Jedro

Za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, .., od 21. 5. 2024 od 13.10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 8. 2024 do 13.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 6. 5. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je bila že 15. 5. 2024 obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba), njegovih grožnjah in vedenju, ki je vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Toženka v obrazložitvi izpostavi več poročil varnostne službe. Iz prvega, z dne 7. 5. 2024 izhaja, da je tožnik ob 23:45 uri nadlegoval sostanovalce in v vidno vinjenem stanju vdiral v njihove sobe. Zato mu je bila s strani varnostne službe izrečena ustna odredba, da preneha z neprimernim vedenjem. To je upošteval, a je nato ob 23:50 uri ... grozil sostanovalcu in napovedal, da bo z njim obračunal zunaj azilnega doma. Varnostna služba ga je pospremila do prostora za pridržanje, kjer mu je zaradi ponovne kršitve ter groženj izrekla ukrep zadržanja do prihoda policije. Iz poročila z dne 9. 5. 2024 izhaja, da so mu ob varnostnem pregledu pri vstopu v azilni dom zasegli prenosni računalnik ..., saj ga ni znal odkleniti z geslom. Na osebnem razgovoru je priznal, da če ga ne more uporabljati, ga bo uničil. Po poročilu z dne 20. 5. 2024 je tožnik ob 03:00 uri kršil nočni mir in počitek s tem, da se je glasno pogovarjal in poslušal glasbo. Kljub opozorilu varnostne službe ni upošteval navodil. Tudi o tem dogodku je bila obveščena policija. Nato je bil 21. 5. 2024 obravnavan s strani Policijske postaje Ljubljana Vič in prejel plačilni nalog za prekršek po 89/2-3 členu Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1); ob 7:35 uri je hodil po prostorih azilnega doma in pozival druge sostanovalce k pretepu, jih vlekel za oblačila in med drugim vpil, da bo zažgal območje azilnega doma, ker je izgubil telefon. Kljub opozorilu varnostnika je z dejanji nadaljeval.

3.Toženka je sklenila, da je tožnik z opisanim ravnanji večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe ter z neupoštevanjem hišnega reda nadaljeval kljub opozorilom socialnih delavcev, s čimer ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Izpostavila je, da ni šlo za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča se dejanja, zaradi česar ga je obravnavala tudi policija. Ob tem je bil 15. 5. 2024 in 20. 5. 2024 opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda.

4.Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, je toženka 21. 5. 2024, po obvestilu o ponovnih kršitvah, tožniku ustno za zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pred tem ga je seznanila z očitanimi dejanji in mu dala možnost izjave glede vseh do tedaj očitanih kršitev. Tožnik je večino dejanj in vedenja sicer drugače opisal, kot je razvidno iz poročil varnostne službe ali jih celo zanikal, vendar toženka njegovim trditvam ne verjame. Vse njegove kršitve so dokumentirane. Poleg tega je dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, vendar jih je kljub temu še naprej kršil.

5.Toženka v obrazložitvi nato pojasni, da izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ali druge nestrpnosti v kakršni koli obliki, žaljiv, nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, vnos in uživanje alkoholnih pijač ter drugih opojnih snovi, po določbi tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 predstavljajo težje kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi. Ob ukrepih, ki jih za kršitve predvideva 82.b člen ZMZ-1, to so ustno opozorilo, namestitev v ločeni sobi in ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, situacije, kot so kraje, grožnje, zahtevajo strožje ukrepe. Tak ukrep predstavlja omejitev gibanja na Center za tujce. Drugačen ukrep ne bi dosegel svojega namena, saj bi se prosilec vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale.

Tožba

6.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

7.Izrečen ukrep pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - v nadaljevanju EKČP). To je potrdila ena zadnjih odločbe tega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, ki obrazloži, da se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Poseženo je bilo tudi v več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti).

8.Ni jasno ali je bil tožnik ob prisotnosti prevajalca seznanjen z dejanji ter ali je imel možnost izjasniti se o dejanju. Sklep je zelo skopo obrazložen. Za presojo zakonitosti sklepa bo treba na naroku preveriti ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine, ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca in ali je bil informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca. Toženka tudi ni dovolj konkretizirala, zakaj je v danem primeru šlo za hujšo kršitev hišnega reda. Sorazmernosti ukrepa ni presojala dovolj konkretizirano in na način, kot ga je postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Izpodbijani sklep zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je sklep nezakonit.

9.Iz tožbe še izhaja, da tožniku pri ustnemu izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Tožnik rudi opozarja na možnost manj prisilnih ukrepov, ki v ZMZ-1 niso urejeni.

Predlog za izdajo začasne odredbe

10.V okviru predloga za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. S tem je kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar že samo po sebi zadošča za nastanek težko popravljive škode. Dodaten argument za utemeljenost predloga je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. čl. EKČP. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati obravnavani ukrep.

Odgovor na tožbo

11.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje, sklicuje se na že podane razloge v izpodbijanem sklepu. Ne strinja s tožbenim ugovorom kršitve Ustave ter več pravnih načel. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik ob prisotnosti tolmača seznanjen s pravili hišnega reda Azilnega doma, za nadzor nad izvajanjem tega je zadolžena varnostna služba. Tožnik je imel možnost iz-jasnitve o kršitvah hišnega reda v prisotnosti prevajalca za arabski jezik in jih je delno priznal. Ukrep omejitve gibanje je glede na težo kršitev sorazmeren.

Glavna obravnava in dokazni postopek

12.Sodišče je skladu z drugim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v povezavi s sedmim odstavkom 84. člena ZMZ-1 opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti toženke. Odsotnost je opravičila.

13.V dokaznem postopku je pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-50/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2, jih v soglasju s tožnikom štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

a) O tožbi

14.Tožba ni utemeljena.

15.Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

16.Sodišče najprej ugotavlja, da tožnik razen gole navedbe o tem, da je toženka kršila načela jasnosti ter določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev in nujnosti, ni podal nobenih razlogov, s katerimi bi domnevne kršitve načel konkretiziral. Tega očitka tako ne ne more niti preizkusiti.

17.Tožnik je na naroku navedel, da zanj ni sporno, da imajo uradni zaznamki v upravnem spisu vse potrebne sestavine. Tudi ne, da je bil o pravilih hišnega reda informiran ob prisotnosti prevajalca. Sodišče tudi ugotavlja, da iz zapisnikov o razgovoru s tožnikom z dne 15. 5. 2024, 20. 5. 2024 in z dne 21. 5. 2024, na katerem mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja, jasno izhaja, da so bili razgovori s tožnikom opravljeni v prisotnosti prevajalca in so potekali v arabskem jeziku. Tožnik je zaslišan na naroku pred sodiščem (ponovno) potrdil, da razume arabski jezik. Tožbeni dvomi glede tega, ali imajo uradni zaznamki v upravnem spisu vse potrebne sestavine, ali je bil tožnik o pravilih hišnega reda informiran ob prisotnosti prevajalca in ali so bili razgovori s tožnikom opravljeni ob prisotnosti prevajalca, se tako izkažejo za neutemeljene.

18.Čeprav tožnik uveljavlja razlog nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče ugotavlja, da v tožbi v ničemer ne izpodbija dejanskih zaključkov toženke o opisanih ravnanjih in njegovem obnašanju 7. 5. 2024, 9. 5. 2024, 20. 5. 2024 in 21. 5. 2024. Tudi ne pojasni, zakaj ta ravnanja ne bi predstavljala kršitev javnega reda. Meni le, da toženka ni dovolj določno opredelila, zakaj bi šlo za hujšo kršitev.

19.Po oceni sodišča so razlogi toženke glede kvalifikacije obravnavanih tožnikovih ravnanj jasno razpoznavni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in se nanje sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Toženka je taksativno naštela kršitve in jih nato aplicirala na dejansko stanje kot hude kršitve po določbi tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1, ki ga je pravilno citirala. Tudi po oceni sodišča so bile te take narave (grožnja sostanovalcu v vinjenem stanju in napoved obračuna z njim zunaj azilnega doma, grožnje varnostniku, uničenje računalnika ob varnostnem pregledu, ko računalnika ni znal odkleniti z geslom in ni izkazal dokazila o nakupu, kršitev nočnega miru in počitka z glasnim pogovarjanjem in poslušanjem glasbe ter neupoštevanjem opozoril varnostne službe, pozivanje drugih sostanovalcev k pretepu, vpitje in grožnje, da bo zažgal območje azilnega doma) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.

20.Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oz. da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU oz. 5. člen EKČP). (Ne)sorazmernost takega ukrepa pa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

21.Sodišče ocenjuje, da je toženka načelu sorazmernosti zadostila. Ukrepe je stopnjevala. S tožnikom je po incidentih 7. 5. 2024 in 9. 5. 2024 dne 15. 5. 2024 opravila razgovor in ga ustno opozorila, da njegova ravnanja predstavljajo hujšo kršitev hišnega reda. Po incidentu v noči 20. 5. 2024 je z njim ponovno opravila razgovor in ga znova ustno opozorila, nakar mu je šele po dogodku 21. 5. 2024 ustno izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

22.Drži, da zakonodajalec Republike Slovenije v naš pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1, po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, ter da je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti le ukrep omejitve gibanja na Center za tujce oz. po prvem odstavku 84. člena obvezno zadrževanje na območju Azilnega doma ali njegove izpostave. Toda tožnik spregleda, da lahko države članice tudi po določbi člena 8(2) iste direktive, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, kadar to zahteva javni red (kar je bilo pojasnjeno že uvodoma k obravnavi tožbe). Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v Azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Tožnik je s kršitvami začel že naslednji dan po podaji prošnje za mednarodno zaščito, večkratna opozorila tako varnostne službe kot nato organov toženke pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve v zelo kratkem časovnem obdobju (od 7. 5. do 21. 5. 2024). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Okoliščina, da ZMZ-1 alternativ pridržanja ne ureja, v konkretni zadevi tako ne more biti pravno odločilna, zato tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

23.Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 že izreklo, da za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

24.Končno sodišče še odgovarja na navedbe tožnika, da ni imel pravnega zastopnika pred izrekom ukrepa omejitve gibanja. K temu je treba najprej pojasniti, da je v azilnih zadevah in s tem povezanih postopkih Republika Slovenija dolžna izvajati pravo Evropske unije. Tako Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) v prvem odstavku 22. člena določa, da je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice pa lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek istega člena). Tudi druga zakonodaja na ravni EU, ki ureja področje azila, nima (procesnih) določb, ki bi narekovale, da je treba prosilcu zagotoviti podporo in pravno pomoč kvalificiranih pravnih zastopnikov že v postopku pred izdajo zavrnilne odločbe (podlage tožnik ne navaja). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZMZ-1 pa sta podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Tožnik tako nima podlage za zahtevo, da bi že v upravnem postopku moral imeti pravnega zastopnika. Poleg tega ne pove, kako je odsotnost pravnega zastopnika vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve oz. kako bi njegova prisotnost vplivala na drugačno odločitev toženke. Tudi slednji razlog se tako izkaže kot neutemeljen.

25.Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

26.Ob tem dodaja, da je tožnik, zaslišan na naroku 29. 5. 2024 izpovedal, da mu je pred kratkim umrla mati, da je bil zaradi tega v stiski, porezal (samo-poškodoval) se je po roki, zato so ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Tam je zanj nevzdržno, zato je prosil, da se ga vrne nazaj v Center za tujce ali deportira nazaj v njegovo državo. Sodišče ocenjuje, da mu zaradi tako izražene želje še ne gre odreči pravnega interesa za ta upravni spor. Okoliščine, ki jih navaja za vrnitev v Center za tujce so splet dogodkov zunaj sfere njegovih razlogov za tožbo zoper izpodbijani sklep in so odraz očitne stiske, ki jo doživlja zaradi namestitve v psihiatrični bolnišnici. Tako po oceni sodišča ne odražajo volje tožnika, da se z izpodbijanim ukrepom toženke strinja.

b) O predlog za izdajo začasne odredbe

27.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.

Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

-------------------------------

1 Primerjaj 65. in 67. točko obrazložitve Sodbe SEU v zadevi C-601/15.

2 Primerjaj 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.

43 Toženka je v zaključku izpodbijanega sklepa (pred pred zadnji odstavek) sicer nekoliko nerodno zapisala, da ukrep v ločeni sobi (Azilnega doma) ne bi bil zadosten, a je iz nadaljevanja tega dela obrazložitve moč logično razbrati, da je toženka s tem ocenila, da namen ukrepa ne bi bil dosežen, če bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale, torej na območje Azilnega doma. S tem je utemeljila, zakaj se ni odločila za ukrep iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik očitno tako argumentacijo sprejema, saj izpostavlja, da sta tako pridržanje na območju Azilnega doma kot omejitev gibanja na Center za tujce nesorazmerna, ker gre za odvzem osebne svobode in se zavzema za milejši ukrep.

4 Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.