Jedro

Po podatkih Zemljiške knjige je lastnica obeh spornih zemljišč, na katerih stojijo zadevni objekti, tožena stranka. Podatki Zemljiške knjige so javni in izkazujejo lastniško stanje nepremičnin. Kar je vpisano v zemljiško knjigo, velja. Kar torej ni vpisano ne velja oziroma ne obstaja. Inšpekcijski organ se je skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena ZZK-1 glede vprašanja lastništva zemljišč, na katerih stojijo sporni objekti, utemeljeno zanesel na podatke Zemljiške knjige ter obenem utemeljeno ni upošteval trditev tožeče stranke, da je lastnica zemljišč oziroma da pogoje za vpis izpolnjuje. Na podlagi ugotovljenega zemljiškoknjižnega (in s tem dejanskega) stanja je potem inšpekcijski organ pravilno uporabil določbe Odloka kot materialnopravno podlago za odločitev. Po Odloku je namreč določena prepoved oglaševanja brez dovoljenja za oglaševanje, ki se izda v skladu s pogoji iz Odloka. Dovoljenja za oglaševanje, ki je predpisano z Odlokom, pa tožeča stranka nesporno nima in ga tudi med postopkom inšpiciranja ni uspela pridobiti. To pa pomeni, da za uporabo zemljišč za oglaševanje tožeča stranka ni imela pogojev in da ji je bilo zato pravilno naloženo, da postavljene objekte odstrani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni inšpekcijski organ občine je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu v zadevi posega v zelenico občinskih cest - A. in B. odredil odstranitev oglasnih tabel za C., D., E., F., G. in treh drogov z zastavami ter oglasnega panoja ob občinskih kategoriziranih cestah A., odsek ... in B., odsek ..., na zelenici na zemljiščih s parc. št. 96/13, 127/134, vse k.o. H., v lasti občine I., v roku 25 dni od vročitve odločbe ter vzpostavitev zemljišč v prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). Če inšpekcijski zavezanec ne bo izpolnil naložene obveznosti, se bo upravna izvršba na njegove stroške opravila po drugi osebi (2. točka izreka). Iz izreka sledi še, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3., 4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil zoper tožečo stranko uveden inšpekcijski postopek ter opravljeno zaslišanje pooblaščencev tožeče stranke, na katerem je inšpektorica pooblaščence seznanila, da sta zgoraj omenjeni cesti občinski kategorizirani cesti ter da oglasni objekti, drogovi in oglasni pano stojijo na zemljiščih, ki so v lasti tožene stranke in so del cest. Seznanila jih je tudi z občinskim prostorskim načrtom, po katerem na območju površin cest ni dovoljena postavitev oglasnih objektov ter postavila rok za njihovo odstranitev. V pripombah na zapisnik je zastopnica tožeče stranke navedla, da želijo urediti zadeve in da je na pristojni organ tožene stranke (Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet Mestne uprave, v nadaljevanju OGDP) podala vlogo za postavitev omenjenih oglasnih objektov, dostavila dokumentacijo ter v nadaljevanju postopka povedala, da soglasja za postavitev oglasnih objektov še ni prejela. Inšpekcijski organ je pregledal predloženo dokumentacijo ter ugotovil, da iz nje ni razvidno, da tožeča stranka lahko uporablja zadevna zemljišča. Nadalje je vpogledal dopis OGDP, s katerim tožeči stranki sporočajo, da s prometnega vidika postavitev objektov za oglaševanje na predlaganih lokacijah ni dopustno. Ob ogledu se nato ugotavlja, da je razstavni avto skupaj s kovinskim ogrodjem odstranjen, da pa ostajajo še oglasne table, drogovi z zastavami in oglasni pano. Pri čemer iz podatkov Zemljiške knjige sledi, da sta zemljišči, na katerih so postavljeni omenjeni objekti, v lasti občine, iz podatkov na spletnem portalu informacijskega sistema prostorskih podatkov tožene stranke pa, da zemljišči nista namenjeni oglaševanju. Po 10. členu Odloka o oglaševanju je oglaševanje brez dovoljenja za oglaševanje, izdanega na podlagi tega Odloka, prepovedano. Tožeča stranka za oglase na omenjeni lokaciji nima ustreznega dovoljenja. Zato se ji z odločbo nalaga, da jih odstrani v določenem roku, s tem da se bo v primeru, če tega ne bo sama storila, odstranitev opravila na njene stroške po drugi osebi.

3. Župan občine I. je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da je po podatkih Zemljiške knjige, kot osnovne nepremičninske evidence, s katero se dokazuje lastništvo in obremenjenost nepremičnin, lastnica obravnavnih zemljišč tožena stranka in da je vknjižba pri obeh zemljiščih brez zaznamb ter na ta način zavrne pritožbeni ugovor, da ima tožeča stranka dejansko na obeh zemljiščih lastninsko pravico. Za neutemeljen šteje tudi ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za tipične objekte za oglaševanje ter poudari, da Odlok določa pogoje in načine pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnem mestu, ki jih tožeča stranka glede na dopis OGDP ne izpolnjuje. Mnenje J. d.o.o. št. ... iz avgusta 2015, po katerem postavljene table ne ogrožajo prometne varnosti, zato v danem primeru ne more biti upoštevano, tako kot tudi ne moreta biti upoštevana gradbeno dovoljenje in odločba o plačilu prispevka za urejanje stavbnega zemljišča, ki lastništva zemljišča ne izkazujeta niti ne moreta nadomestiti dovoljenja za postavitev oglasnih tabel, drogov in panoja, ki se zahteva po Odloku in ki ga tožeča stranka nima, oziroma ga tudi med postopkom ni pridobila. Poleg tega ni umaknila objektov v postavljenem roku, zato ji je organ prve stopnje pravilno naložil odstranitev objektov z odločbo.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi obširno pojasnjuje potek in okoliščine izgradnje poslovno prodajnega in servisnega objekta Avtocenter E. ter podrobnosti in potek ureditve celotnega območja pred gradnjo, saj meni, da je to ključno za presojo njenih upravičenj. S temi navedbami in predloženimi listinami namreč trdi in dokazuje, da so vsi objekti, ki so predmet izpodbijane odločbe, postavljeni na zelenici, ki je v njeni lasti in da zato inšpektorat ni pristojen za njihovo odstranitev. Poudarja, da ima zelenico nemoteno v dobroverni lastniški posesti že več kot 22 let ter da jo z vedenjem in ob soglasju tožene stranke vzdržuje in ureja vse od izgradnje objekta leta 1996. Nič neobičajnega ni bilo, da se je promet z nepremičninami v takratnem obdobju izvajal mimo Zemljiške knjige, zaradi česar vknjižba lastninske pravice tožene stranke na obravnavanih zemljiščih ni odločilnega pomena. Prav tako po stališču tožbe ni odločilnega pomena okoliščina, da dokumentacija, s katero trenutno razpolaga tožeča stranka, ne zadošča za vpis v Zemljiško knjigo. Lastninsko pravico je pridobila na izviren način - na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja, za katero zadostuje več kot 22 letna dobroverna posest, plačana kupnina in predložena dokumentacija, ki izkazuje prenos pravice uporabe na tožečo stranko.

5. Odločitev je bila torej po navedbah v tožbi sprejeta ob zmotnem upoštevanju, da so predmetna zemljišča javna in v lasti tožene stranke. Dejansko sta zemljišči v zasebni lasti, kar pomeni, da Odlok o oglaševanju, na katerega se sklicuje tožena stranka, v konkretnem primeru ni uporabljiv, mestni Inšpektorat pa ni pristojen za odločanje o odstranitvi objektov. Območje cest, kot je določeno z občinskim prostorskim načrtom, je bilo določeno ob upoštevanju napačnega lastniškega stanja ter ni upoštevalo dejanskega stanja v naravi, zato je odločitev, sprejeta na podlagi takšnega nerealnega stanja v nasprotju z načelom pravičnosti in pravne varnosti. Označene table so na zadevnih zemljiščih postavljene vse od leta 1996 dalje in so bile postavljene že pred sprejetjem občinskega prostorskega načrta, kar bi morala tožena stranka upoštevati. Postavitev sta odobrili tako takratna občina H. kot tudi Upravna enota iste občine s potrditvijo lokacijske dokumentacije in z izdajo uporabnega dovoljenja. Zato je treba spoštovati dovoljenja in soglasja iz takratnega časa, tudi če niso bila dana izrecno, in na ta način zagotoviti kontinuiteto poslovanja in opravljanja gospodarske dejavnosti na tem območju. Poleg tega označbene table niso tipični objekti za oglaševanje iz Odloka, ampak gre za del celostne podobe poslovno-prodajnega in servisnega centra.

6. Tožeča stranka je pridobila strokovno mnenje J. d.o.o., iz katerega izhaja, da postavljene označbene table v nobenem pogledu ne ogrožajo prometne varnosti, ne ovirajo kolesarskega prometa in ne predstavljajo ovir za pešce. Po drugi strani so ključne za nemoteno in uspešno poslovanje tožeče stranke in družb, ki poslujejo na tej lokaciji. Zato se tožeča stranka ne strinja, da s prometnega vidika postavitev objektov za oglaševanje na predlaganih lokacijah ni dopustna ter poudarja, da v zadnjih 20 letih ni bila nikoli sporna. Meni, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, ko je odločila, da sta nepremičnini njena last. Zaradi navedenega pa je tudi zmotno uporabila materialno pravo, ko je odločbo izdala na podlagi Odloka, ki ureja oglaševanje na javnih in ne tudi na zasebnih površinah.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni s predpisi so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja ter se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10. Tožbene navedbe in tožbi priložene listine sodišča ne prepričajo o nasprotnem. Zato jih zavrača iz istih razlogov, kot pred tem enake pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ v svoji odločbi. Ni namreč spora o tem, da je po podatkih Zemljiške knjige lastnica obeh spornih zemljišč, na katerih stojijo zadevni objekti, tožena stranka. Podatki Zemljiške knjige so javni in izkazujejo lastniško stanje nepremičnin. Kar je vpisano v zemljiško knjigo, velja (prvi odstavek 6. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Kar torej ni vpisano ne velja oziroma ne obstaja (drugi odstavek 6. člena ZZK-1). Zato se je inšpekcijski organ skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena ZZK-1 glede vprašanja lastništva zemljišč, na katerih stojijo sporni objekti, utemeljeno zanesel na podatke Zemljiške knjige ter obenem utemeljeno ni upošteval trditev tožeče stranke, da je lastnica zemljišč oziroma da pogoje za vpis izpolnjuje. Na podlagi ugotovljenega zemljiškoknjižnega (in s tem dejanskega) stanja pa je potem inšpekcijski organ pravilno uporabil določbe Odloka kot materialnopravno podlago za odločitev, ki ji tožnica sicer nasprotuje v tožbi. Po Odloku je namreč določena prepoved oglaševanja brez dovoljenja za oglaševanje, ki se izda v skladu s pogoji iz Odloka. Dovoljenja za oglaševanje, ki je predpisano z Odlokom, pa tožeča stranka nesporno nima in ga tudi med postopkom inšpiciranja ni uspela pridobiti. To pa pomeni, da za uporabo zemljišč za oglaševanje tožeča stranka ni imela pogojev in da ji je bilo zato pravilno naloženo, da postavljene objekte odstrani. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da zadevnih objektov prostovoljno ni odstranila. Zato je bila utemeljeno izdana odločba, s katero se ji nalaga, da objekte odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, vse (v skladu z ZUP) pod grožnjo upravne izvršbe, ki se opravi na stroške zavezanca po drugi osebi.

11. Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez obravnave.