Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice ali interesa, ki bi bila pravno varovana (o prizadetosti pravice do svobode izražanja bo govor v nadaljevanju), ni dokazala. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnik ni odgovarjal na v časopisu objavljeni članek, ampak je zahteval le dopolnitev njegove lastne izjave. Ta v časopisu ni bila objavljena v celoti. Neobjava celotne izjave lahko "popači" njeno vsebino, zaradi česar varstvo, ki ga ima prizadeti po 40. členu Ustave RS in določbah ZJG (9. člen in nasl.), ni izključeno. Vendar pa iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da v obravnavanem primeru v objavljenem delu izjave tožeče stranke ni ničesar "popačenega" in takega, česar tožeča stranka tudi v resnici ni izjavila (v objavljenem delu je tedaj zapis izjave točen, čeprav avtorizacija ni bila dogovorjena), iz celotne izjave pa so izpuščeni le posamezni deli, ki celotne izjave ne spreminjajo niti po vsebini, niti po namenu (in je zato tudi ne "izkrivljajo" oziroma spreminjajo v "popačeno"). Nasprotno: Po ugotovitvah sodišč so namreč iz izjave izpuščeni le tisti deli, ki jih je tudi po presoji sodišča mogoče oceniti kot "neprimerne, nekorektne in neadekvatne novinarskemu nivoju" (tudi tožnik je novinar), "če že ne za žaljive in zaničevalne" (1. odstavek na 4. strani razlogov sodišča druge stopnje). Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da ima "interes", da se tudi ta del izjave vseeno objavi, vendar pa revizijsko sodišče pri tem ponovno poudarja, da tak "interes" tožeče stranke, tudi če obstaja (v kar glede na trditve tožeče stranke med postopkom ni mogoče dvomiti), ne zadošča, saj mora biti po določbah ZJG vsak interes tudi pravno varovan (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). V zahtevi tožeče stranke za objavo "neprimernih, nekorektnih in neadekvatnih novinarskemu nivoju, če že ne žaljivih in zaničevalnih" izjav pa je brez dvoma mogoče zaslediti le "interes" tožeče stranke za objavo (kar pa po določbah ZJG ne zadošča), ne pa tudi "interesa, ki bi bil pravno varovan".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je dolžna tožena stranka objaviti njen odgovor na, dne 15.7.1997 na 13. strani časopisa P. n. št. 55, objavljeni članek z naslovom: "Podjetnik proti novinarju" (PN 15.7.1997) in v tem tekstu obseženo izjavo tožnika v izvirni obliki, kot je v tožbenem zahtevku in sodbenem izreku dobesedno zapisana, ter da je tožena stranka dolžna odgovor objaviti brez sprememb ali dopolnitev v enakem ali enakovrednem delu javnega glasila na enak način, kot je bil objavljen navedeni članek in sicer v prvi, najpozneje pa v drugi naslednji številki časopisa P. n. po pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 40.395,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je med postopkom vložila v spis zapis pogovora, ki ga je naredila priča Ž. Iz tega zapisa je razvidno, da avtorica objavljene informacije tožnikove izjave ni zapisala popolno. V dokaznem postopku sodišče tega zapisa ni vpogledalo, o dokaznem predlogu pa se na način, ki je določen v 300. členu ZPP, tudi ni izreklo. Kršitev postopka je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbenem postopku, vendar je pritožbeno sodišče njene trditve neutemeljeno opredelilo kot protispisne. Vpogled navedenega zapisa bi lahko odločilno vplival na odločitev sodišča. Že v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je zato brez dvoma podana. Sicer pa sta sodišči zmotno uporabili tudi materialno pravo. Interes tožeče stranke je, da se pojasni, kakšna izjava je bila v resnici novinarju dana. V objavljeni informaciji je bilo marsikaj izpuščeno. Zato je bila tožnikova izjava "izkrivljena". Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je bila tožeči stranki odvzeta možnost, da bi lahko pojasnila pravo vsebino svoje izjave. Kršeni pa sta bili tudi pravici, ki ju ima na podlagi 39. in 40. člena Ustave Republike Slovenije. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je bila v postopku nepravilno uporabljena določba 300. člena ZPP in da sta obe sodišči zagrešili tudi bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, niso utemeljene. Zapisa izjave, ki ga je naredil v postopku kot priča zaslišani novinar A. Ž., v dokaznem postopku sodišče prve stopnje res ni vpogledalo. Vendar pa ta opustitev ni bila odločilna, saj je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene (zlasti tožnikove izpovedbe) prišlo do prepričanja, da je tožnik novinarki P. n. dal izjavo s prav takšno vsebino, kot je navedeno v tožbi in tožbenem zahtevku za objavo odgovora. V tožbenem zahtevku navedena izjava pa je tudi po izpovedbi tožeče stranke, ki ji je sodišče sledilo, po vsebini povsem skladna z zapisom izjave, ki ga je napravil novinar Ž. V postopku predloženi zapis izjave tožeče stranke je bil tedaj (vsebinsko) v celoti upoštevan, kar je povsem korektno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. V razlogih njegove odločitve zato ni prav nobene protispisnosti, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožeča stranka.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je vrhovno sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev obeh sodišč pa je tudi materialnopravno pravilna.

Zakon res daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora (ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice - 40. člen Ustave RS), vendar pa pri tem postavlja meje. Daje jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene informacije (1. odstavek 9. člena zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG). Ne gre torej za tako imenovano popularno tožbo in ne za pravico javnega prava, marveč za tožbo osebno prizadetih oseb. Prizadetost pravice ali interesa je pogoj tako za popravek kot tudi za odgovor, kar izhaja tudi iz določbe 40. člena Ustave RS, ki določa, da je "zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo". Ustavodajalec je z besedama "prav tako" torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predpisana z zakonom (1. odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice in interesa in naravnost pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni prizadetosti takšnih pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena ZJG). Ob taki zakonski ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za sodno pot, izkazovati in izkazati ne le več kot verjetno marveč kot gotovo svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost tako očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej niti ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki je pravno varovan.

V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice ali interesa, ki bi bila pravno varovana (o prizadetosti pravice do svobode izražanja bo govor v nadaljevanju), ni dokazala. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnik ni odgovarjal na v časopisu objavljeni članek, ampak je zahteval le dopolnitev njegove lastne izjave. Ta v časopisu ni bila objavljena v celoti. Neobjava celotne izjave lahko "popači" njeno vsebino, zaradi česar varstvo, ki ga ima prizadeti po 40. členu Ustave RS in določbah ZJG (9. člen in nasl.), ni izključeno. Vendar pa iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da v obravnavanem primeru v objavljenem delu izjave tožeče stranke ni ničesar "popačenega" in takega, česar tožeča stranka tudi v resnici ni izjavila (v objavljenem delu je tedaj zapis izjave točen, čeprav avtorizacija ni bila dogovorjena), iz celotne izjave pa so izpuščeni le posamezni deli, ki celotne izjave ne spreminjajo niti po vsebini, niti po namenu (in je zato tudi ne "izkrivljajo" oziroma spreminjajo v "popačeno"). Nasprotno: Po ugotovitvah sodišč so namreč iz izjave izpuščeni le tisti deli, ki jih je tudi po presoji sodišča mogoče oceniti kot "neprimerne, nekorektne in neadekvatne novinarskemu nivoju" (tudi tožnik je novinar), "če že ne za žaljive in zaničevalne" (1. odstavek na 4. strani razlogov sodišča druge stopnje). Tožeča stranka v reviziji sicer zatrjuje, da ima "interes", da se tudi ta del izjave vseeno objavi, vendar pa revizijsko sodišče pri tem ponovno poudarja, da tak "interes" tožeče stranke, tudi če obstaja (v kar glede na trditve tožeče stranke med postopkom ni mogoče dvomiti), ne zadošča, saj mora biti po določbah ZJG vsak interes tudi pravno varovan (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). V zahtevi tožeče stranke za objavo "neprimernih, nekorektnih in neadekvatnih novinarskemu nivoju, če že ne žaljivih in zaničevalnih" izjav pa je brez dvoma mogoče zaslediti le "interes" tožeče stranke za objavo (kar pa po določbah ZJG ne zadošča), ne pa tudi "interesa, ki bi bil pravno varovan".

Z uveljavljenim tožbenim zahtevkom skuša tožeča stranka dejansko "izsiliti" objavo celotne izjave, saj se ne sklicuje la na določbo 40. člena Ustave RS, ampak tudi na določbo 39. člena Ustave RS. Po presoji revizijskega sodišča pa je pravno zmotno tudi stališče tožeče stranke, da pomeni neobjava njene celotne izjave poseg v njeno ustavno pravico do svobode izražanja. V prvem odstavku 39. člena Ustave RS je zagotovljena pravica do svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno izbirajo, sprejemajo in širijo informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim nadzorom in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem in skupnosti. Omejitve so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS in v okvirih, ki jih dopušča 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odgovor na vprašanje, ali je z neobjavo odgovora kršena pravica tožeče stranke (kot fizične osebe) iz 39. člena Ustave RS - svoboda izražanja misli oziroma mnenja - pa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je mogoče pravici iz 40. člena Ustave RS (pravica do odgovora in/ali popravka) šteti za "specializirani" pravici, izhajajoči iz svobode izražanja misli oziroma mnenja (39. člen Ustave RS) kot širše pravice. Po presoji revizijskega sodišča pa tako razmerje med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS ne obstaja.

Ustavne pravice praviloma varujejo človeka pred posegi državne oziroma sploh javne oblasti (tudi občin, javnih zavodov in drugih nosilcev javnih pooblastil). Zato se zastavlja načelno vprašanje, ali je sploh možno sodno varstvo teh pravic tudi zoper kršitve s strani "tretjih", torej ne države in drugih nosilcev javnih pooblastil, ampak s strani zasebnikov. Nobenega dvoma ne more biti, da je mogoče neposredno učinkovanje ustavnih pravic med zasebniki pri tistih ustavnih pravicah, pri katerih že iz ustavnega besedila izhaja, da naslovljencem niso dane samo v razmerju do javne oblasti (taki sta po naši ustavi brez dvoma pravici do odgovora in/ali popravka iz 40. člena Ustave RS), pri drugih ustavnih pravicah pa je možno le posredno učinkovanje ustavnih pravic in sicer na ta način, da je pravice, dane v zgolj zakonsko urejenih razmerjih med zasebniki (civilnopravnih, delovnopravnih itd.), mogoče interpretirati v duhu ustavno zagotovljenih pravic, zlasti seveda takrat, kadar tega ne zagotavlja (ali ne zagotavlja v zadostni meri) že sama zakonska ureditev takih razmerij oziroma pravic ("radiacijski efekt ustavnih pravic" na zakonsko urejene pravice).

Pravici do odgovora in/ali popravka iz 40. člena Ustave RS, ki sta uzakonjeni tudi v določbah ZJG (9. do 23. člen zakona), sta že po svoji naravi pravici, ki ju ustava (in na njeni podlagi ZJG) daje človeku na razpolago zaradi varovanja njegovih pravic in interesov v razmerju do drugih zasebnikov. Pravice do odgovora in/ali popravka človek namreč sploh ne more uveljaviti nasproti državi. Uveljavi jo lahko le proti lastnikom in odgovornim urednikom javnih glasil iz 2. člena ZJG. V nasprotju s pravico do popravka in/ali odgovora iz 40. člena Ustave RS (in 9. in nasl. členov ZJG) pa je svoboda izražanja iz 39. člena Ustave RS (kot širši pojem za svobodo govora, tiska, misli itd.) ustavna pravica, ki je dana predvsem nasproti nosilcem javne oblasti, ki je ne smejo protiustavno omejevati oziroma posegati vanjo. To pa pomeni, da med pravicama iz 39. in 40. člena Ustave RS ne gre zgolj (in v prvi vrsti) za razmerje širše in ožje pravice. Med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS obstaja sicer več razlik. Bistvena pa je v tem, nasproti komu je pravica "naperjena", kdo jo torej lahko krši. Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka in/ali odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZJG (in tudi ustavne pravice iz 40. člena Ustave RS), ne pa tudi kršitve splošne ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Splošna svoboda izražanja namreč sploh nikomur ne jamči pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu, pa če ta mnenja so v skladu s programsko zasnovo časopisa ali če niso. Svoboda izražanja mnenj po sedanji ustavni ureditvi namreč ne vsebuje več iztožljive pravice do objave "mnenj, pomembnih za javnost", poznane iz naše prejšnje ustavne ureditve. Gre tedaj le za svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati - na področju tiska torej za svobodo, da vsakdo ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopise in druge publikacije in z njimi "svobodno......širi vesti in mnenja" po svojem izboru (spoštujoč seveda ustavne pravice drugih in - po določbi 33. člena ZJG - tudi kodeks novinarske etike. Posameznik lahko znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena Ustave RS (in 9. in nasl. členov ZJG). Ta pa tožeči stranki iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih obrazložitve, ni bila kršena.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).