Jedro

O tem, katero sodišče je pristojno odločati o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, je določeno v prvem in drugem odstavku 256. člena ZIZ. Zakon loči pristojnost glede na fazo konkretnega postopka. Tako je v drugem odstavku 256. člena ZIZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, določena pristojnost za primer, ko je predlog za izdajo predhodne odredbe vložen med pravdnim postopkom, ki teče po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper izdani sklep na podlagi verodostojne listine. Torej v fazi postopka, ko izdani sklep o izvršbi predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki je podlaga za izdajo predhodne odredbe. V tem pravdnem postopku se odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi. Takoj, ko je o tem odločeno s sodbo (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi), predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena citiranega zakona lahko le sodba. Zato je po izdaji sodbe, vse dokler ta ne postane izvršljiva po prvem odstavku 256. člena ZIZ, pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da Okrožno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izdajo predhodne odredbe, ki ga je sodišče prejelo 28. 5. 2013. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti tega sklepa sodišče zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bila v predmetni zadevi izdana sodba, ki še ni pravnomočna. Svojo odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 256. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po katerem je za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet na katerega je predlagano zavarovanje. Ker je tožeča stranka predlagala več sredstev in predmetov zavarovanja je za odločitev o predlogu za dovolitev izdaje predhodne odredbe skladno z določbo prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi z 239. členom in drugim odstavkom 35. člena ZIZ pristojno tisto sodišče na območju katerega je nepremičnina, ki je kot predmet zavarovanja v predlogu navedena na prvem mestu. To pa je Okrajno sodišče v Celju.

Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. Sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožeča stranka vložila predlog za izdajo predhodne odredbe na podlagi sodbe sodišča prve stopnje. Vztraja, da je tožeča stranka predlagala odreditev predhodne odredbe na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 85508/2011 z dne 21. 6. 2011 na podlagi verodostojnih listin, zoper katerega je tožena stranka vložila ugovor, zaradi česar je bil sklep o izvršbi v delu o dovolitvi izvršbe razveljavljen in zadeva odstopljena v reševanje naslovnemu sodišču, zaradi česar je pred naslovnim sodiščem v teku gospodarski spor, ki še ni pravnomočno zaključen, saj sodba naslovnega sodišča še ni pravnomočna. Po določbi prvega in drugega odstavka 256. člena ZIZ je pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena istega zakona tista pravnorelevantna okoliščina, ki je odločilnega pomena za razmejitev pristojnosti odločanja o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje glede na stanje konkretnega postopka. Ravno mejni časovni trenutek pravnomočnosti sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ je tisti, ki odkazuje na pristojnost naslovnega sodišča (kot sodišča pred katerimi je uveden pravdni postopek – drugi odstavek 256. člena ZIZ). Tako stališče je bilo zavzeto tudi s sklepom Vrhovnega sodišča v Ljubljani I R 187/2012. Glede na navedeno je, glede na stadij konkretnega postopka, za odločanje o izdaji predhodne odredbe za zavarovanje terjatve pristojno Okrožno sodišče v Celju. Zaradi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v postopku zavarovanja s predhodno odredbo pristojno Okrožno sodišče v Celju. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (prvi odstavek 257. člena ZIZ).

O predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo, ki pa zaradi vložene pritožbe tožene stranke še ni pravnomočna, kakor je to navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in to pritožbeno potrjuje tudi tožeča stranka. Torej je podlaga za izdajo predhodne odredbe v konkretnem primeru lahko le sodba sodišča prve stopnje, kot odločba iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

O tem katero sodišče je pristojno odločati o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo je določeno v prvem in drugem odstavku 256. člena ZIZ. Zakon loči pristojnost glede na fazo konkretnega postopka. Tako je v drugem odstavku 256. člena ZIZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, določena pristojnost za primer, ko je predlog za izdajo predhodne odredbe vložen med pravdnim postopkom, ki teče po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper izdani sklep na podlagi verodostojne listine. Torej v fazi postopka, ko izdani sklep o izvršbi predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki je podlaga za izdajo predhodne odredbe. V tem pravdnem postopku se odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti izdanega sklepa o izvršbi. Takoj, ko je o tem odločeno s sodbo (s katero se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali se razveljavi) predstavlja odločbo iz prvega odstavka 257. člena citiranega zakona lahko le sodba. Zato je po izdaji sodbe vse dokler ta ne postane izvršljiva po prvem odstavku 256. člena ZIZ pristojno za odločanje o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet na katerega je predlagano zavarovanje, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

V takšni fazi postopka je sklicevanje tožeče stranke na pristojnost iz drugega odstavka 256. člena ZIZ neutemeljeno. Povsem neutemeljeno pa se tožeča stranka sklicuje tudi na odločitev v odločbi Vrhovnega sodišča RS sklep I R 187/2012, saj je v tem sklepu obravnavano drugačno dejansko stanje in sicer gre za primer vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe po izdaji sklepa o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki še ni postal pravnomočen, zato tudi govori odločba o mejnem trenutku, kar pa si tožeča stranka razlaga po svoje in zmotno.

Sodišče prve stopnje je tako glede na določbo prvega odstavka 256. člena ZIZ in glede na predlagana sredstva zavarovanja kot stvarno in krajevno pristojno za izdajo sklepa o predhodni odredbi pravilno določilo Okrajno sodišče v Celju (člen 166/I in II ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 35. člena in 239. člena ZIZ).

Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 2 ZPP v zvezi s členom 15 in 239 ZIZ).

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.