Jedro

ZGO-1 jasno določa, da se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, gradnja objektov v nasprotju s prostorskimi ureditvenimi pogoji pa ni bila dovoljena tudi po prej veljavnih predpisih (55. člen ZUN).

Obrazložitev

1. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. ... z dne 9. 12. 2008 odpravi v točkah 1. do 6. izreka v delu, ki se nanaša na oporni zid, in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ostalem se tožba zavrne.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopenjski organ je tožnici z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1) med drugim naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo treh objektov na zemljišču s parc. št. 970 k.o. ..., in sicer kamnitega opornega zidu nepravilne tlorisne oblike v višini od 0,40 – 1,60 m, tlakovane površine nepravilnih oblik v maksimalnih tlorisnih dimenzijah 7 m x 11 m in lesenega paviljona, tlorisne oblike pravilnega osemkotnika s stranico 1,40 m, postavljenega na osmih točkovnih betonskih temeljih, s streho osemkapnico v velikosti maksimalno 3,60 m x 1,30 m. Tožnica je morala navedene objekte odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje do 30. 4. 2009, za objekte so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na lokacijsko informacijo št. ... z dne 11. 11. 2008, iz katere izhaja, da se zemljišče gradnje nahaja na območju z oznako prostorske enote Robno območje TNP, krajinska oznaka 6 – Pokljuka s podrobnejšo namensko rabo del: 2 - območje drugih kmetijskih zemljišč, del: 1 - prvo območje najboljših kmetijskih zemljišč, del: Gv: varovalni gozd in se nahaja v varovanem območju Triglavskega narodnega parka - širši varstveni pas, območje Nature 2000, kulturne dediščine, naravnih vrednot, kmetijskega zemljišča in varovalnega gozda. Zaradi posebnega varstva okolja, pokrajine, naravne in kulturne dediščine, mora investitor predložiti krajinsko ekološko presojo, za vse posege na objektih in v območjih naravne kulturne dediščine je potrebno pridobiti strokovno mnenje za varstvo naravne in kulturne dediščine. Iz grafične priloge lokacijske dokumentacije je razvidno, da se predmetni objekti nahajajo v območju podrobnejše namenske rabe na območju drugih kmetijskih zemljišč in na območju najboljših kmetijskih zemljišč. V zvezi z opornim zidom ugotavlja, da je tožnica z gradnjo začela v letu 2007 in jo končala v juliju 2008. V času gradnje je bil po tedaj veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04, v nadaljevanju Pravilnik) oporni zid uvrščen med enostavne objekte (4. točka 6. člena Pravilnika). Zemljišče, na katerem je zgrajen oporni zid, se nahaja v varovanem območju po predpisih, ki urejajo kmetijska zemljišča, zato glede na določila 3. odstavka 18. člena in 1. odstavka 16. člena Pravilnika ni možna gradnja brez gradbenega dovoljenja in soglasja pristojnega organa. Po sedaj veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba) se oporni zid do višine 1,50 m uvršča med nezahtevne objekte, katerih gradnja se lahko prične na podlagi gradbenega dovoljenja, višji od 1,50 m pa se uvršča med manj zahtevne objekte, katerih gradnja se ravno tako lahko prične na podlagi gradbenega dovoljenja. Tožnica je izvedla tudi tlakovanje površine nepravilnih oblik v tlorisnih dimenzijah 7 m x 11 m, ki ne izpolnjuje zahteve iz 3. odstavka 26. člena Pravilnika oziroma iz 6. člena Uredbe, da mora investitor pred začetkom del na območju, ki leži v varovanem območju, pridobiti soglasje pristojnega organa oziroma službe. V zvezi s paviljonom prvostopenjski organ navaja, da je v času postavitve predmetnega paviljona po tedaj veljavnem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) veljala obveznost investitorja, da pridobi ustrezno upravno dovoljenje. Zemljišče, na katerem je zgrajen paviljon, se nahaja v varovanem območju po predpisih, ki urejajo kmetijska zemljišča, zato gradnja paviljona brez gradbenega dovoljenja ni možna tako po Pravilniku kot tudi po Uredbi. Ker je bilo ugotovljeno, da vsi sporni objekti predstavljajo nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, so bili odrejeni ukrepi skladno s 152. in 158. členom ZGO-1. Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi navaja, da je v času postavitve paviljona veljal ZUN, v času gradnje opornega zidu in tlakovanja pa Pravilnik. Pravilnik v 3. odstavku 18. člena določa, da na zemljiščih, ki ležijo na varovanem območju, gradnja objekta brez gradbenega dovoljenja ni možna. Zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da bi tožnica morala pred gradnjo objektov pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma soglasje pristojnega organa oziroma službe. Iz fotografij, ki so v spisu, je mogoče ugotoviti, da je oporni zid nov in ne star, zato zgolj zatrjevanje tožnice, da je le obnovila obstoječ oporni zid, ne utemeljuje vložene pritožbe. Navedba, da je senčnica postavljena na stavbnem zemljišču, tudi ni utemeljena, saj se stavbno zemljišče določi z izvedbenim prostorskim aktom, predmetna parcela pa je v prostorskem aktu opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Tožnica v tožbi navaja, da je obnovila oporni zid, izvedla tlakovanje in postavila leseni paviljon. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je na novo zgradila oporni zid, saj oporni zid na istem mestu stoji že 50 let, v letih 2007 in 2008 ga je le obnovila. V tem primeru ne gre za novogradnjo, temveč izključno za vzdrževalna dela, ki so dovoljena po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (14/4 člen). Drugostopenjski organ v zvezi s starostjo opornega zidu in posegi vanj navaja, da je na podlagi fotografij v spisu mogoče ugotoviti, da je oporni zid nov, kar pa ne drži. Tožnica je že v pritožbi predlagala ogled na kraju samem, saj je bila v postopku očitno sporna starost opornega zidu. V spisu po njenem mnenju ni dokaza, da naj bi bil oporni zid zgrajen leta 2008, tožnica je izrecno povedala, da je bil zgrajen že vsaj pred 50 leti. Prvostopenjski organ je napačno povzel, da se je „gradnja opornega zidu začela v letu 2007 z dokončanjem del julija 2008“. Fotografije, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, ne dokazujejo, da je bil oporni zid zgrajen leta 2008. V zvezi s tlakovanjem tožnica navaja, da ga je izvedla pri obstoječih stavbah, ki sta stari preko 50 let. Tlakovanje ob starejših objektih tako dobijo povsem drugačen pravni status in je že iz tega razloga izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj gre za posege, ki so bili izvedeni tik ob obstoječih glavnih objektih. Po Pravilniku je tlakovanje dopustno, če gre za poseg znotraj gradbene parcele legalno zgrajenega objekta (27. člen Pravilnika). Ker sta objekta zgrajena pred 100 leti, sta legalno zgrajena. Glede senčnice tožnica navaja, da je postavljena kot pomožni objekt v skladu s 14. členom PUP, ki med drugim dovoljuje novogradnjo pomožnih objektov na stavbnih zemljiščih. Tožnica predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo, postopek ustavi ter toženki naloži, da tožnici plača stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je delno utemeljena.

Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. odstavek 3. člena ZGO-1). Investitor lahko začne graditi brez gradbenega dovoljenja le enostavne objekte, ki so izrecno določeni v podzakonskem aktu, ki pa se ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). ZGO-1 torej jasno določa, da se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, gradnja objektov v nasprotju s prostorskimi ureditvenimi pogoji pa ni bila dovoljena tudi po prej veljavnih predpisih (55. člen ZUN).

Iz lokacijske informacije z dne 11. 11. 2008 izhaja, da se zemljišče gradnje s parc. št. 970 k.o. ... nahaja na zemljišču z oznako prostorske enote Robno območje Triglavskega narodnega parka, s krajinsko oznako 6 - Pokljuka s podrobnejšo namensko rabo območje drugih kmetijskih zemljišč ter območje najboljših kmetijskih zemljišč, prav tako leži na območju varovalnega gozda in v varovanem območju Triglavskega narodnega parka (širši varstveni pas), in na območju Nature 2000, kulturne dediščine, naravnih vrednot in varovalnega gozda. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da bi morala tožnica glede na lego zemljišča v navedenih varovanih območjih, za katera velja poseben režim, tako v času gradnje kot po sedaj veljavnih predpisih za gradnjo vseh spornih objektov pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma soglasje pristojnih organov in služb, kar sta pravilno ugotovila oba upravna organa. V Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (Uradni vestnik Gorenjske – uradno prečiščeno besedilo in 3/08, v nadaljevanju PUP), ki velja za območje gradnje, je določeno, da mora investitor zaradi posebnega varstva okolja, pokrajine, naravne in kulturne dediščine, predložiti krajinsko ekološko presojo, za vse posege na objektih in v območjih naravne kulturne dediščine pa pridobiti strokovno mnenje zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (7. in 42. člen PUP). Ker je v zadevi nesporno, da tožnica ustreznih soglasij za gradnjo tlakovanja in postavitev senčnice ni pridobila, gre tudi po presoji sodišča za nelegalna objekta, ki sta postavljena v nasprotju s prostorskim aktom. Objekta se ne nahajata na stavbnem, temveč na kmetijskem zemljišču, ki je kot tako opredeljeno v prostorskem aktu, v skladu z določbo 3. odstavka 18. člena Pravilnika pa gradnja na varovanih kmetijskih zemljiščih brez gradbenega dovoljenja ni mogoča. Po presoji sodišča je pravilna in zakonita odločitev upravnega organa, ki se nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa odstranitve senčnice in tlakovanja, zato je bilo treba v tem delu tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba pa je po presoji sodišča utemeljena v delu, ki se nanaša na oporni zid. Tožnica je že v upravnem postopku navajala, da je zgolj obnovila oporni zid, ki naj bi na tem mestu stal že preko 50 let. Prvostopenjski organ se do njenih navedb ni opredelil, temveč je zaključil, da je tožnica zgradila nov oporni zid, ne da bi pri tem navedel razloge, zakaj meni, da gre za novogradnjo in ne za obnovitvena oziroma vzdrževalna dela, ki so glede na določilo 4. točke 2. odstavka 14. člena PUP na tem območju dovoljena za obstoječe objekte. Navedene pomanjkljivosti kljub izrecnemu pritožbenemu ugovoru, da gre za obnovitvena dela, ni saniral niti drugostopenjski organ, ki je zgolj na podlagi fotografij v spisu zaključil, da je tožnica zgradila nov oporni zid. Prvostopenjski organ bo moral zato v ponovljenem postopku ugotoviti, ali gre pri opornem zidu zgolj za dovoljena vzdrževalna dela, kot to trdi tožnica, ali pa gre za novogradnjo, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na oporni zid in tožbi ugodilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovnem postopku odloči v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in in delno odpravilo izpodbijani akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).