Jedro

Protipravnost ravnanja toženke izvira iz načina poročanja, ki je bil usmerjen k razkrivanju osebnih podatkov tožnika javnosti, in senzacionalističen. Primerna teža je bila dana bistvenima okoliščinama, da je bil v obravnavanem primeru v prvi vrsti pomemben dogodek kot tak in da je šlo za osebo, ki ne nastopa v javnosti.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 378,82 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 6.259,38 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer 4.590,21 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zasebnosti in pravice do duševne ter telesne integritete, in 1.669,17 EUR za duševne bolečine zaradi žalitve časti in dobrega imena. V presežku za 2.086,47 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka s tem, ko je v televizijski informativni oddaji objavila prispevek o neustreznem ravnanju s pirotehničnimi sredstvi, v katerem je predstavila tožnika kot izvrševalca takega ravnanja s sliko, imenom in priimkom, starostjo in krajem bivanja ter s povezano poškodovano roko in ležečega v postelji bolniške sobe, pri tem pa niti za snemanje, niti za takšno objavo slike in osebnih podatkov ni pridobila tožnikovega soglasja, nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice, zaradi česar je tožnik duševno trpel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tehtanje med ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami tožnika in pravico do izražanja toženke, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, je ocenilo za materialnopravno pravilno.

3. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik ni zatrjeval relevantnih dejstev za uporabo te določbe. Pojem novinarska ekipa tožene stranke je širok in nedoločen. Tožnik ni zatrjeval, da je novinarka Seme delala pri toženi stranki kot njena delavka. Odgovornost za objavljene vsebine je posebej urejena v Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed), za uporabo teh določb pa bi moral tožnik navesti relevantna dejstva. Ker tožnik v zvezi s tem ni podal nikakršne trditvene podlage, je glede uporabe 147. člena OZ sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. Drugostopenjsko sodišče je tovrstne očitke zavrnilo z obrazložitvijo, da naj bi šlo pri trditvah, da novinarka ni bila delavka tožene stranke, za pritožbene novote. Iz obrazložitve pa ni razvidno, zakaj je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi očitke tožene stranke o tem, da sodba v tem delu ne vsebuje potrebne obrazložitve. Pritožbeno sodišče je neupravičeno zavrnilo pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnik tožbeni zahtevek modificiral tako, da ga ni več uveljavljal zaradi razširjanja neresničnih trditev. Vpogled v spis pokaže, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da iz objavljenega poročila izhaja negativna vrednostna sodba o tožniku (člen 177 OZ). Objektivna presoja objavljenih vsebin pokaže, da je tožena stranka o dogodku poročala brez vrednostne ocene tožnikovih ravnanj, v skladu z uresničevanjem pravice, da je javnost obveščena o tovrstnih dogodkih in z namenom prevencije. Ob tem se pokaže, da je povsem nepomembno, kakšne so bile konkretne okoliščine poškodovanja; ali se je tožnik poškodoval, ko naj bi eksplozivna sredstva držal v roki ali pa takrat, ko je tožnik gledal, kaj je narobe z vžigalno vrvico. Neustrezno ravnanje s pirotehničnimi sredstvi je bilo torej resnično, vrednostne ocene tožnika v zvezi s tem pa tožena stranka ni podala. V zvezi s tem bi morali sodišči dati prednost javnemu interesu in pravici javnosti, da je obveščena o tovrstnih dogodkih, pri čemer tožena stranka tudi opozarja, da bi imelo ravnanje tožnika lahko tudi vse znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba torej brez razlogov o odločilnih dejstvih. V nasprotju z listinami in podatki sodnega spisa je tudi obrazložitev drugostopenjske sodbe glede policijskega poročila kot podlage novinarkinega poročanja. Ni res, da pritožbene trditve o tem niso razvidne iz izpovedi priče D. S. Tožnikove pritožbene trditve glede tega torej niso nedopustne in protispisne. Protislovna je obrazložitev tudi v delu, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni razmejilo stopnje obsega duševnega trpljenja, ki naj bi ga utrpel zaradi kršitve osebnostnih pravic in obsega duševnega trpljenja zaradi prizadetosti časti in dobrega imena oziroma, da ta razmejitev sploh ni mogoča. V nadaljevanju pa je nato odmerjena odškodnina za vsako podlago posebej. Nesprejemljivo je stališče, da posameznih podlag nepremoženjske škode ni bilo mogoče razmejiti, saj je to eden izmed pogojev za odločanje in presojo pravilnosti odločitve. Pravilna uporaba materialnega prava bi pripeljala do ugotovitve, da v tem primeru ni šlo za protipraven poseg v osebnostne pravice tožnika. Avtorja prispevka pri poročanju o dogodku niso vodili osebni interesi, temveč izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informirajo. Sporne objavljene vsebine je treba oceniti tudi v kontekstu celotnega objavljenega prispevka. Povedano drugače, tudi če bi tožena stranka poročala, da je do nesreče prišlo na način, kot je to opisal tožnik, bi ga bolniki in drugi ljudje v njegovem kraju lahko prepoznali in ga prav tako lahko imeli za „nespretnega in neskrbnega človeka ter starša“, kar pa seveda ne bi bilo mogoče pripisati vsebini sporne oddaje, temveč samemu ravnanju tožnika. V zvezi s tem se izkaže, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno ocenilo kot nedopustne pritožbene razloge glede vzročne zveze. Tožena stranka je namreč ugovore glede vseh elementov odškodninske odgovornosti uveljavljala že v odgovoru na tožbo. Brez ustrezne utemeljitve sta tudi presoji sodišč glede potrebnega soglasja tožnika za objavo. Pravica do zasebnosti namreč ni absolutna, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih oziroma javnosti. Posameznik lahko v poročanje o njegovi zasebnosti privoli izrecno ali s konkludentnim dejanjem. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je naslovnik privolitve vedenje prizadetega v skladu z načelom dobre vere in poštenja lahko razumel kot privolitev. Sodišči bi morali ugotoviti, da je odgovor pozitiven. Tožena stranka je opozorila v pritožbi, da je obrazložitev v tem delu nejasna. Tožnik je dal privolitev za snemanje in za izjave vsaj glede bolnišnične oskrbe in je iz logičnega načina sklepanja mogoče zaključiti, da se je tožnik zavedal, da tovrstnih izjav ni dal npr. za oddajo o počutju bolnikov v bolnišnicah. Na tovrstne očitke drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo. Drugostopenjsko sodišče ne odgovori na pritožbene očitke in razloge (2. in 3. stran pritožbe), zakaj ni upoštevalo izpovedi novinarke S., iz katerih je povsem jasno izhajalo, da je bila sama prepričana, da je tožnik podal soglasje za snemanje in objavo posnetka. Nista bili tudi v zadostni meri ugotovljena intenzivnost in obseg zatrjevane škode. Poleg tega je bila zatrjevana škoda očitno lahko v največji meri posledica poškodbe in neugodnosti, ki bi jih tožnik tudi sicer doživljal. Tožena stranka je imela legitimno pravico in dolžnost, da poroča o dogodku in poškodbah. Tudi, če bi s strani novinarke prišlo do določene kršitve kodeksa novinarske etike, taka kršitev nima za posledico odškodninske odgovornosti. Obe sodišči sta neupravičeno dali prednost osebnostnim pravicam tožnika pred ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Če je tožnik menil, da je poročanje o dogodku napačno, je imel pravico zahtevati objavo odgovora oziroma popravka. Tožena stranka je poudarjala dejstvo, da soglasje za snemanje in za pogovor s tožnikom ni bilo pridobljeno s strani tretjih oseb, ampak prvenstveno preko oziroma s posredovanjem tretje osebe, nato pa še s tem, ko je tožnik pristal na pogovor z novinarko. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba brez ustreznih razlogov. Pritožbeno sodišče je na strani 5 obrazložitve prostispisno menilo, da tožena stranka ni podala ustreznih ugovorov za morebitno ekskulpacijo svoje odgovornosti. Zatrjevana dejstva in ugovori, da prispevek ni bil pripravljen in objavljen z namenom zaničevanja tožnika, dovolj jasno izhajajo iz odgovora na tožbo, saj je tožena stranka zanikala, da bi o tožniku podala negativno vrednostno oceno. Prisojena odškodnina je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 179. člena OZ. Je zgolj izraz tožnikovega vrednotenja zatrjevanih posledic, sodišče pa ni v zadostni meri uporabilo korektiva v načelu objektivne pogojenosti višine. Ugotovljena dejstva ne izpolnjujejo take stopnje intenzivnosti in trajanja bolečin, da bi opravičevala prisojeno odškodnino.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na več mestih revizije uveljavljen očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in o protislovnosti v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ni utemeljen. Sodišči sta celovito obravnavali sporno problematiko in zadostno pojasnili, kakšne ugotovitve terja materialno pravo. Revidentki je treba pojasniti, da ni nujno, da sodišče na navedbo stranke vedno odgovori izrecno, saj v določenih primerih zadošča, da je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je z njenimi argumenti seznanilo in da jih je obravnavalo. Sodbi torej po presoji Vrhovnega sodišča nista obremenjeni s pomanjkljivostmi, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Posebej je treba še izpostaviti, da vse navedeno velja tudi glede presoje tožnikovega soglasja za snemanje in objavo. V nasprotju z revidentkinim zatrjevanjem sta sodišči presojali tudi, ali je bilo soglasje dano s konkludentnimi ravnanji in ugotovili, da temu ni bilo tako. Revidentkino nasprotovanje slednji ugotovitvi pomeni tudi poseganje v dejansko podlago sodb, kar je nedovoljeno (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitki zmotne uporabe materialnega prava (147. člena OZ) in kršitve procesnih določb glede zaključka o pasivni legitimaciji tožene stranke ne držijo. Drugostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila v tem delu tožnikova trditvena podlaga, ki je bila tudi v celoti sprejeta v dejansko podlago sodb (da je novinarska ekipa tožene stranke tožnika nezakonito posnela in posnetek uporabila in objavila v informativni oddaji), zadostna. V zvezi s tem je treba revidentki pojasniti, da vprašanje (ne)obstoja delovnopravnega razmerja med toženo stranko in novinarko, s katerim bi se po njegovem mnenju morali sodišči posebej ukvarjati in ga obrazložiti, za uporabo določbe 147. člena OZ ni odločilno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pri omenjeni podlagi bistveno, da je šlo za opravljanje dela za interes in dejavnost tožene stranke (za kar je po ugotovitvah sodišč tudi šlo v konkretnem primeru), status zaposlitve pa pri tem ni odločujoč.(1)

8. Revidentka nadalje neutemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče neupravičeno zavrnilo pritožbene očitke o neupoštevanju tega, da je tožnik tožbeni zahtevek na naroku za glavno obravnavo 11. 1. 2007 modificiral tako, da ga ni več uveljavljal zaradi razširjanja neresničnih trditev. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da zatrjevani umik iz zapisnika o tem naroku ne izhaja, namreč drži. Neutemeljene so tudi revidentkine navedbe oziroma očitki glede neupoštevanja policijskega poročila kot podlage novinarkinega poročanja. Te navedbe je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP primarno zavrnilo kot prepozne, česar revidentka z navedbami, da omenjene trditve izhajajo iz zaslišanja novinarke, niti ne izpodbija. Sodišče druge stopnje je kot prepozne utemeljeno zavrnilo tudi navedbe toženke, da ni vsa škoda, ki je nastala tožniku, vzročna posledica objavljenega prispevka. Ta ugovor namreč, v nasprotju z zatrjevanjem revidentke, iz odgovora na tožbo ne izhaja.

9. Pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga odločitvi sodišč prve in druge stopnje, so naslednja: - tožena stranka je v televizijski informativni oddaji objavila prispevek o neustreznem ravnanju s pirotehničnimi sredstvi, v njem pa predstavila tožnika kot izvrševalca takega ravnanja s sliko, imenom in priimkom, starostjo in krajem bivanja ter s povezano poškodovano roko in ležečega v postelji bolniške sobe; - do snemanja in poročanja o zadevi je prišlo brez kakršnegakoli (tudi ne konkludentnega) soglasja tožnika, nasprotno: tožnik je svoje nasprotovanje ravnanju novinarske ekipe poskušal izraziti z zakrivanjem z rokami, dvigovanjem nog, vstajanjem s postelje, umikanjem proti oknu ter z obračanjem hrbta; - predstavljene okoliščine poškodovanja so bile v delu (da so se rakete sprožile, ko je baterijo prijel v roke) neresnične.

10. Takšnemu dejanskemu stanju tudi po oceni revizijskega sodišča ustreza izpodbijana odločitev, ki temelji na določbah 131., 147. in 179. člena OZ, 6. člena ZMed ter 34., 35. in 39. člena Ustave. Pritrditi je treba revidentki in nedvomno drži, da (je) interes javnosti za obveščenost o posledicah neustreznega ravnanja s pirotehničnimi sredstvi obstaja(l). Tožena stranka je vsekakor imela pravico o dogodku poročati, kot sta pravilno izpostavili že sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko napadanje pa terja poudarek, da protipravnost ravnanja toženke izvira iz načina poročanja, ki je bil usmerjen k razkrivanju osebnih podatkov tožnika javnosti, in senzacionalističen. S sprejeto odločitvijo je bila dana primerna teža bistvenima okoliščinama, in sicer, da je bil v obravnavanem primeru v prvi vrsti pomemben dogodek kot tak in da je šlo je za osebo, ki ne nastopa v javnosti, zaradi česar ni bil podan interes javnosti za njeno razkritje v zvezi z dogodkom. Tožena stranka torej pri izvrševanju svoje pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) ni ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi, s čimer je posegla v tožnikove osebnostne pravice. Za način poročanja, ki ga je izbrala, ni najti osnove v zagotavljanju javnega interesa, škodljivost takega posega za samega oškodovanca pa je po splošnih spoznanjih očitna.

11. Vsa revizijska zavzemanja, da sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru toženkini pravici do izražanja neupravičeno dali prednost pred tožnikovimi osebnostnimi pravicami se tako izkažejo za neutemeljena. Poseg v osebnostne pravice tožnika, kot rečeno, ni bil sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija, zaključek o nedopustnosti ravnanja toženke pa zato utemeljen. Revizijsko sodišče se tudi strinja z oceno, da so se posegi v posamezne pravice v obravnavani zadevi prepletali. Objavljen posnetek je bil take vrste, da je (neupravičeno) razkril del tožnikove zasebnosti, prav to razkritje pa je povzročilo še razžalitev njegovega dobrega imena in časti. Pravilna in na dejstvih temelječa je ocena, da je razgaljenje tožnika, ob sicer zanj že tako neprijetnem dogodku, ki pa je na ta način dosegel še širok krog ljudi, ki so ga prepoznavali, vplival na njegov osebni občutek vrednosti in njegovo vrednost v očeh drugih.

12. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

13. Dejanske ugotovitve o tožnikovih duševnih bolečinah (razvidne iz 8. strani sodbe prvostopenjskega sodišča) v konkretnem primeru utemeljujejo odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi posegov v osebnostne pravice. Za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zasebnosti in pravice do duševne ter telesne integritete sta sodišči tožniku odmerili odškodnino 4.590,21 EUR, za duševne bolečine zaradi žalitve časti in dobrega imena pa odškodnino 1.669,17 EUR. Skupno odmerjena odškodnina 6.259,38 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7,67 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo in je ustrezno umeščena v sistem razvrstitve škod,(2) hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnika.

14. Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Op. št. (1): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 1149/2008 in II Ips 715/95. Op. št. (2): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 667/2003 in II Ips 296/2002.