Jedro

Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga nezakonita, in ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 11. 4. 2003, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela ter izplačati zapadlo plačo in druge denarne zahtevke. Sodišče je štelo za dokazano, da je zaradi poslovnega razloga prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu upravljalec naprav. Tožnik je imel 1. 3. 2003 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, razporeditve v letu 2002 pa so bile zgolj začasne. Tožniku je bila pogodba odpovedana 27. 2. 2003, o nameravani odpovedi pa ga je tožena stranka obvestila 19. 2. 2003. Z dejstvom, da delo tožnika ne bo več potrebno, se je tožena stranka seznanila takrat, ko je bil pripravljen seznam, nekje januarja oziroma februarja 2003. Zato rok za odpoved, določen v petem odstavku 88. člena ZDR, ni potekel. Sodišče pa je presodilo, da je tožena stranka kršila določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožniku ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. V prvi vrsti bi mu morala ponuditi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Kolikor pa te možnosti ni bilo, je bila tožena stranka dolžna ponuditi tožniku sklenitev nove pogodbe, čeprav bi bila zaposlitev neustrezna ali samo za določen čas. V tem primeru bi šla tožniku na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZDR tudi pravica do sorazmernega dela odpravnine. Sodišče je ugotovilo, da je tako delovno mesto bilo in je tožena stranka večkrat zaporedoma sklepala delovno razmerje za določen čas z drugim delavcem, čeprav naj bi bili pravi razlogi socialne narave.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določba nalaga delodajalcu le, da ponudi delavcu sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Smisel te obveznosti je namreč v tem, da mora delodajalec s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti nadaljevanje delovnega razmerja, če obstaja trajna potreba po njegovem delu pod spremenjenimi pogoji. Zato tožena stranka ni ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ko tožniku ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je izpodbijana odpoved zakonita.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tretji odstavek 88. člena ZDR napačno tolmačilo pritožbeno sodišče. Navedena določba ne govori o drugem ustreznem delu za nedoločen čas. Govori o kakršnemkoli delu, tudi o istem delu pod spremenjenimi pogoji. Ker zakon glede drugega dela ne postavlja nobenih omejitev, ga je potrebno razumeti čim širše v korist delavca. In ker je delo pri toženi stranki obstajalo, bi sodišče druge stopnje moralo pritrditi prvostopnemu sodišču, da je bila odpoved nezakonita. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s prekluzivnim rokom, v katerem mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Glede tega je materialno pravo napačno uporabilo že sodišče prve stopnje, vendar tožnik zoper to ni mogel vložiti pritožbe. Po navedbah tožnika je tožena stranka že v letu 2002 vedela, da tožnika ne bodo rabili. Zato je rok tridesetih dni začel teči že 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo novi ZDR. Potekel je 30. 1. 2003, odpoved pa je bila dana dosti kasneje. Tudi zato je bila odpoved nezakonita. Ker o prekluzivnem roku sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Reviziji je bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in. toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o prekluzivnem roku iz petega odstavka 88. člena ZDR, tožnik smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Taka kršitev bi bila podana tudi, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ne more preizkusiti. Vendar po presoji revizijskega sodišča za tak primer ne gre. Res je sicer, da izpodbijana sodba izrecne obrazložitve o roku iz petega odstavka 88. člena ZDR nima. Očitno predvsem zato, ker tožena stranka v tej smeri pritožbe seveda ni vložila. Toda sodišče druge stopnje je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pomeni tudi dejanske ugotovitve o tem, kdaj je navedeni rok začel teči. Iz takih dejanskih ugotovitev, sprejetih tudi po pritožbenem sodišču, pa izhaja materialno pravna presoja, da je bila odpoved dana v okviru navedenega roka. Zato sodišču druge stopnje ni bilo treba še posebej ponavljati razlogov o tem.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje in dokazno oceno sodišča o tem, kdaj je tožena stranka zvedela za odpovedni razlog, ni mogoče upoštevati. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev, da je bila odpoved dana v roku tridesetih dni od seznanitve z razlogom za odpoved oziroma šestih mesecev od nastanka razloga.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alinei prvega odstavka 88. člena ZDR: prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V tem delu - glede utemeljenosti razloga za redno odpoved - tožnik odločitve sodišč v reviziji ne izpodbija. Sporni sta le vprašanji, ali je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z določbami tretjega in petega odstavka 88. člena ZDR.

O ponudbi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR) Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR). Delodajalec mora preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pomeni nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu: pod spremenjenimi pogoji na istih delih (tudi z možnostjo dokvalifikacije) ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Nova zaposlitev naj bi bila praviloma ustrezna, to je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrst in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu (tretji odstavek 90. člena ZDR).

Odpravnina po 109. členu ZDR je obveznost delodajalca, če delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in iz razloga nesposobnosti). Gre torej za posledico odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tistih primerih, ko za delavca to pomeni izgubo zaposlitve. Če pa delodajalec ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe in delavec tako ponudbo sprejme, delavec do odpravnine ni upravičen. V takem primeru namreč do izgube zaposlitve ne pride. Pri tem pa ZDR v 90. členu loči dve situaciji. Delodajalec je svoje obveznosti v celoti prost le, če z delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas (tako že tretji odstavek 88. člena ZDR). V četrtem odstavku 90. člena pa ZDR izrecno ureja primer, ko je ponujena in sprejeta nova zaposlitev neustrezna. V takem primeru ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine, o višini se mora dogovoriti z delodajalcem.

Nenazadnje pa je treba upoštevati, da je po tretjem odstavku 88. člena ZDR, obveznost delodajalca dvojna. Najprej mora preveriti ali je in pod kakšnimi pogoji, presežnemu delavcu mogoče zagotoviti nadaljnjo zaposlitev. Če take možnosti ni (ne obstaja), tudi ni podlage za ponujanje nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če taka možnost obstaja, delodajalec mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Take možnosti ni, če delodajalec nima prostih delovnih mest ali če delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo prostih delovnih mest. Kadar gre za manjše število presežnih delavcev, tudi ne gre za izbiro presežnih delavcev po določenih kategorijah vseh zaposlenih delavcev (97. in 100. člen ZDR). Ukinitev delovnega mesta pomeni tudi, da delavca ni mogoče zaposliti na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji.

Revizija nima prav, da iz tretjega odstavka 88. člena ne izhaja, da je obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo, za določen čas, s krajšim delovnim časom, v drugem kraju, ipd), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejem ali ne. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR.

O roku za redno odpoved iz poslovnega razloga (peti odstavek 88. člena ZDR) Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru večjega števila presežnih delavcev ima ZDR posebno ureditev (členi 96 do 102), kjer so tudi roki za odpoved pogodbe o zaposlitvi določeni drugače. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alinei prvega odstavka 88. člena je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela zaradi razlogov na strani delodajalca, ne pa neposredno ti (ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni) razlogi sami po sebi. Ni torej pomembno, kdaj se je delodajalec "seznanil" s temi razlogi oziroma začel z določenimi spremembami. Pomembno je, kdaj je bilo dokončno znano, da bo delo delavca (delavcev) postalo nepotrebno.

V obravnavani zadev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v okviru subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem je sodišče izhajalo iz pravilne razlage določb 88. člena ZDR o tem, kdaj je ta rok začel teči. Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).