Jedro

Utemeljena zavrnitev predloga za obnovo, ker predlog ne navaja novih dejstev in dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za obnovo postopka, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da spada v skupno premoženje pravdnih strank hiša T. v L., da je delež vsake pravdne stranke na tem premoženju 1/2, da mora toženec izstaviti tožnici za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice in pravice uporabe sposobno listino in da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje točno opredeljene premičnine v hiši T., na katerih je delež pravdnih strank tudi enak. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje toženec uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), predlaga pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistveni revizijski razlog je ta, da je v obnovitvenem postopku sodelovala sodnica, glede katere je toženec že večkrat predlagal izločitev, pa ni uspel. Tudi pritožbeno sodišče se s predlogom za izločitev ni ukvarjalo. Sicer pa je toženčev v predlogu za obnovo postopka ponujeni dokaz za ponovno zaslišanje J. K. utemeljen, saj bi ta priča potrdila obstoj toženčevega posebnega premoženja v obliki prihrankov iz osebnega dohodka pred sklenitvijo zakonske zveze in odškodnine za telesno poškodbo, kar je bilo skrito v kleti gostilne. Ta denar je toženec investiral v hišo. Sodišče ni obravnavalo hiše Tk. v okviru ostalega skupnega premoženja, sicer pa je glede te hiše tožnica protipravno uredila, da se je razdelila na pet delov. Svojo 1/5 je hčerka pravdnih strank Z. R. prenesla na toženca, proti sinu S. Z. pa je toženec vložil tožbo. Vse to je toženec že navajal v teku pravde, vendar neuspešno. Nepravilen je izrek glede deviznih vlog, ker niso upoštevana tožničina devizna sredstva. Toženec v nadaljevanju ponovno obrazlaga svoje stališče, da je bila razpravljajoča sodnica pristranska, kar naj bi izkazovale njene odločitve v zvezi z začasno odredbo. Zato je večkrat predlagal njeno izločitev. Nepravilen je sklep sodišča druge stopnje z dne 22.4.1998 o zavrnitvi toženčeve pritožbe glede izločitve sodnice, saj je to zahtevo ponovil še v pritožbi in se sodišče ne bi smelo ozirati le na pravočasnost izločitvene zahteve. Toženec vztraja pri zaslišanju priče Z. R. in spremembi deležev na hiši Tk. v L. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pavšalno uveljavljanih vseh revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP brez navedbe konkretne kršitve ZPP ali materialnega prava revizijsko sodišče zaradi neopredeljenosti ne more obravnavati. Po uradni dolžnosti upoštevne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v obnovitvenem postopku pred nižjima sodiščema ni bilo. Če bi bilo toženčeve revizijske trditve v zvezi s tudi v obnovitvenem postopku uveljavljano zahtevo za izločitev sodnice razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan, ker je šlo za neuspešno uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke 71. člena ZPP. Toženec s svojo izločitveno zahtevo ni uspel, ker jo je podal po zaključku naroka za obravnavanje predloga za obnovo postopka oziroma po že odpravljenem sklepu sodišča prve stopnje o tem predlogu. To jasno izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje v sklepu z dne 22.4.1998 pod opr. št. II Cp 613/98, s katerim je bila zavrnjena toženčeva pritožba proti sklepu predsednika sodišča prve stopnje o zavrženju izločitvene zahteve. Navedeni sklep sodišča druge stopnje glede na uvodno revizijsko opredelitev, da se izpodbija sklep sodišča druge stopnje z dne 13.5.1998 pod opr. št. II Cp 701/98, torej sklep o zavrnitvi toženčeve pritožbe proti sklepu o zavrnitvi njegovega obnovitvenega predloga, ne more biti predmet revizijskega obravnavanja, pa tudi sicer tak sklep ni sklep, s katerim je postopek končan.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev, da je hči pravdnih strank Z. R. odstopila svoj solastni delež na hiši Tk.

tožencu in da je odločitev o deviznih sredstvih nepravilna, ker je sodišče druge stopnje ta del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in glede njega pravdni postopek še ni končan. Po določbi 421. člena ZPP se lahko obnovi le postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan. Zato je tudi v tej zadevi obnovitveni postopek tekel le glede pravnomočne odločitve v zvezi s hišo T. in premičninami v tej hiši. Toženec je uveljavljal obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP, po kateri bi moral izkazati, da je zvedel za nova dejstva ali pa našel ali pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da dejstvo o skritih prihrankih v kleti gostilne za toženca ni novo, saj je to ves čas vedel, vendar tega v prvem postopku ni niti zatrjeval, niti ni o tem postavljal vprašanj že zaslišani priči J. K. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da v prvem postopku že zaslišana priča J. K. in že predlagana, vendar ne zaslišana priča Z. R. ne moreta predstavljati novih dokazov v smislu navedenega obnovitvenega razloga, ker je toženec že v prvem postopku za obe priči vedel in je tudi imel možnost ta dokaz že takrat uporabiti.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe sta bili po vsem obrazloženem materialnopravno pravilni. Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.