Jedro

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP in pomeni nedovoljeno poseganje v dokazno oceno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonski zvezi podobne skupnosti pridobili osebni avtomobil Ford Mondeo 2.0 in da imata na tem premoženju solastninsko pravico vsaka do ene polovice. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati polovico vrednosti tega avtomobila v znesku 1.530.000 SIT z z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1995 do plačila.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni pojasnjeno, zakaj je ugotovljeno, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala od maja 1992 do januarja 1995, ko pa je tožnica zatrjevala, da je s tožencem živela v izvenzakonski skupnosti od junija 1992 do januarja 1995. Pravni interes na ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka (obstoj izvenzakonske skupnosti) ni izkazan brez nadaljnjih pravnih posledic glede premoženja, ki je bilo pridobljeno v času te skupnosti.

Navedeno nasprotje predvsem v sodbi sodišča prve stopnje ni pojasnjeno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (sklicevanje na določbo 181. člena ZPP). Tožnica namreč dokazuje obstoj zakonski zvezi podobne skupnosti zato, da lahko uveljavlja pravice, ki ji gredo na skupnem premoženju, konkretno na v tem obdobju kupljenem avtomobilu znamke Ford Mondeo. Sicer pa tožnica izpodbijani sodbi, ki je povzela dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, očita, da je dokazno oceno sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sklicuje se na lastno izpoved o svojih prihrankih v letu 1992, na dejstvo, da ji je mati podarila 10.000 DEM, da je za nakup osebnega avtomobila plačala carinske in druge dajatve in da je preko svoje firme pri nakupu posredovala. Toženec je poleg posojila v znesku 333.000 SIT prispeval le znesek 14.600 DEM, kolikor je iztržil ob prodaji svojega avta znamke Alfa Romeo. Listine, ki se nanašajo na plačilo carinskih in drugih dajatev, se nahajajo v spisu, vendar niso bile upoštevane. Tožnica vztraja, da je plačala polovico vrednosti osebnega avtomobila, zato tudi uveljavlja solastninski delež v enaki višini. Izpovedbe priče o tem, koliko denarja je toženec hranil v škatli pod posteljo, so si nasprotujoče in neprepričljive. Dejstvo je namreč, da iz potrdil izhaja, da ob nakupu vozila ni prišlo do menjave valute DEM, temveč USD in CHF. Izpovedi B. C. in S. L. sta napak ocenjeni. Vprašanje je, kako je mogel toženec iz naslova dediščine v Beogradu v vojnem stanju v letu 1992 pridobiti 20.000 DEM.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožeča stranka pa je podala na stališča v odgovoru na revizijo svoj odgovor in vztrajala pri reviziji. Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se lahko s tožbo zahteva ugotovitev obstoja pravnega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist. Prav takšno tožbo je tožeča stranka tudi vložila, sodišči nižjih stopenj pa sta šteli, da utemeljitev pravne koristi sloni na tožničinem interesu, da se ji prizna na avtomobilu znamke Ford Mondeo 2.0 pravica iz določb 51., 52. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker naj bi navedeni avtomobil spadal v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času, ko sta živeli v skupnosti, ki je dejansko in pravno izenačena z zakonsko zvezo (12. člen ZZZDR). V tem obsegu je revizija tožnice, ki sama sebi postavlja pod vprašaj utemeljenost ugotovitvene tožbe na obstoj izvenzakonske skupnosti, delno nejasna, delno pa celo protislovna. Sodišči nižjih stopenj sta namreč v skladu z navedenimi določbami ZZZDR obstoj izvenzakonske skupnosti ugotavljali prav zato, ker je tožnica zatrjevala, da je v tej, z zakonsko zvezo izenačeni skupnosti, skupaj s tožencem pridobila premoženje. Zavrnitev zahtevka, da zatrjevano premoženje ne spada v sklop skupnega premoženja v skladu z določbo 59. in 52. člena ZZZDR, še ne pomeni, da bi bilo treba zavrniti zahtevek na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti. Povedano drugače: tožeča stranka nima pravnega interesa, da revizijsko izpodbija tisti del razlogov izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti.

Enako sklepanje obvelja tudi glede dela revizije, ki sodbama nižjih sodišč očita, da sta izvenzakonsko skupnost časovno opredelili z začetkom od meseca maja 1992, čeprav je trajala le od meseca junija 1992. Tožeča stranka torej z revizijo uveljavlja obstoj krajšega obdobja izvenzakonske skupnosti, kakor pa ga je ugotovila izpodbijana sodba, za kar seveda nima pravnega interesa.

Ostale revizijske navedbe so usmerjene v zatrjevanje obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O nekaterih dejstvih naj bi sodbi nižjih sodišč ne imeli potrebnih razlogov, sicer pa naj bi bili ti razlogi v medsebojnem nasprotju, predvsem pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Revizija sicer svoje trditve konkretizira z navedbo tistih primerov, ki naj bi to potrjevali, vendar pa revizijska presoja temu ne sledi: po svoji vsebini revizija namreč izpodbija sprejeto dokazno oceno, s čemer posega na področje, ki ga ureja določba tretjega odstavka 370. člena ZPP. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ocena izpovedi prič S. L., S. in Z. M. ter V. P. ni presegla vsebine dejstev, ki so jih navedene priče izpovedale, kar pomeni, da dejanske ugotovitve, ki slone na izpovedbah navedenih prič, niso v nasprotju s tem, kar so priče izpovedovale. Po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne. Ugotovljeno je, da je toženec razpolagal še pred začetkom izvenzakonske skupnosti s tožnico z denarnimi sredstvi, ki so zadoščala za nakup spornega avtomobila in da je ta denarna sredstva v resnici uporabil za nakup tega vozila. Mimo takšnih ugotovitev revizijsko sodišče ne more (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar velja tudi za sprejeto dokazno oceno o tem, kolikšen znesek denarja je toženec pridobil iz naslova dedovanja v Beogradu. Tudi to ni res, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s problemom tožničinega posredovanja pri nakupu avtomobila, saj je v razlogih izpodbijane sodbe napisano, da "provizija iz posredovanja pri uvozu gre podjetju, ki je storitev izvršilo, zaradi česar se ne more šteti za tožničin prispevek". Ni mogoče mimo zanesljive ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje (izpodbijana sodba jo sprejema), da sta pravdni stranki, ki sta sicer živeli v izvenzakonski skupnosti, razpolagali vsaka s svojimi dohodki in strogo ločili premoženje, ki je bilo ustvarjeno v času te skupnosti. To velja tudi za druge stvari, ki sta jih pridobili v tej skupnosti (stanovanje v T., osebni avto znamke Seat Ibiza). Sodišče prve stopnje je zapisalo, da sta pravdni stranki tako strogo ločili premoženje že v času trajanja življenjske skupnosti, pri čemer sta en avtomobil šteli za last tožnice, drugi avtomobil in stanovanje pa za last toženca.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP, pri čemer pa izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.