Jedro

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se razveljavi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa toženke z dne 7. 3. 2022 in z dne 25. 5. 2022 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri njej ni prenehalo 8. 6. 2022, temveč je neprekinjeno trajalo do 13. 4. 2023; zavrnilo pa je reintegracijo ter priznanje delovnega razmerja in pravic za čas od 13. 4. 2023 dalje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnika za čas od 9. 6. 2022 do 13. 4. 2023 prijavi v obvezna zavarovanja in mu prizna delovno dobo; prijavo v zavarovanja pred 9. 6. 2022 pa je zavrnilo (III. točka izreka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku za čas od 9. 6. 2022 do 13. 4. 2023 plača nadomestilo plače 2.501,47 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek 0,67 EUR mesečno) ter plačilo nadomestila plače pred 9. 6. 2022 in v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožniku za čas prepovedi opravljanja dela od 15. 2. 2022 do 8. 6. 2022 plača nadomestilo plače 1.251,07 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo je zahtevek za odvod davkov in prispevkov (V. točka izreka). Tožniku mora toženka plačati še denarno povračilo v znesku 32.519,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku (za znesek 10.017,27 EUR) in glede obračuna davkov in prispevkov pa je zahtevek iz tega naslova zavrnjen (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo tudi, naj tožniku plača stroške postopka 3.021,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje vsebine izvedenih dokazov ni korektno povzelo in svojih zaključkov ni napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, zlasti pa ni ustrezno upoštevalo izjav tožnika v postopkih pri toženki ter SDT in drugačne izpovedi v tem postopku, niti ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njenim pričam, temveč tožnikovim, sodelavci namreč izpovedujejo v njegovo korist. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati A. A. v zvezi s postopkom, ki ga je glede istih vpogledov v osebne podatke več oseb vodil Informacijski pooblaščenec in pri tem zaznal znake kaznivega dejanja, saj je ta neposredno pristojen za varstvo osebnih podatkov. Opozarja na podano kazensko ovadbo in vloženo obtožnico Specializiranega državnega tožilstva (SDT) zoper tožnika zaradi suma zlorabe osebnih podatkov. Sklep o izredni odpovedi je zakonit, saj tožnik vpogledov v elektronske evidence, za katere se mu očita odsotnost zakonite podlage, tedaj ni znal pojasniti oziroma jih je pojasnil z drugačnimi navedbami kot pred sodiščem, pri čemer je kot policist poznal obveznost varovanja osebnih podatkov. Sklicuje se na ugotovitve B. B. v notranjem varnostnem nadzoru, ki v dostopnih podatkih pri njej ni našel ustreznih sledi (dokumentacije), tožnik pa tedaj ni pojasnil zakonitih razlogov zanje. Meni, da so očitki utemeljeni že zato, ker tožnik ni podal ustreznih pojasnil za zakonitost vpogledov že pred odpovedjo, čeprav je imel za to dovolj časa in možnosti. V zvezi s primeri pod št. 3, 4 in 5 navaja, da tožnik ni imel podlage za vpogled v osebne podatke oseb, za katere mu je soseda povedala, da so v hiši, ki naj bi bila prazna, ne da bi sam zaznal menjavanje registrskih številk med vozili in njihovo uporabo v cestnem prometu. Takšno policijsko preverjanje prebivalcev „na zalogo“ ni skladno s 14., 32., 33., 35. in 42. členom Ustave. Graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s 7. primerom, saj glede na izpoved priče glede prijave domnevno ukradene denarnice in njene najdbe 25. 4. 2020 tožnik ob 19.33 uri ni imel zakonitega razloga za vpogled v osebne podatke C. C. V zvezi z vpogledoma 8 in 9 sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v podatke katerega D. D. je tožnik vpogledal v službene namene. V zvezi z vpogledom št. 10 ji ni jasno, zakaj je tožnik, če je takoj ob vpogledu v evidenco ugotovil, da gre za pomoto, še naprej vpogledoval v osebne podatke E. E. (seznam slik z listinami, biometrijo), izpoved priče F. F., da je G. G. znanka policije, pa ni upravičila tega vpogleda. Glede zatrjevanih pomotnih vpisov (še št. 13, 17 in 18) ne more dokazovati negativnih dejstev. V zvezi s 15. primerom navaja, da je tožnik prilagodil svojo izpoved potrebam tega postopka s tem, ko je vpogled v osebne podatke H. H. povezal z zadevo I. Nasprotuje dokazni oceni, da je tožnik v primerih 22, 23, 24 in 25 utemeljeno preverjal sorodnike J. J. zato, da bi ga izsledil, tudi sicer pa pri njegovih sorodnikih ni podatkov o njegovem bivališču. Pri primeru 26 graja zaključek, da je tožnik vpogledal v fotografijo osebe v elektronskih evidencah zato, da je ugotovil identiteto sogovornika po telefonu. Tudi v primerih 30, 31, 32 in 34 meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti kot utemeljenega razloga za vpogled v osebne podatke več ljudi, ki živijo v nekem zaselku, zaradi iskanja pobeglega vozila brez registrskih označb. Dalje navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi izpovedi prič F. F., K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O., da je ob vpogledu v evidence koristna ustrezna označba, zakaj policist obdeluje osebne podatke, da bo v prihodnje razlog za to jasen, oziroma da je pomembna sledljivost vpogledov zaradi pojasnila, zakaj je bil določen vpogled opravljen, česar so se policisti pri svojem delu zavedali. Kot previsoki nasprotuje tudi dosojeni višini denarnega povračila v višini 13 tožnikovih povprečnih plač. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha 13. 4. 2023 ter da ga toženka ni dolžna pozvati na delo in da se mu ne prizna delovnega razmerja po navedenem datumu. V obširni laični pritožbi navaja razloge, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku za reintegracijo. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu delovno razmerje ni prenehalo 13. 4. 2023 ter da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto policist na Policijski postaji P. ali drugi policijski postaji v RS.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče A. A. v zvezi s postopkom pri Informacijskem pooblaščencu. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, za ugotovitev neodločilnih dejstev se jih pravilno ne izvaja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da zaslišanje navedene priče ni bilo potrebno, saj ugotovitve prekrškovnega organa za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi zaradi kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, niso relevantne.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po drugem in sedmem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1), ki naj bi jih tožnik storil s tem, ko je od 1. 1. 2020 do 12. 1. 2021 kot policist v službenih prostorih prek službenega računalnika z lastnim dostopom vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov eRisk in nepooblaščeno vpogledal v osebne podatke 34 oseb, za kar ni bil pooblaščen, saj v zvezi z navedenimi osebami ni opravljal službenih nalog in je v podatke vpogledoval izključno z namenom, da jih pridobi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik dokazal, da je v vseh očitanih primerih vpogledoval v zbirko osebnih podatkov eRisk zaradi opravljanja policijskih nalog, tj. zaradi ugotavljanja identitete osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek (primeri 3-9, 22-25 in 27), zaradi ugotavljanja identitete osebe, ki je po opisu podobna iskani osebi (primeri 2, 10, 13-15, 17 in 18) ali zaradi preverjanja oziroma ugotavljanja identitete osebe, ki bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog (primeri 1, 16, 26, 28 in 30-34). Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice delno zmotnega materialno pravnega izhodišča. 9. Sodna praksa je do kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v osebne podatke oseb za neslužbene namene, stroga (prim. zadeve vrhovnega in pritožbenega sodišča VIII Ips 28/2020, Pdp 205/2019, Pdp 42/2021, Pdp 76/2021, Pdp 774/2015, Pdp 632/2021, Pdp 143/2021 idr.). Teža te kršitve je v tem, da delavec zlorabi podatke, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti. Pri poklicu policista je to ena najhujših zlorab poklica, neslužbeni vpogled v osebne podatke v bazah, ki jih vodi policija, pa pomeni bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj policista; gre za popolnoma neetična in nedopustna ravnanja, pri katerih je ogroženo poslanstvo policije. Tožena stranka pravilno opozarja, da bi se moral tožnik z večletnimi izkušnjami zavedati, kako je dolžan ravnati, da policisti skrbijo za red in zakonitost in morajo zato spoštovati pravila, tudi pravila v zvezi z varovanjem osebnih podatkov oseb.

10. Drugi odstavek 143. člena KZ-1 določa, da kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov stori, kdor vdre ali nepooblaščeno vstopi v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek, kvalificirana oblika pa je določena v sedmem odstavku istega člena v primeru, da stori dejanje uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je tožnik kot pooblaščena uradna oseba brez upravičenega razloga vpogledal v osebne podatke oseb v 34 primerih, oziroma je za vsak posamezni očitani primer pravilno ugotavljalo, s kakšnim namenom je opravil vpogled v osebne podatke oseb v elektronskih evidencah toženke. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek že zato, ker tožnik v postopku pred odpovedjo in v postopku pred Specializiranim državnim tožilstvom (SDT) ni (ustrezno) pojasnil upravičenega namena teh vpogledov. Zavrniti je treba njeno stališče, da je bil tožnik s tem, da v postopkih pri delodajalcu in pred SDT ni podal ustreznih pojasnil v zvezi z namenom očitanih spornih vpogledov v elektronske evidence, prekludiran oziroma da njegova predhodna nezmožnost oziroma zavračanje pojasnil samodejno pomeni, da je sporne vpoglede storil brez dopustnega namena oziroma brez povezave s policijskim delom. Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. 11. Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnik dokazal, da je v podatke oseb v elektronski evidenci vpogledal utemeljeno, tj. v službene namene, oprlo na določbe 4., 40.,1 42.,2 112.3 in 123.4 člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl. – ZNPPol). Pri uporabi navedenih določb pa ni ustrezno presodilo, ali je naloge, s katerimi je utemeljeval posamezne vpoglede, opravljal skladno z zakonskimi pooblastili oziroma kako smejo policisti ravnati pri opravljanju naloženih nalog. V zadevi Pdp 76/2021 se je pritožbeno sodišče zelo natančno opredelilo do delovanja policistov po ZNPPol, med drugim tudi do nalog iz 4. člena ZNPPol, med katere sodi tudi dolžnost, da je treba v primeru suma ali ogroženosti občana narediti vse, da se to odvrne, vendar pa na tej podlagi policistom ni dovoljeno vsakršno preverjanje podatkov v zbirkah toženke, saj morajo skladno s prvim odstavkom 13. člena ZNPPol pri opravljanju policijskih nalog spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, torej tudi pravico do varstva osebnih podatkov. Identiteto oseb je po 40. členu ZNPPol policist pooblaščen ugotavljati v primeru, da sam neposredno zazna okoliščine, ki narekujejo preverjanje identitete (prvi odstavek),5 na upravičeno zahtevo uradnih oseb ter nosilcev javnih pooblastil (tretji odstavek) ali na upravičeno zahtevo druge osebe, ki izkazuje premoženjsko in nepremoženjsko škodo, telesno poškodbo, sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška in v podobnih primerih ter tako ugotovljene podatke posredovati upravičencu, ki izkaže pravni interes za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali državnimi organi (četrti odstavek 40. člena ZNPPol). Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da lahko tožnik zakonitost posameznih vpogledov v osebne podatke oseb opraviči le z opravljanjem službenih nalog skladno z zakonom, ta pa policistu ne omogoča preverjanja osebnih podatkov prebivalcev "na zalogo" ali iz radovednosti mimo pooblastil ZNPPol. 12. Glede zanikanja oseb, v katerih podatke je tožnik vpogledal, o sodelovanju v policijskem postopku sicer drži, da je narava policijskega dela taka, da osebe pogosto ne vedo, da so v policijskem postopku oziroma da se preverja njihova identiteta na podlagi suma storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška, vendar pa sme policist dostopati do osebnih podatkov le, če to potrebuje pri opravljanju svojega dela oziroma če v zvezi s tem izvaja policijski postopek, nikakor pa ne v zasebne namene (primerjaj Pdp 632/2021 ter Pdp 143/2021). Kot je bilo že obrazloženo, ni vsak vpogled, tudi če ga policist opravi v službi, tudi dopusten z vidika pooblastil Policije in posameznih policistov, zlasti v povezavi s konkretnimi okoliščinami primerov kršitev iz odpovedi, ki so ali naj bi zahtevali vpogled v osebne podatke oseb, ki niso same neposredno v policijskem postopku. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava preuranjeno sprejelo tožnikova pojasnila o utemeljenosti vseh vpogledov kot zakonsko dopustnih.

13. Pritrditi je treba pritožbenemu zatrjevanju nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede posameznih očitanih vpogledov. Sodišče prve stopnje namreč ni ustrezno upoštevalo pravil o dokaznem bremenu. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke (izsledki B. B., dokumenti SDT). Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi. V zvezi z nekaterimi primeri je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno sklenilo, da je tožnik to dokazal. Ne zadostuje namreč zgolj njegovo zatrjevanje (in izpoved) o tem, da je vpogled v podatke neke osebe povezan s policijskim postopkom, ki zadeva druge osebe, pri čemer povezava med njimi ni jasno razvidna iz takih trditev. Toženka se utemeljeno zavzema za to, da se mora sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, da je tožnik za nekatere od vpogledov navedel v postopku pred SDT povsem drugačne razloge o tem, kaj je bil razlog za vpogled, kot v tem individualnem delovnem sporu, ter da mora v zvezi s pojasnili tožnika za posamezne vpoglede dejstva ugotavljati v okviru trditev, ki jih je tožnik podal, izvedeni dokazi (denimo njegova izpoved) pa teh ne morejo nadomestiti.

14. V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami posameznih primerov vpogledov, ki so se očitali tožniku v izredni odpovedi. Toženka tako v pritožbi v zvezi s 3., 4. in 5. primerom (vpogledi v osebne podatke R. R., S. S. in T. T.) utemeljeno opozarja na to, da policijsko preverjanje prebivalcev "na zalogo" že po ustavi ni dopustno, da vpogledov ni mogoče upravičiti le z zatrjevanim (neformalnim) opozorilom (sedaj pokojne) sosede, ter da tožnik ni navajal, da bi sam zaznal sum kaznivega dejanja. Pri ponovni presoji upravičenosti teh vpogledov bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik dokazal zakonit razlog za vpoglede v različne osebne podatke (denimo tudi podatke o otrocih) navedenih treh oseb. Tudi če se izkaže kot podlaga za vpogled sum storitve kaznivega dejanja, je vpogled dopusten le v podatke, ki so v povezavi s tem, ne pa tudi v druge podatke.

15. Glede 7. primera, pri katerem je toženka tožniku očitala nepooblaščen vpogled v osebne podatke C. C. 25. 4. 2020 ob 19.33 uri, je utemeljena pritožbena navedba toženke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo časovnice dogajanja v zvezi z ukradeno oziroma izgubljeno denarnico. Priča U. U., katere denarnica naj bi bila ukradena, je namreč izpovedala, da se je na policijski postaji v zvezi s tem oglasila 25. 4. 2020 v dopoldanskem času ter da ji je bila denarnica vrnjena kmalu po 12. uri, sporni vpogled pa je tožnik opravil ob 19.33 uri. Glede na to je vsaj preuranjena ugotovitev, da je bil ta vpogled v osebne podatke potreben zaradi ugotavljanja identitete domnevne osumljenke za tatvino denarnice v času, ko oškodovanka za njeno najdbo še ni vedela.

16. Toženka meni, da tožnik s trditvami o pomotnih vpogledih ni navedel ustreznih razlogov za vpoglede v osebne podatke v povezavi s svojim policijskim delom. Tako stališče sicer ni pravilno, saj je življenjsko logično, da se občasno dogajajo pri vpisovanju podatkov v računalnik tipkarske napake ter da v takem primeru ni mogoče odrekati tožnikovim vpogledom utemeljenega namena. Tako je denimo v 13. primeru tožnik prepričljivo pojasnil, da je želel vpogledati v osebne podatke osebe z imenom V. V., ki je bil udeležen v določenem policijskem postopku, pa se je zatipkal in namesto tega vnesel ime Z. Z., nakar je svojo pomoto nemudoma spoznal po vpogledu v seznam njenih slik. V primeru zatipkanja pri podobnih imenih oziroma priimkih, identičnih imenih oziroma priimkih gre za očitno in izkustveno logično pomoto pri iskanju oseb v evidenci. Ni pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede 10. vpogleda obrazložilo, katere zatrjevane in ugotovljene okoliščine dokazujejo, da je bil vpogled v osebne podatke E. E. pomoten, saj glede na povsem različna priimka oseb očitno ne gre za zatipkanje. Toženka utemeljeno uveljavlja še, da priči F. F. in a. a. s svojima izpovedma, da je G. G. policiji znana oseba ter da so pogoste pomote pri vpisu imen in priimkov v iskalnik, nista potrdili, da je tožnik v osebne podatke E. E. vpogledal po pomoti niti da je imel utemeljen razlog za nadaljevanje vpogledovanja v podatke te osebe.

17. Glede 15. primera je sodišče prve stopnje skopo obrazložilo, da naj bi tožnik pojasnil, da je vpogledal v osebne podatke H. H. v zvezi s preiskovanjem zadeve I., zato ker je bil H. H. enako kot domnevni osumljenec b. b. z c. območja. Na podlagi tako navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti, ali je tožnikovo policijsko delo utemeljeno zahtevalo vpogled v osebne podatke osebe, ki naj bi bila doma z istega območja kot domnevni osumljenec, oziroma ta povezava med policijskim postopkom v zadevi I. in H. H. ni prepričljivo ugotovljena, dokazna ocena glede tega pa je pomanjkljiva.

18. Sodišče prve stopnje se je pri 16. primeru zadovoljilo s tožnikovimi pojasnili o tem, da je vpogledal v osebne podatke e. e. z namenom vrnitve najdene denarnice z dokumenti njenemu partnerju f. f., pri čemer ni presojalo, ali in na podlagi katerih določb ZNPPol je v takem primeru policist upravičen vpogledati v podatke sorodnikov lastnika najdene denarnice v namen prevzema denarnice na policijski postaji. Podobno vprašanje se zastavlja tudi v povezavi z vpogledi v primerih 30 do 34, namreč ali je glede na ZNPPol dopustno vpogledati v evidenco osebnih podatkov vseh oseb, ki živijo v hišah v ulici, v katero naj bi zapeljal pobegli avtomobil. Tožnik ima pravico v individualnem delovnem sporu dokazovati, da je vpoglede napravil v povezavi s policijskim delom, vendar pa morajo biti osebe, v katerih podatke se vpogleduje, jasno in dokazano povezane z dejanskim policijskim postopkom, ki je v teku, tožniku pa ne more iti v korist dejstvo, da sam v času vpogleda z ustreznim zapisom namena vpogleda ali ustreznim vpisom v druge dokumente, povezane z njegovim delom, ni navedel ustrezne povezave, s čimer bi že toženka v postopku notranje preiskave lahko ugotovila upravičenost njegovega vpogleda. Ker vsaj v zvezi z navedenimi primeri sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma obrazložilo vseh okoliščin, ki bi dokazovale, da je bil posamezni vpogled izvršen v povezavi s konkretnim policijskim postopkom in glede na določbe zakonodaje zakonit, je pritožba toženke zoper odločitev o nezakonitosti odpovedi in njenih posledicah utemeljena.

19. Glede na to, da je pritožba tožene stranke utemeljena glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (v I., II. točki, prvem odstavku III. točke, prvem odstavku IV. točke, prvem odstavku V. točke, prvem odstavku VI. točke in VII. točki) ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja v povezavi z dokaznim bremenom in dokaznim standardom ni z ustreznim standardom prepričanja ugotovilo, ali je tožnik storil očitane kršitve, je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Skladno z ekonomičnostjo postopka bodo pomanjkljivosti hitreje odpravljene pred sodiščem prve stopnje, ki bo lahko zgolj dopolnilo postopek, pritožbeno sodišče bi namreč moralo v primeru pritožbene obravnave v celoti ponovno ugotavljati dejansko stanje glede vseh kršitev in izvesti vse dokaze. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, da mora tožnik v okviru svojih trditev s stopnjo prepričanja dokazati, da je vse sporne vpoglede v osebne podatke v elektronski evidenci tožene stranke napravil v zvezi z izvajanjem konkretnih (in katerih) policijskih nalog, torej v službene namene, ob upoštevanju ZNPPol glede dopustnega ravnanja v posameznih primerih na ustrezni podlagi, nato pa v primeru ugotovitve obstoja očitanih kršitev presoditi, ali je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi skladno z ustaljeno sodno prakso ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka (razen v že pravnomočnem zavrnilnem delu). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka; ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določbe 355. člena ZPP. Ker je bilo treba že zaradi ugotavljanja obstoja kršitev, ki so privedle do izredne odpovedi, razveljaviti izpodbijano sodbo, je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožnika zoper drugi odstavek II. točke izreka sodbe in sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje tudi v tem delu.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje pomotoma sklicuje na 24. člen ZNPPol, ki pa ureja uporabo prirejene identitete. 2 Ta v prvem odstavku določa, da identifikacijski postopek med drugim zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih organov in drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z zakonom. 3 Po 112. členu ZNPPol policisti zaradi opravljanja policijskih nalog lahko zbirajo in obdelujejo podatke o biometričnih značilnostih oseb pri identifikacijskem postopku ter pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj tudi iz zbirk osebnih podatkov, uradnih evidenc, javnih knjig ali drugih zbirk podatkov. 4 V 123. členu ZNPPol so naštete evidence, ki jih upravlja in vzdržuje policija in v katerih zaradi opravljanja policijskih nalog uslužbenci policije zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke. 5 Po prvem odstavku 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki: jo je treba privesti ali pridržati; vstopa v območje, kraj, prostor, objekt ali okoliš, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje, ali se tam nahaja; je na območju, v kraju ali objektu, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembni za kazenski postopek ali postopek o prekršku; z obnašanjem, ravnanjem ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek; je po opisu podobna iskani osebi; bi lahko dala koristne podatke za opravljanje policijskih nalog ipd.