Jedro

ZPP določa v 333. členu 15 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo (kar vse je zajeto v pravnem pouku izpodbijane sodbe), pri čemer gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi bil primeren rok za pritožbo 30 koledarskih dni. Določba 29. člena Ustave RS se nanaša na kazenski postopek, saj opredeljuje pravna jamstva obdolžencev v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91794/2010 z dne 6. 7. 2010 v veljavi v 1. točki izreka sklepa glede plačila glavnice v višini 5.008,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2009 dalje do plačila ter v 3. točki glede plačila stroškov upnika v višini 135,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje, v preostalem delu za plačilo stroškov upnika v višini 34,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Pod II izreka je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 654,69 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti tej sodbi se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodba bila izdana v postopku, ki ni v skladu z določbami Ustave Republike Slovenije, 11. do 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), 257., 258. in 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter Evropske konvencije o človekovih pravicah, členov 6, 7, 12 in 13. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je na glavni obravnavi toženec obvestil sodišče, da je njegov zagovornik oziroma pooblaščenec zbolel in bi moralo sodišče obravnavo obvezno preložiti. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec prava nevešča stranka in mu to ne sme škodovati pri uveljavljanju pravic, ter da lahko zaradi nevednosti in nepoznavanja prava daje sebi škodljive ali neprimerne izjave, ki jih lahko nasprotna stran uporabi proti njemu. Sodišče prve stopnje je izvajalo in upoštevalo samo izjave odvetnika (tožnika) in je ravnalo pristransko in neobjektivno. Tožeča stranka bi toženca morala obvezno povabiti na osebni pogovor, kjer bi točno opredelili cilje, poti in pasti sodnega postopka. Tožeča stranka je spregledala bistveni element postopka, zaradi tega je zadeva zastarala, tožencu je bila povzročena izredno velika materialna in nematerialna škoda, šlo je za nestrokovno delo tožeče stranke. V točki 4 sodbe je razvidno, da je tožeča stranka zadevo prevzela 6. 12. 1999 in je bila obravnava 5. 8. 2008, kar kaže na popolno neaktivnost tožeče stranke, saj ni v tem času uspela narediti ničesar, da bi postopek tekel normalno in v razumnem roku. V točki 10 je razvidno, da tožeča stranka ni storila ničesar za učinkovit in razumen postopek, ampak ga je napotila na nadaljnje sodne postopke, ki jih toženec zaradi težav z zdravjem in neaktivnosti tožnika ni bil sposoben voditi. Dogovor o plačilu je baziral na tem, da se plačilo izvede, ko bo zadeva dokončno pozitivno rešena in denar nakazan na toženčev račun. To ne pomeni, da bi delo v primeru negativnega rezultata bilo opravljeno zastonj, vendar bi se morali pogovoriti o razumni in sprejemljivi višini. Ker gre za desetletno sodno agonijo in postopek, ki ni dal pozitivnega rezultata, je zahtevek tožeče stranke nerazumen in pretiran ter se tožena stranka ne strinja s stroški in zahtevkom tožeče stranke. Rok za ugovor, pritožbo, napoved ali vlogo za sodno varstvo, ni v skladu s 25. do 29. členom Ustave RS, navesti bi morali ali gre za delovne ali koledarske dneve. Primeren čas za pritožbo bi bil 30 koledarskih dni, tega pa tožeča stranka ni uveljavljala v primerih zastopanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo na uradno upoštevne procesne kršitve in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba nima uradno upoštevnih procesnih kršitev, prav tako niso podane procesne kršitve pravdnega postopka, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Toženec smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbo 12. člena ZPP, ker da ni upoštevalo, da je on prava nevešča stranka, in da lahko zaradi tega daje škodljive izjave, ki jih je nasprotna stranka uporabila v postopku proti njemu, česar sodišče prve stopnje ni preprečilo. Te navedbe so zgolj pavšalne, saj ne konkretizira, katere so te izjave in pravdna dejanja, ki naj bi jih storil oziroma opustil zaradi nevednosti, in ki bi jih moralo sodišče prve stopnje preprečiti oziroma ga poučiti o procesnih pravicah. ZPP v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca, in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri postopalo v skladu s to določbo ZPP. Tako je opozorilo toženca, da lahko vloži odgovor na pritožbo tožnika (tedaj še kot upnika), in kar je toženec tudi storil, na glavni obravnavi 19. 3. 2013 je obe stranki (torej tudi toženo) opozorilo v smislu določbe 286. člena ZPP. Toženec pa je sicer v tem postopku bil aktiven od vsega začetka, obrazloženo oporekal zahtevku in predlagal dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ravnalo v nasprotju z določbo 115. člena ZPP, ko ni preložilo glavne obravnave 19. 3. 2013, ki bi jo po pritožbenem stališču toženca moralo obvezno preložiti. Pri tem se pritožbena navedba, da je toženec na tej obravnavi obvestil sodišče, da je njegov pooblaščenec zbolel izkaže kot protispisna, saj take izjave ni podal. Predlagal je sicer, da naj sodišče preloži glavno obravnavo, ker da si bo najel odvetnika, sodišče prve stopnje obravnave ni preložilo. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi opravičeni razlogi, ki jih očitno v tem primeru ni bilo glede na zgolj pavšalni predlog toženca za preložitev glavne obravnave. Pri tem tudi ne gre prezreti, da se je postopek v tej zadevi pričel že leta 2010. Tožena stranka zavrnitvi njenega predloga za preložitev glavne obravnave ni oporekala. V skladu z določbo 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde, predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je iz razlogov sodbe razvidno, da je izvajalo in upoštevalo le dokaze tožeče stranke, saj je ta navedba pavšalna, prav tako tudi protispisna. Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze obeh strank in jih ocenilo. Toženec tudi ne obrazloži, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe posameznih členov Ustave RS, ki jih našteva. V ničemer tudi ne pojasni zatrjevano kršitev določb 11. in 34. člena ZST-1. Sklicevanje na kršitve ZKP-1 je neupoštevno, saj ne gre za kazenski temveč za pravdni postopek, ki se je odvijal po določbah ZPP. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pritožbeni rok v pravnem pouku ni v skladu z določbami 25. člena in 29. člena Ustave RS. 25. člen Ustave določa pravico do pravnega sredstva, ki v obravnavanem primeru ni bila kršena. ZPP določa v 333. členu 15 dnevni rok za pritožbo zoper sodbo (kar vse je zajeto v pravnem pouku izpodbijane sodbe), pri čemer gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi bil primeren rok za pritožbo 30 koledarskih dni. Določba 29. člena Ustave RS se nanaša na kazenski postopek, saj opredeljuje pravna jamstva obdolžencev v kazenskem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno in dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 766. do 778. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), kar vse je izčrpno in argumentirano obrazložilo. Pritožbeno sodišče povzema razloge sodbe in glede na pritožbene navedbe še navaja, kot sledi.

7. Toženec v bistvenem delu pritožbe (alineje na drugi strani pritožbe) ponavlja prvostopne navedbe, da sta bila s tožnikom dogovorjena, da mu bo plačal stroške ob izplačilu rente, ko bo denar nakazan od zavarovalnice, in da je tožnik kot pooblaščenec toženca v predhodnem pravdnem postopku opravil nestrokovno delo, saj desetletni postopek ni dal pozitivnega rezultata. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje vsestransko opredelilo v razlogih sodbe (točka 8 do 12), s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ob tem ne gre prezreti, da je bilo med strankama kot nesporno (točka 7), da je tožnik tožencu izstavil račun št. 21-1/2009 z dne 9. 4. 2009 (A5) s priloženim stroškovnikom (A6) in da je tožnik te storitve dejansko opravil. Zatrjevanj, da sta bila s tožnikom dogovorjena, da mu bo toženec plačal ob prejemu rente, ki jo bo nakazala zavarovalnica, pa ni izkazal. Iz razlogov sodbe (točka 10) ob povzemanju postopka iz zadeve II P 629/2003 (Okrožnega sodišča v Mariboru) izhaja, da je tožnik kot tedanji pooblaščenec toženca z dopisom opozoril, da se lahko pritoži zoper zavrnilno sodbo, toženec pa se je pritožbi odpovedal (pisna izjava toženca 12. 3. 2009 - priloga A4). Upoštevaje še izpovedbo toženca kot stranke, da se s tožnikom nista pogovarjala o tem, da tožnik v primeru neuspeha toženca v gornji pravdni zadevi ne bi bil upravičen do plačila stroškov, je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo oporo za zaključek, da toženec ni izkazal zatrjevanega dogovora o plačilu odvetniških storitev tožniku šele po tem, ko bo toženec prejel denar od zavarovalnice. To smiselno priznava tudi v pritožbi, ko navaja, „da to ne pomeni, da bi delo v primeru negativnega rezultata bilo opravljeno zastonj, vendar bi se morali pogovoriti o razumni in sprejemljivi višini“.

8. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.