Jedro

Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj je o tem vprašanju revizijsko sodišče že zavzelo stališče (X Ips 1783/2006 z dne 3.12.2008), ki je tudi uveljavljeno v sodni praksi sodišča prve stopnje. V skladu z navedenim stališčem pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Revidentkina pavšalna navedba vrednosti spora v višini 25.000,00 EUR in njene navedbe v zvezi z zastopanjem pravne osebe ter v zvezi s tem sklicevanje na sodbo revizijskega sodišča U 113/95 z dne 25.3.1998 ne zadostijo njenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o dovoljenosti revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita kot X Ips 723/2007 in X Ips 724/2007, se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 723/2007. II. Reviziji se zavržeta.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, navedeni v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 8. 10. 2007 po odvetniku vložila reviziji. Njuno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. K I. točki izreka:

2. V obravnavanih primerih gre za več postopkov o istem predmetu, saj sta z vloženima revizijama (ki obe vsebujeta enake revizijske razloge) izpodbijani sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega sta v obeh primerih isti tudi stranki spora. Ker torej obravnavani zadevi izpolnjujeta pogoje za združevanje postopkov, je revizijsko sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 združilo navedena postopka v skupno obravnavo in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Reviziji nista dovoljeni.

4. Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkini tožbi zoper odločbi tožene stranke: obe z dne 27. 3. 2006, s katerima je tožena stranka zavrnila revidentkini pritožbi zoper odločbi Carinskega urada Ljubljana z dne 12. 12. 2002 in z dne 11. 12. 2002. Z navedenima odločbama je prvostopenjski carinski organ revidentki in prejemniku blaga ... naknadno obračunal carinski dolg v skladu s točko c) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona - CZ, saj je bilo v postopku naknadnega preverjanja deklaracij (62. člen CZ) ugotovljeno, da je revidentka blago po carinskih deklaracijah (ECL) z dne 1. 10. 2001 in z dne 25. 3. 2002 uvrstila v napačno tarifno številko Kombinirane nomenklature carinske tarife – KNCT.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentkina pavšalna navedba vrednosti spora v višini 25.000,00 EUR in njene navedbe v zvezi z zastopanjem pravne osebe ter v zvezi s tem sklicevanje na sodbo revizijskega sodišča U 113/95 z dne 25. 3. 1998 ne zadostijo njenemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o dovoljenosti revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Po določbi 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A.A. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance dr. B.B. z dne 10. 1. 2003, ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance dr. C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra.

Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

9. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj je o tem vprašanju revizijsko sodišče že zavzelo stališče v sodbi X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008, ki je tudi uveljavljeno v ustaljeni upravno-sodni praksi sodišča prve stopnje. V skladu z navedenim stališčem pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata ministra, ki ga je dal, vse dokler ni preklicano ali odvzeto.

10. Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, za to zadevo ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po presoji revizijskega sodišča niso izpolnjeni zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij.

11. Zato je revizijsko sodišče revizije kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.