Jedro

Določitev preživnine ne more temeljiti na natančnem matematičnem izračunu vsakodnevnih stroškov, temveč mora biti ocena potreb ml. upravičencev posledica logične in celovite ocene vseh potrebnih stroškov preživljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec namesto doslej določene preživnine, za čas od 1.10.2009 dolžan dalje dolžan plačevati mesečno preživnino za ml. sina P. v višini 430,00 EUR ter za ml. sina M. v višini 340,00 EUR, v presežku pa je zahtevek ml. tožnikov zavrnilo. Prav tako je odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti pravdne stroške tožencu v znesku 192,56 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnika, zastopana po zakoniti zastopnici oziroma po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta in uveljavljata vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, toženca pa obremeni s stroški postopka. Menita, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo njune potrebe, ki so bile v seznamu izdatkov prikazane celo prenizko. Pritožbi prilagata še položnici za stroške v šoli za M. za februar in marec, ki obe presegata 60,00 EUR. Toženčevi dohodki in standard so tako visoki, da predviden strošek za darila za rojstne dneve v znesku 20,00 EUR ni pretiran luksus, enako pa velja glede stroškov za rojstnodnevno zabavo. Pritožnika zatrjujeta, da tudi pri prikazu stroškov za oblačila nista pretiravala. Poleg izkazanih izdatkov po računih v višini 2.250,00 EUR letno za vsakega, je bilo potrebno kupovati še vsaj po sedem spodnjih hlač in majic, petnajst parov nogavic ter pozimi eno do dve bundi, vetrovko, vsaj dvoje pletene rokavice, pasove, brisače in posteljnino, vse to pa pomeni še najmanj 750,00 EUR letnih izdatkov za vsakega. M. pa sedaj zahteva oblačila znamke H&M in Obsession, kar bo vse skupaj podražilo in zahteva nabavo v Ljubljani. Tudi po obutev je potrebno v Ljubljano, saj ima P. sedaj že št. 49, kvalitetni čevlji ali teniske pa stanejo preko 100,00 EUR. Na sezono potrebujeta vsak ene čevlje, poleti drage Teva sandale ter po dvojne teniske, dvojne športne copate, pozimi pa še visoke škornje in gležnjarje ali pohodne čevlje. Priloženi računi prav tako izkazujejo, da so tudi izdatki povezani s smučarsko opremo dejansko višji, kot so prikazani v seznamu, še posebej tisti, ki so povezani z bordersko opremo. Pritožnika vztrajata tudi pri postavki za računalnik, katerega nedvomno potrebujeta novega vsaki dve leti. Ob tem opozarjata na luksuzna potovanja, ki si jih privošči toženec. Prav tako M. nedvomno potrebuje novo kolo vsaki dve leti, saj dalj zaradi divjih voženj in padcev ne zdrži, v lanskem letu pa so nastali stroški servisa v višini 40,00 EUR. Pritožnika izpodbijata stališče sodišča prve stopnje, da stroška s pohištvom ni mogoče vštevati v okvir njunih mesečnih potreb. Pri tožencu prespita največ do deset dni letno in je pohištvo nujna potreba le na materinem domu. Njuni sobi sta sedaj urejeni za silo, P. glede na težo in velikost potrebuje novo posteljo, toženec pa je celo že soglašal z načrtom za P. pohištvo. Ponudba za izdelavo pohištva po načrtu se glasi na 3.500,00 EUR, kar je vsekakor potrebno upoštevati. Prav tako so stroški menjave laminatov življenjski strošek P. Ti so bili sicer položeni pred tremi leti, a jih je P. uničil, ko jih je polil z vodo, najustreznejša sanacija pa je njihova menjava. Upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da bo čez dobra tri leta šel P. študirat v L., kar bo terjalo nakup novega pohištva in celo gospodinjskih aparatov.

Sicer je sodišče v vsakem primeru napačno porazdelilo breme preživljanja glede na čas, ki ga tožnika preživita pri tožencu. Na to ne sme vplivati toženčeva preživninska obveznost do drugih dveh otrok, ker ima itak dovolj visoke dohodke, kot tudi ne dajanje žepnine, katero tožnika porabita mimo zatrjevanih stroškov. Povsem neutemeljeno pa je sodišče odbilo od M. preživnine vrednost kupljenega računalnika, saj je bil ta kupljen že pred več leti, enako velja tudi glede kupljenih mobilnih telefonov.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Ponovno odločanje o preživnini zaradi pozneje spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, ima materialnopravno podlago v določbi člena 132 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičenca, morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev, bodisi so povezane s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja preživnine, je torej ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je usmerjeno težišče postopka. Pritožnika izrecno ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje glede pridobitnih sposobnosti oziroma premoženjskega stanja posameznih od staršev (temveč le zatrjujeta visok standard toženca), pač pa je pritožbena graja usmerjena predvsem v oceno mesečnih potreb ml. pritožnikov ter porazdelitev preživninskega bremena med njuna starša. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, določitev preživnine ne sme biti zgolj matematični izračun, kar pritožbene navedbe vsiljujejo, temveč presoja vseh okoliščin, ki vplivajo tako na oceno potreb upravičencev, kot na razporeditev preživninskega bremena med oba starša. Ob tem gre že uvodoma poudariti, da je sodišče prve stopnje potrebe ml. tožnikov ocenjevalo izredno obširno in natančno, tako pregledni oceni pa praktično ni kaj dodati, zato tudi pritožbeno sodišče na seciranje nekaterih obrobnih in marginalnih postavk v nadaljevanju niti ne bo odgovarjalo. Slednje velja predvsem glede stroškov za oblačila in obutve, ker pritožnika z navedbo tako količine kot vrste oblačil ter blagovnih znamk odločno pretiravata. Zahteva po dvojnih bundah in rokavicah na zimsko sezono, kot tudi dvojnih tenisk in športnih copat ter vztrajanje na določeni blagovni znamki, vsekakor ne morejo omajati logične, predvsem pa realne ocene sodišča prve stopnje glede te vrste sicer nujnih mesečnih stroškov. Tudi v kolikor skuša pritožba izpodbiti oceno glede izdatkov v šoli za ml. M. v višini 50,00 EUR mesečno s priloženima položnicama za meseca februar in marec 2010, toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da navedeni položnici zajemata tudi stroške, katere ne gre šteti kot redni mesečni izdatek (koncert, fotografiranje, portret) in zato ne morejo vplivati na sicer realno oceno v višini tovrstnega izdatka.

Nadalje pritožnika neutemeljeno grajata oceno priznanih stroškov, povezanih z nakupi rojstnodnevnih daril za prijatelje oziroma organiziranje lastnih rojstnodnevnih zabav. Pri tem pritožbeno sodišče le opozarja na povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno tudi pri tej stroškovni postavki postaviti določene realne meje, ne pa pretirano visokih stroškov enostavno prevaliti na preživninskega zavezanca. Enako velja glede pavšalnih pritožbenih trditev, da ml. tožnika potrebujeta nov računalnik vsaki dve leti, M. pa v enakem obdobju tudi novo kolo. Glede tega je sodišče razloge, zakaj šteje amortizacijsko dobo in s tem pravico do menjave računalnika in kolesa v trajanju štirih let, obrazložilo življenjsko logično (glej stran 7 sodbe) in na te razloge se pritožbeno sodišče v celoti tudi sklicuje. Dodati je potrebno le, da utemeljevanje potrebe po hitrejši menjavi kolesa z divjimi vožnjami in padci, seveda ne vzdrži resne presoje. Tudi v odnosu do kupljenih stvari je potrebno otroku postavljati določene vzgojne meje, ne pa morebitno neprimerno ravnanje s stvarjo prevaliti v breme toženca. S povsem enakimi argumenti pritožbeno sodišče odgovarja tudi na trditve o potrebni delitvi stroškov glede menjave laminatov v sobi ml. P., saj ni mogoče opravičevati menjave šele tri leta starih laminatov z dejstvom, da je le-te prvotožnik (ki je že srednješolec) uničil, ko jih je polil z vodo in le-te za tem ni pobrisal. V kolikor pa pritožbene navedbe merijo na stroške opreme sob, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno ocenilo, da gre za vprašanje povečanja vrednosti stanovanjskega objekta staršev tožnikov, prav tako pa ta strošek še ni nastal, enako kot tudi zatrjevani stroški opremljanja študijske sobe za sina P., do česar pa naj bi prišlo šele čez tri leta. Gre za predvidene stroške v zvezi s študijem izven kraja bivanja, ki pa bodo lahko šele takrat predmet presoje v okviru morebitno ponovno spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca.

Pritožnika izrecno grajata tudi porazdelitev preživninskega bremena med zavezancema, kar utemeljujeta predvsem s časom, ki ga preživita s tožencem in z njegovim premoženjskim standardom. Vendar pa je sodišče prve stopnje navedeni kriterij izrecno upoštevalo, enako tudi premoženjsko stanje toženca, poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi toženčeve preživninske obveze do še dveh ml. otrok ter kaj ml. tožnikoma nudi v času, ki ga preživita pri njemu. Slednjih ugotovitev (2. odstavek na strani 8 sodbe) pritožba ne izpodbija, gre pa za vse prej kot zanemarljive prispevke toženca v zvezi s počitnikovanjem in prostočasnimi aktivnostmi ml. tožnikov, povsem realna pa je tudi ocena njegove preživninske obveze do dvojčic M. in A., ki sta drugošolki in katero si deli s sedanjo partnerico. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno porazdelilo breme preživljanja med oba starša ml. tožnikov. Prav tako je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo, da je toženec z nakupom računalnika in dveh mobilnih telefonov poravnal razliko glede na z izpodbijano sodbo zvišano preživnino, saj gre za izredne in potrebne odhodke ter v višini, ki je ni mogoče šteti drugače, še posebej ob dejstvu, da so bili navedeni nakupi s strani toženca opravljeni že po vloženi tožbi.

Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da določitev preživnine ne more temeljiti na natančnem matematičnem izračunu vsakodnevnih stroškov, temveč mora biti ocena potreb ml. upravičencev posledica logične in celovite ocene vseh potrebnih stroškov preživljanja. Temu kriteriju pa je sodišče prve stopnje brez dvoma zadostilo in je pregledno ter logično ocenilo vse dejanske ugotovitve, na tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi pravilno uporabilo določbo člena 132 ZZZDR.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih tožnika uveljavljata v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 413 ZPP.