala navedbam tožnika, da ni prejel povračila stroškov za prihod na delo in z dela. Ker je izvedenec ugotovil, da se je tožnik na delo vozil z lastnim avtom, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tudi sklicevanje na obračunske liste plač ni utemeljeno, saj iz njih ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku plačala zneske kilometrine v ugotovljeni višini.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

19. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

20. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V skladu s to določbo se z globo od 2.500 do 7.500 EUR za prekršek kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če je povezava med plačo in prevoženo razdaljo ali količino prevoženega blaga, v nasprotju s prvim odstavkom 10. člena Uredbe 561/2006/ES ali tretjim odstavkom 11. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES. 2 Po prvem odstavku tega člena prevozno podjetje voznikom, ki so v njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitve te uredbe.