Jedro

Pri neobveznem, pogodbenem zavarovanju sklenitelj zavarovanja po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem delno ali v celoti zavaruje pred oškodninskimi zahtevki oškodovanca; zavarovalnica pa mora (če nastane zavarovalni primer), plačati odškodnino neposredno škodovancu, ki to zahteva. Povrniti mu mora škodo, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, toda največ do zneska, za katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi (897., 919. in 941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Ker pri zavarovanju odgovornosti prevladuje interes sklenitelja zavarovanja, to je v danem primeru podjetja, ki je odškodninsko odgovorno, in ne interes oškodovanca, je zavarovalna vsota pogodbeno določena in omejujejo obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu sklenitelj zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 10,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.7.1986 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka zavarovala odgovornost podjetja S. K., kjer se je pri delu poškodoval tožničin oče. Iz police o zavarovanju odgovornosti za škodo z dne 23.5.1975 je ugotovilo, da je tedaj znašala zavarovalna vsota za smrt takratnih 100.000,00 novih dinarjev oz. 10,00 sedanjih tolarjev, kar je tožnici priznalo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo telegrafsko pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Po uradni dolžnosti je ugotovilo, da niso podane bistene kršitve določb pravdnega postopka po določilu drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na podlagi pogodbe o prostovoljnem zavarovanju odgovornosti, saj odgovornost tožene stranke na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju vozil v prometu ne pride v poštev.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse tri revizijske razloge in predlaga spremembo sodbe. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev postopka po določilu 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ker je obravnavalo pritožbo samo v okviru razlogov iz 365. člena ZPP in pojasnjuje, da je bila telegrafska pritožba potrebna zaradi delovnega časa pošte ter je bila njena dopolnitev vložena le nekaj ur po odposlanem telegramu. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da bi morali sodišči uporabiti določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZ, Ur.l. RS, št. 70/94), ker je prišlo do smrti tožničinega očeta "po avtobusu v vožnji, za krmilom pa je sedel pooblaščeni voznik, to je tisti, ki je prejel kot uslužbenec zavarovanca avtobus in delovno nalogo prevažanja potnikov s tem avtobusom". Dodaja, da je bila tožnica tedaj, ko se je pravda začela, še mladoletna in od nje ni bilo mogoče pričakovati, da bi ji bila tožena stranka ponudila na vpogled ustrezno dokumentacijo.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb ZPP je treba ugotoviti, da je tožeča stranka vložila popolno pritožbo v telegrafski obliki. Zato niso bili podani nobeni zakonski razlogi za podaljšanje pritožbenega roka iz prvega odstavka 348. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je pravilno preizkusilo tako imenovano golo pritožbo v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP in ni upoštevalo obrazložitve, ki jo je tožeča stranka podala po izteku petnajstdnevnega roka za pritožbo.

Ker drugih kršitev določb pravdnega postopka revidentka ne navaja in ker sodišče ni našlo kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po določilu 386. člena ZPP, je ugotovilo, da revizijski razlog bistvene kršitev določb pravdnega postopka ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Že sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na vezanost sodišča na podlago tožbe iz 186. člena ZPP, toda ker je tožnica sprva navajala odgovornost podjetja in zavarovalnice, pri kateri je bil zavarovan avtobus, je posebej obrazložilo, da ta pravna podlaga ne pride v poštev. V času, ko se je poškodoval tožničin oče, je urejal obvezno zavarovanje v prometu Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Ur.l. SFRJ, št. 24/76), ki je predpisoval obvezno zavarovanje odgovornosti za stvari, ki so tako nevarne, da je treba socializirati riziko njihovo uporabe. Zakon je v 44. členu predpisal zavarovanje za:

1. potnike v javnem prometu - proti posledicam nezgode;

2. uporabnike oziroma lastnike motornih vozil - proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim;

3. uporabnike oziroma lastnike letal - proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim.

Da bi bil pokojni M. B. tedaj, ko se je ponesrečil, potnik v avtobusu, se ne zatrjuje. Zavarovanje uporabnikov oz. lastnikov motornih vozil pa ne pride v poštev, ker ZTSPOZ v 51. členu določa obveznost uporabnika oz. lastnika motornega vozila, da se zavaruje proti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči drugim pri rabi motornega vozila. V danem primeru tožničin oče ni bil kdo drugi, saj je bil kot mehanik zaposlen pri lastniku oz. uporabniku avtobusa, poleg tega pa avtobus ni bil v rabi, saj ga je prav tožničin oče skušal pripraviti do tega, da bi se vključil v obratovanje in prevoz potnikov.

Tožena stranka je torej odgovorna za škodo tožnici le iz naslova zavarovanja odgovornosti po polici št... z dne 23.5.1975 in to do najvišje zavarovalne vsote, ki je bila določena v pogodbi, to je 10,00 tolarjev. Pri neobveznem, pogodbenem zavarovanju namreč sklenitelj zavarovanja po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem delno ali v celoti zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovanca; zavarovalnica pa mora (če nastane zavarovalni primer), plačati odškodnino neposredno oškodovancu, ki to zahteva. Povrniti mu mora škodo, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, toda največ do zneska, za katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi (897., 919. in 941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št.29/78 do 57/89). Ker pri zavarovanju odgovornosti prevladuje interes sklenitelja zavarovanja, to je v danem primeru podjetja, ki je odškodninsko odgovorno, in ne interes oškodovanca, je zavarovalna vsota pogodbeno določena in omejujejo obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu sklenitelj zavarovanja.

Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154., v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).