Jedro

Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči za postopek, ki teče pri toženi stranki pod opr. št. P ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik od februarja do julija 2004 mesečno v povprečju prejemal 65.980,00 SIT invalidske pokojnine, v tem obdobju pa je prejel tudi varstveni dodatek v višini 120.448,00 SIT, kar pomeni, da njegovi dohodki ne presegajo veljavnega cenzusa in enako velja tudi za vrednost tožnikovega osebnega avtomobila twingo. Vendar pa je tožnik tudi imetnik vrednostnih papirjev. Po enotnem tečaju Ljubljanske borze vrednostnih papirjev na dan 2. 9. 2004 oziroma podatkih Gorenjske borzno posredniške družbe d.d. skupna vrednost vseh vrednostnih papirjev znaša 2.474.781,85 SIT in presega premoženjski cenzus 20 minimalnih bruto plač (1. odstavek 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP), ki znaša 2.350.000,00SIT. Tožnik naj bi te vrednostne papirje kupil s sredstvi, pridobljenimi od zavarovalnice AAA iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in tožena stranka v tej zvezi omenja določilo 1. odstavka 14. člena ZBPP. V nadaljevanju tožena stranka citira določilo 15. člena ZBPP in v zvezi s tem pravi, da ostali dohodki, ki jih prosilec prejme v obdobju pred zadnjimi šestimi koledarskimi meseci pred mesecem vložitve prošnje ne morejo biti relevantni pri ugotavljanju skupnega dohodka in meni, da "seveda so, v kolikor so bili porabljeni za premoženje obstoječe ob času vložitve prošnje ali so ostali prihranjeni, upoštevani pri ugotavljanju njegovega premoženja. Skratka upoštevajo se kot obstoječe premoženje". Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 19. člena ZBPP, ki ne predvideva izvzema premoženja, ki je bilo pridobljeno z dohodki iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Drugačna razlaga bi bila po mnenju tožene stranke v nasprotju z vsebino zakonskega določila in bi povzročila tehnične težave, saj bi bilo v takih primerih ob zaporednih transakcijah težko izslediti prvotni vir sredstev.

Tožnik, ki je rojen leta 1969 in pravi, da živi sam, vlaga tožbo, ker je tožena stranka zmotno ocenila vrednost delnic oziroma vrednostnih papirjev, ki jih je tožnik kupil z odškodnino, dobljeno od zavarovalnice AAA za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravi, da je zadeva po dolgo trajajočem postopku pomembna za tožnikov osebni socialno-ekonomski položaj in socialno varnost njegove družine, odvisen je od pomoči staršev. S privarčevano vsoto si ne more rešiti stanovanjskega problema, kaj šele z invalidsko pokojnino, ki jo je dobil zaradi prometne nesreče dne 24. 3. 1990, saj prejema tudi varstveni dodatek, kreditno pa ni sposoben. Pravi, kako to, da je v odločbi z dne 11. 3. 2003 (zadeva...) dobil brezplačno pravno pomoč, v tej zadevi pa ne. Uveljavlja izredno brezplačno pravno pomoč v nujnem primeru.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da mu tožena stranka krši ustavne pravice, da se sodni postopek zaradi večkratnega razveljavljanja prvostopenjskih sodb ne konča, in da je kot invalid I. stopnje v zelo težkem položaju. Ponovno uveljavlja ugovor, da mu je v drugi zadevi priznana brezplačna pravna pomoč. Prilaga kopije zadnjih zdravniških intervencij in pravi, da je upravičen do izredne socialne brezplačne pravne pomoči. Smiselno meni, da je sklicevanje tožene stranke na "tehnične težave" neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi uveljavlja, da izpolnjuje pogoje za izredno brezplačno pravno pomoč. Določilo 2. odstavka 12. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004) pravi, da se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč). Tožnik je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedel, da prejema varstveni dodatek in tožena stranka je to dejstvo tudi upoštevala v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Vendar pa ni ugotavljala, ali varstveni dodatek, ki ga tožnik, po podatkih v spisu prejema od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ustreza kriterijem denarne socialne pomoči iz določila 2. odstavka 12. člena ZBPP. Četudi se tožena stranka s tem materialno-pravnim vprašanjem ni ukvarjala, zaradi tega izpodbijana odločba ni nezakonita. Po presoji sodišča namreč varstvenega dodatka po ZPIZ (Uradni list RS, št. 20/2004) ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP in sicer na podlagi naslednje interpretacije: Določilo 2. odstavka 12. člena ZBPP se sicer izrecno ne omejuje na zakon o socialnem varstvu, ampak na splošno govori o zakonu, ki ureja socialno varstvene dajatve. Socialno varstvene dajatve na univerzalni ravni ureja ZSV (Uradni list RS, št. 36/2004, člen 1). Splošen namen denarne socialne pomoči po ZSV je v zagotovitvi pomoči tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen) in se s tem upravičencu zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (1. odstavek 19. člena ZSV). Načeloma temu splošnemu namenu denarne socialne pomoči po ZSV ustreza tudi splošni namen varstvenega dodatka v konkretnih okoliščinah, ki ga tožnik prejema po ZPIZ. Tožnik je po podatkih v spisu invalid I. stopnje, kar pomeni, da ga z vidika socialne varnosti bremenijo okoliščine, na katere ne more vplivati, kar enako velja za vsebino določila 3. člena ZSV. Namen varstvenega dodatka po ZPIZ je zagotoviti socialno varnost uživalcu invalidske pokojnine, kadar pokojnina ne dosega zneska osnove iz 57. člena tega zakona, če nosilec te pravice skupaj z družinskimi člani nima drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživetje (1. odstavek 132. člena ZPIZ). Tako kot po ZSV je torej tudi po ZPIZ namen podelitve omenjene socialne pravice preživetje upravičenca v smislu minimalnih življenjskih potreb. Vendar pa po mnenju sodišča ta splošna sorodnost namena socialne denarne pomoči po ZSV in varstvenega dodatka po ZPIZ ne odtehta pomembnih specifičnih razlik med dodeljevanjem denarne socialne pomoči po ZSV in varstvenega dodatka po ZPIZ. Način in specialni kriteriji odmere denarne socialne pomoči po ZSV so obsežno in podrobno urejeni v III. poglavju ZSV (socialno varstvene dajatve), med tem ko je povsem na drug način in z drugimi specialnimi kriteriji (vključno s trajanjem) odmera varstvenega dodatka urejena v VI. poglavju ZPIZ. Poleg tega je namen določbe 2. odstavka 12. člena ZBPP v tem, da se zagotovi učinkovit postopek dodelitve brezplačne pravne pomoči, tako da če je pristojni organ že na podlagi kriterijev po ZSV, ki so zelo natančni in razdelani, ugotovil, da oseba nima dovolj sredstev za preživljanje in da je upravičena do denarne socialne pomoči, potem tega dejstva ni treba ponovno ugotavljati v postopku dodelitve brezplačne praven pomoči. Zato je potrebna tudi ozka vezanost določila 2. odstavka 12. člena ZBPP na kriterije iz ZSV, da je ureditev za vse upravičence do brezplačne pravne pomoči enaka. V zvezi s tem je važno, da ZSV posega tudi na področje socialnega varstva invalidov (1. odstavek 2. člena, 31.a. člen, 5. odstavek 33. člena ZSV). To pomeni, da invalidi niso že zaradi zakonodajalčeve razmejitve med zakonsko materijo ZSV in ZPIZ avtomatično izključeni iz možnosti uveljavljati izredno brezplačno pravno pomoč glede na to, da je sodišče zavzelo interpretacijo, da varstveni dodatek po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. Poleg tega takšna interpretacija po mnenju sodišča tudi ne vzpostavlja diskriminacije glede izredne brezplačne pravne pomoči med osebo, ki ima v lasti vrednostne papirje iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in prejema varstveni dodatek po ZPIZ, ter osebo, ki prejema denarno socialno pomoč po ZSV, in ima v lasti vrednostne papirje iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker to premoženje ni izvzeto v postopku ugotavljanja premoženja zaradi dodelitve denarne socialne pomoči po ZSV in ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji glede na različne pogoje in kriterije dodeljevanje denarne socialne pomoči po ZSV in varstvenega dodatka po ZPIZ. To pa pomeni, da je zgornja interpretacija določila 2. odstavka 12. člena ZBPP skladna tudi z določilom 1. odstavka 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004); ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, tudi ni podana diskriminacija med osebo, ki prejema varstveni dodatek po ZPIZ in osebo, ki prejema denarno socialno pomoč po ZSV glede pridobitve pravice do brezplačne pravne pomoči. Iz povedanega sledi, da je treba za razrešitev konkretnega spora uporabiti določili 14. in 19. člena ZBPP, ne pa določilo 2. odstavka 12. člena ZBPP. Določilo 14. člena ZBPP ureja, kaj je treba upoštevati kot dohodek in da je v zvezi s tem izvzeta odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar pa dejstva v konkretnem primeru nesporno kažejo, da vrednostni papirji tožnika niso dohodek, ampak prihranki oziroma njegovo premoženje. V zvezi z ugotavljanjem premoženja pa določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna. V zvezi z oceno tega premoženja tožnik ni imel konkretiziranih ugovorov, zato je sodišče štelo, da je ugotovljena vrednost tožnikovega premoženja pravilna glede na priložene listine v spisu. Glede ugovora, da je tožnik z odločbo Bpp... dobil brezplačno pravno pomoč, z izpodbijano določbo pa ne, pa sodišče utemeljuje, da je bila predmet preizkusa zakonitosti v tem postopku samo izpodbijana odločba in ne še kakšna druga odločba, da sodišče v presoji zakonitosti ni vezano na prakso organov, ki v upravnem postopku odločajo o prošnjah za brezplačno pravno pomoč in da enotna praksa odločanja veže sodišče samo v sodnih, to je upravnih sporih v skladu z določilom 22. člena Ustave.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.