Jedro

Ustava dopušča vstop v stanovanje brez odločbe sodišča, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Zakonska podlaga, ki omogoča poseg v nedotakljivost stanovanja brez odredbe sodišča je v 218. členu ZKP.

Vstop je bil v konkretnem primeru upravičen iz razloga, ker se je v sobi nahajal obsojenec, za katerega je bila izdana odredba pristojnega organa z njegovo prisilno privedbo, to je v informacijski sistem vpisan ukrep „prijetje s privedbo“.

Obsojeni je bil prijet zaradi njegove privedbe na policijsko postajo. Policist je ob odgovoru obsojenca, da je kovček v omari, omaro odprl in tega iz nje vzel. Navedenega ni mogoče šteti kot opravo hišne preiskave, temveč sestavni del prijetja, kovček, s katerim je obsojeni pripotoval v Slovenijo, pa kot predmet po drugem odstavku 51. člena ZNPPol, ki ga je imel obsojenec s sabo.

Določbe 4. člena ZKP o pravnem pouku, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost, ni mogoče razlagati na način, da bi moral pravni pouk biti podan že tekom prijetja, predno se opravi varnostni pregled osebe in predmetov, ki jih ima pri sebi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 28. 12. 2017 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za katerega mu je določilo kazni šest mesecev zapora in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovednih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen dve leti in osem mesecev zapora. Ob uporabi določb o steku je obsojencu izreklo enoto kazen tri leta in en mesec zapora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženo mamilo, digitalno tehtnico in PVC vrečke, oškodovanca M. T. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 53514/2016 z dne 24. 12. 2018 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi absolutne bistvene kršitve določb določb kazenskega postopka, ker se sodba v delu, kjer je odločeno o kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 opira na nedovoljene dokaze, torej iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče obsojenega oprosti za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in v posledici navedenega poseže v enotno izrečeno kazensko sankcijo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar in predlagala njeno zavrnitev. Pritrdila je razlogom prvostopenjskega sodišča, da dokazi v predkazenskem postopku niso bili zbrani nezakonito, saj ni bila opravljena hišna preiskava, kot to trdi zahteva in tudi niso bile kršene določbe ZKP. Dalje navaja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko se je strinjalo z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na svoj sklep z dne 8. 6. 2017, ko je odločalo o pritožbi državne tožilke zoper sklep, s katero so bili na predobravnavnem naroku iz spisa dokazi izločeni, zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojeni je v svoji izjavi ponovil stališče zahteve, da je bila odločitev razpravljajočega sodnika, ki je na predobravnavnem naroku iz spisa izločil dokaze, pravilna, prvostopenjsko sodišče je sodbo oprlo na dokaze zgolj iz razloga, ker je vezano na odločitev višjega sodišča. Navedel je, da bi moralo biti preiskovalno dejanje ponovnega vstopa v hotelsko sobo odloženo za dve uri, saj ni bilo mogoče obsojenemu zagotoviti odvetnika.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljane zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem ko trdi, da je bilo mamilo tekom predkazenskega postopka zaseženo v nasprotju s pravili ZKP. Pri presoji zakonitosti zasega mamil je treba izhajati iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila pravnomočna sodba. Dne 1. 11. 2016 sta M. T. na njegovem domu v kraju XY pretepla dva moška, eden od njiju je iz hiše odnesel 8.000,00 EUR gotovine. Oškodovanec je bil odpeljan v bolnišnico v Novi Gorici, ki je policiste obvestila o kaznivem dejanju. V isti noči po odpustu iz bolnišnice, je kazensko ovadbo podal tudi oškodovanec in je bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja na njegovem domu. Med predkazenskim postopkom je oškodovanec podal soglasje za pregled svojega telefona. Ugotovljeno je bilo, da je s predplačniške telefonske številke prejemal več groženj, ki so se stopnjevale do groženj s fizičnim napadom. Na podlagi fotografij je T. kot enega od napadalcev prepoznal obsojenega, ki je njegov znanec. Obsojeni je državljan Srbije, v Sloveniji nima prebivališča in je v našo državo prihajal zgolj občasno. Policisti so razpolagali s podatkom Interpola Beograd, da je bil obsojeni že obravnavan za kazniva dejanja z elementi nasilja in da bi utegnil pri sebi imeti orožje. Dne 16. 12. 2016 je bil v informacijski sistem policije vnesen ukrep „prijetje s privedbo“, naslednjega dne pa je informacijski sistem dal zadetek, da se obsojeni nahaja v hotelu AB v Šempetru pri Novi Gorici. Policisti so odšli v hotel in tam od receptorja izvedeli, da obsojenega trenutno ni v hotelu, da ostane zgolj eno noč in da je sobo plačal vnaprej. Z receptorjem so se dogovorili, da jih obvesti, ko se obsojeni vrne v hotel. Policisti so po obvestilu receptorja ponovno odšli v hotel, potrkali na vrata sobe, ki jo je najel obsojeni, ki se ni odzival. Policisti so v sobo vstopili tako, da jo je odklenil receptor, z obsojenim so komunicirali v srbskem jeziku, mu odvzeli prostost in ga vklenili. Opravili so varnostni pregled in obsojenca vprašali, ali ima s seboj prtljago, ta pa jim je povedal, da ima v omari kovček. Policist je kovček vzel iz omare, pri tem je vprašal obsojenega, ali ima v kovčku orožje ali nevarne predmete. Odgovoril je, da tega nima, da pa ima v kovčku heroin in kokain. Policisti kovčka niso odprli, temveč so obsojenega odpeljali na policijsko postajo. Tam mu je bil dan pouk po 4. členu ZKP. Obsojeni je soglašal, da mamilo policistom izroči prostovoljno. Policisti so se skupaj z obsojencem vrnili v hotel, kjer jim je obsojeni odprl hotelsko sobo, podpisal potrdilo o vstopu vanjo z njegovim soglasjem (prvi odstavek 218. člena ZKP). V hotelski sobi je policistom izročil dve PVC vrečki z mamilom, zavitek PVC vrečk in digitalno tehtnico.

7. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi policisti v hotelsko sobo lahko vstopili samo na podlagi pisne odredbe sodišča. Nedotakljivost stanovanja, kamor je šteti tudi hotelsko sobo, je ustavna pravica, ki jo varuje 36. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), vendar ta pravica ni absolutna. Tako je v drugem odstavku 36. člena Ustave določeno, da je mogoče vanjo poseči na podlagi odredbe sodišča, v petem odstavku je določena druga izjema, to je tako imenovani vstop na podlagi zakona. Ustava tako dopušča vstop v stanovanje brez odločbe sodišča, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Razlog prijetja storilca dejansko daje državi dve različni pravni podlagi za vstop v stanovanje brez odredbe sodišča: prvič, da se prime storilca kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju (_in flagranti_); in drugič, če je v prostoru nekdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali pa se je zaradi pregona tja zatekel, vsak tak poseg državnih organov pa mora zadostiti strogemu testu sorazmernosti.1 Zakonska podlaga, ki omogoča poseg v nedotakljivost stanovanja brez odredbe sodišča je v 218. členu ZKP. V navedenem členu je med ostalim določeno, da smejo policisti brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje (in po potrebi opraviti preiskavo), če je v stanovanju ali drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel. 8. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da so policisti za vstop v hotelsko sobo imeli pravno podlago v določbi prvega odstavka 218. člena ZKP. Vstop je bil upravičen iz razloga, ker se je v sobi nahajal obsojenec, za katerega je bila izdana odredba pristojnega organa z njegovo prisilno privedbo, to je v informacijski sistem vpisan ukrep „prijetje s privedbo“. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da s strani policije odrejen ukrep ni zadostna podlaga za obsojenčevo prijetje, temveč bi ga bilo mogoče prijeti in privesti samo na podlagi pisne odredbe sodišča ali drugega državnega organa, ki pa po stališču zahteve ne more biti policija. Sodišči sta pravilno presodili, da so policisti podlago za vpis ukrepa „prijetje s privedbo“ imeli v 148. členu ZKP. Po tej zakonski določbi so v primeru, ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, policisti dolžni ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in da storilec ne pobegne (prvi odstavek 148. člena ZKP) V ta namen smejo razpisati med drugim tudi iskanje osebe (drugi odstavek 148. člena ZKP). V obravnavanem primeru so bili za razpis iskanja obsojenega v informacijskem sistemu policije izpolnjeni vsi pogoji po 148. členu ZKP, ker so bili podani razlogi za sum, da je obsojeni, ki je državljan Srbije in ne prebiva v naši državi, izvršil kaznivo dejanje ropa na škodo M. T. Iz podatkov spisa izhaja, da so policisti ukrep za obsojenega v informacijski sistem vpisali iz razloga zbiranja obvestil v zvezi s kaznivim dejanjem in ker je bil na njegovi strani podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Pravna podlaga za postopanje policistov kritičnega dne je tudi 157. člen ZKP, ki določa, v katerih primerih smejo policisti nekomu odvzeti prostost in ga pridržati. Policisti lahko tako postopajo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje, za katere se storilec preganja po uradni dolžnosti in je pridržanje potrebno med drugim zaradi zbiranja obvestil o kaznivem dejanju in so ob tem podani razlogi priporni razlogi iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (drugi odstavek 157 člena ZKP). Prijetje po 157. členu ZKP je ukrep, s katerim policija omogoči pravosodju - državnemu tožilcu in sodišču, da odločita, kaj bosta storila z domnevnim storilcem kaznivega dejanja, pri katerem naj bi bil po oceni policije podan kateri izmed pripornih razlogov.2

10. Policisti so v hotelsko sobo obsojenega vstopili med predkazenskim postopkom zaradi kaznivega dejanja ropa na škodo M. T., z namenom, da izsledijo storilca kaznivega dejanja, za katerim je bilo razpisano iskanje in da od njega zberejo obvestila. Policisti so tako v hotelsko sobo vstopili na podlagi zakonskega pooblastila ZKP po 218. členu v zvezi s členoma 148 in 157. Nobena od teh določb ne zahteva, da bi policisti pred privedbo oziroma prijetjem obdolženca izdali pisno odredbo. Zakonska pooblastila policiji omogočajo, da med predkazenskim postopkom ukrepajo hitro in se odzovejo na nastali položaj, kadar to narekuje prijetje storilca kaznivega dejanja oziroma zavarovanje dokazov. Navedeno izhaja tako iz pooblastil, ki jih policiji tekom predkazenskega postopka daje ZKP, kakor tudi Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Zmotno je stališče zahteve, da bi ob neodzivanju obsojenca na trkanje policije na vrata hotelske sobe, policisti morali dobiti odredbo preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo, ne pa samovoljno zahtevati, da jim receptor omogoči vstop v hotelsko sobo. Pooblastila in postopanje policije v primeru vstopa v stanovanje brez odredbe sodišča so določena v 53. členu ZNPPol. V tretjem odstavku navedenega člena je dano pooblastilo policistom, da smejo, ko ni mogoče drugače, za vstop uporabiti telesno silo ali tehnična sredstva. Odpiranje sobe s ključem oziroma kartico s strani receptorja je šteti kot vstop z uporabo tehničnih sredstev.

11. Zahteva zato brezuspešno trdi, da bi policisti prijetje obsojenega zaradi privedbe k preiskovalnemu sodniku lahko opravili samo na podlagi pisne odredbe sodišča. Kot je bilo že poudarjeno, so policisti v hotelsko sobo vstopili tekom izvajanja pooblastil iz predkazenskega postopka, ko je policija tista, ki je dolžna zagotoviti prijetje obdolženca in njegovo privedbo k preiskovalnemu sodniku (157. člen ZKP). Da med predkazenskim postopkom sodišče ne odreja privedbe obdolženca, izhaja iz določbe 194. člena ZKP, kjer je določeno, da sodišče izda odredbo za privedbo obdolženca, če je izdan sklep o priporu, ali če v redu povabljeni obdolženec ne pride, ali če mu ni mogoče vročiti vabila ali sodbe. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da mora biti odredba za privedbo pisna.

12. Sodišči sta opravili tudi test sorazmernosti vstopa policistov v hotelsko sobo obsojenca. Tako je prvostopenjsko sodišče ob oceni vseh podatkov in dokazov, s katerimi so policisti razpolagali, in jih je v sodbi tudi podrobno povzelo, zaključilo, da so policisti imeli upravičeno podlago, da so v informacijski sistem policije vnesli razpis iskanja z ukrepom „prijetja s privedbo“ za obsojenca, saj je bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ropa na škodo M. T. Oškodovanec je bil grobo napaden, iz operativnih podatkov, s katerimi so policisti razpolagali, pa je izhajalo, da je obsojenec nevaren, so pri izkazanem zadetku v informacijskem sistemu razlogi varnosti ljudi in premoženja terjali takojšnje ukrepanje s strani policistov, torej vstop v hotelsko sobo in prijetje obsojenca. Pritrditi je treba nižjima sodiščema, da je bilo ob upoštevanju dejanskih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja ropa, ko sta storilca oškodovanca pričakala na njegovem domu, skrita v pritličnih prostorih in ga grobo pretepla, tako da je potreboval zdravniško pomoč, pri čemer je obsojeni pred tem napadom oškodovancu poslal več grozilnih SMS sporočil, tudi z grožnjo fizičnega napada ter operativnih podatkov, da je obsojeni nevaren, njegovo takojšnje prijetje nujno zaradi zagotovitve varnosti (najmanj) oškodovanca T. Trditev zahteve, da razlogi varnosti niso narekovali vstopa v hotelsko sobo obsojenca in njegovo prijetje, pomeni nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Zahteva dalje trdi, da je policist s tem, ko je iz omare vzel kovček obsojenca, dejansko opravil hišno preiskavo brez odredbe sodišča. Tudi s tem ne more uspeti in je treba pritrditi nižjestopenjskima sodiščema, da je bil kovček iz omare vzet v okviru varnostnega pregleda. Poudarili sta, da je bil obsojeni takoj po vstopu policistov v hotelsko sobo vklenjen in opravljen varnostni pregled. Pri tem sta se sklicevali na drugi in šesti odstavek 51. člena ZNPPol, po katerem varnostni pregled obsega tudi pregled stvari, ki jih ima oseba pri sebi oziroma s sabo, kakor tudi na določbo drugega odstavka 66. člena ZNPPol, po kateri je potrebno pred privedbo zaradi pridržanja opraviti varnostni pregled. Pravilen je zaključek izpodbijanih sodb, da postopanje policistov, ki so obsojenega vprašali, kje ima prtljago ter potem, ko jim je (vklenjeni) obsojenec povedal, da je ta v omari, kovček vzeli iz omare, kakor tudi vprašanje obsojencu, ali ima v kovčku orožje, šteti kot sestavni del postopka prijetja storilca kaznivega dejanja in izročanja tega pristojnim organom, kar je temeljna dolžnost izvajanja nalog policije. Pri tem je treba upoštevati, da je bil obsojeni prijet zaradi njegove privedbe na policijsko postajo. Glede na to, da je obsojenec v hotelski sobi nameraval bivati samo eno noč, je bilo ravnanje policistov, da skupaj z obsojencem na policijsko postajo odpeljejo tudi njegovo prtljago, razumno in logično. V tej luči je potrebno ocenjevati ravnanje policista, ki je ob odgovoru obsojenca, da je kovček v omari, omaro odprl in ga iz nje vzel. Navedenega ni mogoče šteti kot opravo hišne preiskave, temveč sestavni del prijetja, kovček, s katerim je obsojeni pripotoval v Slovenijo, pa kot predmet po drugem odstavku 51. člena ZNPPol, ki ga je imel obsojenec s sabo. Predstavljeno dejansko stanje tako ni primerljivo s situacijo, ki jo v potrditev teze, da so policisti opravljali hišno preiskavo, navaja vložnik zahteve, to je, da bi policisti ob prijetju obsojenca na njegovem domu pričeli odpirati omare v stanovanju.

14. Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da vprašanje policista obsojencu, če ima pri sebi kaj prtljage in v kovčku kakšen nevaren predmet ali orožje, ne presegajo okvira varnostnega pregleda in sodijo v fazo odvzema prostosti. Zato zahteva nima prav, da zato, ker je obsojenec povedal, kje ima kovček in da je v kovčku droga, predno je bil poučen o svojih pravicah po 4. členu ZKP, ni mogoče šteti, da je obsojeni mamilo izročil prostovoljno in se tudi iz tega razloga sodba na ta dokaz ne bi smela opreti. V 4. členu ZKP je naveden pravni pouk, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost. Predno policisti osebi odvzamejo prostost po 157. členu ZKP, opravijo postopek prijetja, tekom katerega morajo opraviti varnostni pregled (66. člen ZNPPol). Določbe 4. člena ZKP o pravnem pouku, ki se poda osebi, ki ji je vzeta prostost, ni mogoče razlagati na način, da bi moral pravni pouk biti podan že tekom prijetja, predno se opravi varnostni pregled osebe in predmetov, ki jih ima pri sebi. Pritrditi je nižjima sodiščema, da je bil pravni pouk po 4. členu ZKP obsojencu podan takoj, ko je bilo to objektivno mogoče storiti. Pravilno sta poudarili, da morajo policisti najprej izvesti vse potrebno, da se postopek prijetja varno izvede, pri čemer vprašanje policistov obsojencu, če ima kaj prtljage pri sebi in če je v prtljagi nevaren predmet ali orožje, ne presegajo okvira varnostnega pregleda in spadajo v fazo odvzema prostosti.

15. Po tem, ko je obsojeni povedal, da ima v kovčku mamilo, policisti kovčka niso odprli in mamila niso zasegli, temveč so obsojenega odpeljali na policijsko postajo, hotelsko sobo, v kateri je bil kovček z mamilom, pa so zavarovali. Na policijski postaji je bil obsojenemu dan pouk po 4. členu ZKP, podan pa mu je bil dan tudi pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je bil obsojenec po tem, ko je bil ustrezno poučen o svojih zakonskih in ustavnih pravicah, mamilo izročil prostovoljno. Policisti so se z njim vrnili v hotelsko sobo, kjer je podpisal potrdilo o vstopu v stanovanje z njegovim soglasjem (prvi odstavek 218. člena ZKP), kjer je policistom prostovoljno izročil mamilo ter sredstva za pakiranje ter o tem podpisal zapisnik o zasegu predmetov (prvi odstavek 164. člena ZKP). Nižji sodišči sta ob tem razumno izpostavili, da bi bilo mamilo v vsakem primeru odkrito, ko bi bil obsojeni in njegova prtljaga podrobno varnostno pregledana po šestem odstavku 51. člena ZNPPol, pred njegovo namestitvijo v prostor za pridržanje (teorija neizogibnega odkritja). Pritrditi je tudi prvostopenjskemu sodišču, da je bil v trenutku, ko je obsojeni izjavil, da je v kovčku mamilo, izpolnjeni pogoj za zaseg kovčka, saj morajo po že citirani določbi prvega odstavka 148. člena ZKP policisti, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ukreniti med drugim tudi, da se zavarujejo predmeti, ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku.

16. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščema, da je bil zaseg mamil zakonit, skladno s pooblastili, ki jih ima policija v predkazenskem postopku po ZKP in ZNPPol. Zato vložniki s trditvijo, da je mamilo dokaz, na katerega se obsodilna sodba ne bi smela opreti, ne morejo uspeti.

17. Zahteva uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki naj bi jo sodišči zagrešili s tem, ko sta zavrnili dokazni predlog, da se pridobijo posnetki razgovorov med PU Novo Gorico in Okrožnim sodiščem v Novi Gorici z dne 18. 12. 2016, predno so policisti vstopili v hotelsko sobo obsojenega. Zahteva trdi, da bi se s tem ugotovilo, ali je policija vedela, da potrebuje odredbo sodišča za vstop v hotelsko sobo in je tako ostalo neraziskano na podlagi česa so policisti ocenili, da je bila varnost življenja in premoženje ljudi tako ogroženo, da je to terjalo vstop v hotelsko sobo brez odredbe sodišča. Po stališču zahteve, da prvostopenjsko sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga s tem, ko je navedlo, da obramba zmotno nakazuje, da je policija poskušala pridobiti odredbo za hišno preiskavo še pred samim zadetkom v informacijskem sistemu, ni obrazložilo, na podlagi česa šteje, da policija odredbe ni poskusila pridobiti pred vstopom v hotelsko sobo. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojenemu ni bila kršena pravica do obrambe, saj je vprašanje, ali je bil vstop policistov v hotelsko sobo obsojenega zakonit pravno vprašanje, na katerega mora, ob presoji vseh dejanskih okoliščin, presoditi sodišče. To pa je ugotovilo in svoje stalšče razumno obrazložilo, da je bil vstop policije v obsojenčevo hotelsko sobo zakonit. 18. S trditvijo, da obsojeni o svojih pravicah po 4., 8. in 148. členu ZKP ni bil poučen v jeziku, ki bi ga razumel oziroma sodišče tega ni ugotavljalo, zahteva po vsebini nasprotuje v dokaznem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, deloma pa je trditev tudi protispisna. Prvostopenjsko sodišče je o tem, na kakšen način so komunicirali z obsojencem tekom predkazenskega postopka, zaslišalo komandirja Policijske postaje Nova Gorica B. B., ki je povedal, da so z obsojenim komunicirali v srbskem jeziku. Prvostopenjsko sodišče je takšni njegovi izpovedbi sledilo in to tudi obrazložilo, pri čemer je navedlo, da tudi listinska dokumentacija (uradni zaznamek o prijetju obdolženca) potrjuje, da je komunikacija z obsojencem tekom predkazenskega postopka tekla v srbskem jeziku. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bilo uveljavljano, da bi bilo potrebno obsojencu pravni pouk v predkazenskem postopku podati po tolmaču in da ne more v srbski jezik prevajati policist, s čimer naj bi bila po stališču zahteve obsojencu kršena pravica iz 19. člena Ustave. Zaradi pomanjkanja materialno pravne izčrpanosti, ta ugovor v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopusten.

19. Zahteva očita pritožbenemu sodišču kršitev 395. člena ZKP, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe glede zakonitosti dokazov, dobljenih tekom predkazenskega postopka. Trdi, da je obramba v pritožbi podala nove argumente, ki še niso bili pretreseni pred pritožbenim sodiščem, slednje pa se je glede zakonitosti dokazov zgolj sklicevalo na svojo predhodno odločitev. Zahteva ne obrazloži, na katere pritožbene navedbe drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo, zato v tem delu ni dovolj substancirana, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

C.

20. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve ZKP in Ustave Republike Slovenije niso podane, deloma je bila zahteva vložena tudi v nasprotju z določbama drugega in petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo niso uspeli, vendar je Vrhovno sodišče ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenega, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

1 Komentar Ustave Republike Slovenije; uredil Matej Avbelj; Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019; del ena stran 553. 2 Zvonko Fišer: Zakon o kazenskem postopku z uvodnim komentarjem; Ur. l. RS, Ljubljana 2002.