Jedro

Nekdanji zdomec, sedaj po deviznih predpisih tujec, lahko zahteva od zavarovalnice odškodnino za premoženjsko škodo v domači ali tuji valuti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12.385,20 ATS z zamudnimi obrestmi in naložilo tožeči stranki povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.025,00 SIT.

Tožnik je dal takoj po nesreči z dne 27.7.1990 avto popraviti v takratni Jugoslaviji, zato ne more uveljavljati predračuna avstrijske firme za popravilo in tudi ne povrnitve gmotne škode v avstrijskih šilingih.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče, da tožniku ne pripada odškodnina v tuji valuti. Gre za avtomobil tuje registracije, v takih primerih pa se škoda vedno prizna v tuji valuti, ne oziraje se na to, ali je bilo morda v Beogradu ali kjerkoli drugje karkoli popravljenega. Škodni dogodek je bil 27.7.1990 in takrat še ni bilo razcepa v Jugoslaviji in je torej tožeča stranka povsem upravičena pridobiti tista sredstva, ki jih mora po predračunu trpeti kot škodo na svojem vozilu. Samo na tak način bo vzpostavljeno prejšnje stanje, ne pa z enostavno zavrnitvijo tožbenega zahtevka s protislovnimi razlogi, ko tožena stranka sploh ne ugovarja zahtevku po temelju in gre samo za višino odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima prvostopno sodišče, da tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati povrnitve gmotne škode po predračunu avstrijske firme.

Temeljno pravilo odškodninskega prava je restitucija, t.j. naravna vzpostavitev stanja pred škodnim dogodkom. Kolikor pa oškodovanec sam vzpostavi prejšnje stanje, se prvotna zahteva za restitucijo preobrazi v denarno terjatev, torej v zahtevek za povračilo stroškov restitucije. Prvostopno sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da je tožnik po nesreči, ki se je zgodila dne 27.7.1990 pri Beogradu, dal avtomobil popraviti v tedanji skupni Jugoslaviji. Ta ugotovitev glede na navedbe tožeče stranke v tej pravdi ni sporna, to pa pomeni, da je s plačilom popravila nastal primanjkljaj v tožnikovem premoženju.

Tožnik ima torej čisto denarno terjatev za povrnitev povsem konkretnega zneska, ki ga je plačal za popravilo avtomobila. Ne drži torej drugačna pritožbena trditev, češ da je tožeča stranka upravičena do sredstev, ki jih mora po predračunu trpeti kot škodo na svojem vozilu.

Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki je zgolj posledica dejstva, da je ta postavljen v avstrijskih šilingih, ne pa v domači valuti. S takim razlogovanjem je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem je najprej potrebna ugotovitev, da je glede na odškodninsko naravo spora treba uporabiti pravo kraja, kjer je škoda nastala in ki je bilo veljavno v času škodnega dogodka, t.j. pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Glede statusa tožnika po deviznih predpisih pa je tožnik v času škodnega dogodka imel status zdomca s prebivališčem v Avstriji, ob času sojenja pa status tujca. V obravnavanem primeru gre torej za zahtevek tujca za prisojo denarne terjatve, ki izvira iz škodnega dogodka, tožena stranka pa je zavarovalnica. Problem je torej, ali lahko tožnik zahteva plačilo odškodnine v domači valuti, ker je škodo odpravil s plačilom popravila v dinarjih, v domači valuti takratne skupne države, ali pa v tuji valuti, t.j. v valuti njegovega kraja prebivališča in zaposlitve. Tožena stranka plačilu v tuji valuti ni ugovarjala.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitv prvostopnega sodišča, češ da je tožnik upravičen samo do povračila škode v domači valuti, zmotna.

Po deviznih predpisih ni ovire, da tožena stranka, ki je zavarovalnica, izplača odškodnino tujcu, bodisi v domači ali v tuji valuti. Po substančnem pravu pa je terjatev tožeče stranke čista denarna terjatev, ki je lahko izražena v domači ali tuji valuti.

Tožnik je tujec s prebivališčem in zaposlitvijo v Avstriji, zato ni izključeno, da je kljub plačilu popravila v tedanjih dinarjih škoda dejansko nastala v avstrijski valuti, v kateri tožnik pridobiva ali izgublja premoženje. Nadalje je treba ugotoviti, da ni kogentnega predpisa, ki bi prepovedal tujcu izbrati tujo ali domačo valuto pri uveljavljanju zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Končno tudi ni prezreti, da je denarna obveznost tožene stranke prinosnina, ki se izpolnjuje v kraju tožnikovega prebivališča (člen 320/1 ZOR), ki tujca tudi opravičuje do terjatve v valuti začasnega prebivališča. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku v okviru njegove izbire ni mogoče odreči utemeljenosti plačila odškodnine v tuji valuti in je nasprotna odločitev prvostopnega sodišča zmotna. Ker pa izpodbijana sodba nima razlogov o višini škode, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370/I ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 166/III ZPP.