Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima nobene zveze z mejami nepremičnin, pa tudi ne z njihovo kvadraturo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek dvojne are (6.676,00 EUR) s pripadki in ji povrniti pravdne stroške ter podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti aro v znesku 3.338,00 EUR ter pripadke in ji povrniti pravdne stroške. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 934,60 EUR pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude s pripadki.

Tožeča stranka je vložila laično pritožbo, brez navedbe zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov. Meni, da toženec ni izpolnil določil kupoprodajne pogodbe. Formalnega dostopa do parcele ni bilo, niti ga ni bilo možno vzpostaviti, saj je dokument, na osnovi katerega bi to stanje lahko vzpostavili, bil pri lastniku parcele. Sodišču očita, da je zanemarilo načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma, da ne pozna zemljiškoknjižnega prava, ali pa ni prebralo vsebine pogodbe z dne 10. 01. 2008, na osnovi katere naj bi bila vknjižena služnost dostopa na parcelo 1678/5. Geodetsko meritev je naročil (zakoniti zastopnik tožeče stranke), da bi dosegel dokončnost meja in preveril količino nakupa. Izkazalo se je, da trditve prodajalca (toženca) niso točne. Ker so zaupali v zemljiško knjigo, ne bi smeli biti oškodovani. Ker veljajo samo dejstva v zemljiški knjigi, se z izjavo g. Ž., da nihče ni onemogočal dostopa, ne da prepričati uradnikov niti banke. Pogodbo o služnosti je toženec zadržal zase, sklep, katerega je predložil kot dokaz in je bil vložen v zemljiško knjigo, pa nima v zvezi s predmetno parcelo oziroma poslom nobenega pomena. Parcela 1678/5 ima uraden dostop šele od 11. 11. 2009, to je precej po 30. 03. 2007. Za izpolnitev pogodbe ni dovolj, da je toženec dosegel soglasje sosedov. Soglasje, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, nima nobene teže. Če je bila pogodba o služnosti narejena 22. 03. 2007, zakaj je pa toženec ni dal in je ni predložil sodišču kot dokaz? Ker bi v tem primeru iztržil za parcelo manj. Toženec je odstopil od pogodbe, zato naj nosi ustrezne sankcije. Sodišče naj ugodi tožbenemu zahtevku v višini 6.676,00 EUR plus stroški plus obresti.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 28. 12. 2006 sta pravdni stranki stopili v obligacijsko razmerje. Temeljno načelo obligacijskih razmerij pa je izpolnitev prevzetih obveznosti (9. člen Obligacijskega zakonika – OZ), in sicer pošteno v vsem kot se glasijo (1. odstavek 239. člena OZ). Zato je materialnopravno pravilen pristop prvostopenjskega sodišča, ko je presojalo odgovornost pogodbenih strank za razdrtje pogodbe z razlago sklenjene pogodbe glede prevzetih obveznosti. Glede na določila 65. člena OZ je namreč utemeljenost primarnega in podrednega tožbenega zahtevka odvisna od tega ali je, in če je, katera pogodbena stranka je odgovorna za neizpolnitev kupoprodajne pogodbe z dne 28. 12. 2006 (v nadaljevanju Pogodba). Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču prvega sodišča, da sporna določila Pogodbe niso nejasna, zato jih je potrebno uporabiti tako, kot se glasijo (1. odstavek 82. člena OZ). Iz nobenega določila pogodbe ne izhaja, da je plačilo kupnine do 30. 03. 2007 bilo pogojevano z ureditvijo meja. Nasprotno, v 7. členu Pogodbe je prodajalec (toženec) pooblastil kupca (tožečo stranko), da s pomočjo geodetskega podjetja določi dokončne meje na svoje stroške. Iz navedenega pogodbenega določila je vsekakor brez dvoma moč zaključiti, da je bilo ob podpisu Pogodbe pogodbenima strankama znano, da meje niso dokončno urejene. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi želi tožeča stranka neplačilo kupnine opravičiti z zapleti, ki so nastali po sklenitvi Pogodbe zaradi nestrinjanja lastnice sosednje nepremičnine z mejo. V zvezi z očitki o nepoznavanju zemljiškoknjižnega prava je potrebno poudariti, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima nobene zveze z mejami nepremičnin, pa tudi ne z njihovo kvadraturo. Zemljiška knjiga namreč ni evidenca navedenih podatkov. Namenjena je vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (1. odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), in se tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1) nanaša le na pravice in pravna dejstva, ki se skladno z ZZK-1 vpisujejo v zemljiško knjigo. Podatki o vrsti rabe in kvadraturi nepremičnin se sedaj v zemljiško knjigo niti ne vpisujejo več. Brezpredmetna so zato pritožbena razglabljanja o podatkih zemljiškoknjižnega izpiska z dne 21. 06. 2007, ki se nanašajo na kvadraturo nepremičnine in naslove imetnikov vknjiženih pravic. Ker dokončno urejena meja nepremičnine ni bila pogoj za plačilo kupnine, so brezpredmetne tudi vse pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem oziroma spornostjo meja.

Tudi obveznosti toženca kot prodajalca, da zagotovi pred plačilom kupnine vknjižbo služnosti dostopa do nepremičnine, ki je bila predmet Pogodbe, iz Pogodbe ne izhaja. Izhaja le njegova obveznost, da pridobi ustrezne listine od lastnikov parcel, po katerih teče pot v naravi, da bo omogočen formalen dostop do nepremičnine. Po naravi stvari so te listine lahko le soglasja lastnikov parcel za dostop. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje, saj so plod 8. členu ZPP skladne celostne dokazne ocene, je toženec uspel dokazati, da je pred iztekom pogodbenega roka od mejašev pridobil ustrezna soglasja za zagotovitev dostopa do nepremičnine, ki je bila predmet nakupa. Tudi to pogodbeno obveznost je torej toženec izpolnil. Kdaj je potem dejansko prišlo do vknjižbe služnosti in kdo jo je izposloval, za razsojo v tej zadevi ni relevantno, zato pritožbeno sodišče ne bo natančneje odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem (1. odstavek 360. člena ZPP). Že prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilna stališča glede dokazne vrednosti sklepa Okrajnega sodišča v G. Dn 330/2007 z dne 23. 02. 2007 (priloga B4), zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje nanje (stran 9 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se na navedeno listino ni oprlo! Pritožbena naziranja torej niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva in glede na ta pravilno uporabilo materialno pravo. Procesnih kršitev pritožba ne uveljavlja konkretizirano, v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni (163. člen ZPP).