Jedro

Tožena stranka je tista, ki se svoje odgovornosti lahko razbremeni tako, da dokaže, da je objavljena vsebina resnična oziroma da je imela vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenega.

Pri presoji vprašanja resničnosti se kaže kot odločilen tudi kontekst podanih izjav.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi v 1.) točki izreka - glede prvotožeče stranke SSSv 3. alineji - glede drugotožeče stranke MM v celoti - glede tretjetožeče stranke SJ v celoti, ter glede prvotožeče, drugotožeče in tretjetožeče stranke tudi v zadnjem odstavku 1.) točke izreka in 2. točki izreka, v celoti pa v 3. in 2.) točki izreka.

II. V preostalem (glede prvotožeče stranke v prvi in drugi alineji 1.) točke izreka in v celoti glede četrtotožeče stranke) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka v oddaji xx v roku 15 dni pod izvršbo objaviti preklic nekaterih trditev, ki so bile objavljene dne 16.5.2008 v prispevku „Minister AA bo končno dregnil v žrelo Slovenskih železnic“ in dne 30.5.2008 v prispevku „Še vedno nerešen primer o krivdi strojevodje“ ter se zanje tožnikom v isti oddaji tudi opravičiti, v oddaji xx pa je dolžna objaviti tudi sodbo, in sicer v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.873,21 EUR.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da kolizija interesa javnosti z osebnostnimi pravicami posameznika terja omejitve na strani novinarja, ki ne sme preiti na področje negativnega in žaljivega vrednotenja. Sss utemeljeno zahteva preklic in opravičilo za trditve o številnih grobih kršitvah s pogostimi prevozi vlakov preko mesta ustavitve. Iz dejanskih ugotovitev tega namreč ni mogoče sklepati. Toliko bolj to velja za očitek, da „pod preprogo pometajo kriminalna dejanja“, saj gre za posplošeno izjavo brez navedbe dejstev, ki je ni mogoče šteti za novinarski komentar. Gre za vrednostno sodbo, ki je žaljiva. Sodišče ni ocenilo izpovedi predstavnika sindikatov L. o hudih posledicah objave v pogajanjih sindikata z delodajalcem o spremembi kolektivne pogodbe ter da je šlo za politično podtikanje. Tožena stranka je namreč vsako oceno v sporni izjavi opremila z omembo strankarske pripadnosti tožnikov. Glede tožnikov MM in SJ v izvedenih dokazih ni podlage za trditve o tem, da zoper nobenega od strojevodij zaradi kršitev ni bil izveden disciplinski postopek ali izrečena sankcija. Opisani postopki so bili izpeljani in nihče ni ničesar pospravil v predal. Tretjetožnik je bil zaradi nepravilnega ravnanja kandidata za strojevodjo disciplinsko obravnavan. Glede četrtotožnika pa pritožba izpostavlja, da žaljivo etiketiranje z mafijo že samo po sebi presega meje svobodnega izražanja. V kontekstu objavljenega je namreč trditev, da je R kot naslednik prejšnjega J lobista član mafije strojevodij. Sklicevanje na ustavno svobodo novinarkinega izražanja je vrednostno nesprejemljivo. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da izjavi povzeti v prvih dveh alinejah tožbenega zahtevka, ne predstavljata okrnitve ugleda oziroma dobrega imena prvotožeče stranke po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Odškodnino iz tega naslova je sicer res mogoče priznati za izjavo oziroma objavo neresničnih informacij, s katerimi je bil prizadet ugled pravne osebe oziroma njeno dobro ime, vendar se mora izjavljeno nanjo nanašati. V objavljenem prispevku pa prvotožeča stranka sploh ni omenjena. Med neresnične trditve, ki krnijo njen ugled, sodijo sicer tudi neresnične trditve o fizičnih osebah, ki bodisi opravljajo funkcijo v organih te pravne osebe oziroma druge pomembne funkcije v tej pravni osebi, saj je predstava javnosti o ravni ugleda pravne osebe neločljivo povezana s predstavo o ugledu teh fizičnih oseb, vendar pa iz vsebine spornih izjav nikakor ni mogoče razbrati, da bi obravnavale točno določeno (pomembno) osebo prvotožeče stranke, temveč se te nanašajo na nedoločen krog ljudi (na strojevodje), zaradi česar prvotožnici pravnega varstva po 183. členu OZ (v tem delu) ni mogoče nuditi.

Izjavo, da so bile pri prvotožeči stranki „že večkrat razkrite goljufije in prikrivanja ter celo okoriščanja članov, ki so praviloma vsi iz vrst J. S., je prvotožnica označila kot neresnično in žaljivo. Drži sicer razlogovanje sodišča, da je resničnost objavljenih informacij ključnega pomena pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke za dejanje žaljive obdolžitve, vendar pa sodišče pri tem izpelje zmoten materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati, da so sporne izjave neresnične. Iz splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) namreč izhaja prav nasprotno. Tako je tožena stranka tista, ki se svoje odgovornosti lahko razbremeni tako, da dokaže, da je objavljena vsebina resnična oziroma da je imela vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenega (dr. Vesna Bergant-Rakočević: Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa, letnik 2010/15, str. 22, odločba Ustavnega sodišča Up-91/02 z dne 12.3.2004). Poleg tega je sodišče zaključek o resničnosti objavljenega sprejelo le na podlagi zaslišanja novinarke BP, ki je sicer res izpovedala, da je informacije o zadevi dobila iz anonimk po elektronski in navadni pošti ter od virov, ki jih ne more razkriti (in jih na podlagi 5. člena Kodeksa novinarjev tudi ni dolžna razkriti), vendar pa tudi iz uradnih virov (informacije Policijske Uprave C in republiškega inšpektorja), ki bi jih tožena stranka lahko pridobila in predložila kot dokazno gradivo. Obravnavana dokazna ocena je tako preuranjena (340. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), saj mora sodišče presojo opraviti celovito, upoštevajoč celotno predloženo dokazno gradivo pravdnih strank (8. člen v zvezi s 7. in 212. členom ZPP).

Tudi glede drugotožnika sodišče izhaja iz zmotne materialnopravne predpostavke odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Tako zaključuje, da drugotožnik ni dokazal, da so bili v vseh treh spornih primerih proti kršiteljem izpeljani disciplinski postopki, kot tudi, da ima ustrezno izobrazbo za svoje delovno mesto. Povedano drugače, tudi drugotožnik naj ne bi zmogel dokaznega bremena o zgrešenosti objavljenih informacij. Tako je potrebno na tem mestu je ponovno opozoriti, da se mora odgovornosti za žaljivo obdolžitev ekskulpirati tožena stranka. V odnosu do drugotožnika MM pa se pri presoji vprašanja resničnosti kaže kot odločilen tudi kontekst podanih izjav (prim. II Cp 767/2010). V prvem delu besedila so to navedbe, da „naj bi drugotožnik vse kršitve pospravil v predal“, sam pa izpoveduje, da je enkrat izrekel opomin, drugič pa po uradno izvedenem postopku ugotovil, da gre za dejanje majhnega pomena, česar sodišče sploh ni ocenilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po eni strani velja v zvezi s tem še dodati, da je po drugem odstavku 91. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu tudi opomin ena izmed disciplinskih sankcij, po drugi strani pa je iz konteksta zapisanega razbrati, da naj drugotožnik v spornih primernih sploh ne bi ukrepal, ne le da ni izrekel disciplinske sankcije. V zvezi z vprašanjem ustrezne izobrazbe, pa je sodišče ocenilo le del izpovedi drugotožnika (s katero je potrdil, da ima res le IV. stopnjo izobrazbe), ne pa tudi njegovih pojasnil, kako je bil na to delovno mesto imenovan. To je toliko pomembneje ob dejstvu, da iz prispevka tožene stranke izhaja, da je bil razlog politično motiviran, česar sodišče prav tako ne oceni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč le splošno pojasnjuje, da poročanje o politični pripadnosti ni žaljivo.

Ena izmed zadev, v kateri naj drugotožnik ne bi ustrezno sankcioniral kršitelja, je tudi primer tretjetožnika SJ. Vprašanje resničnosti objave je tako tudi v odnosu do tretjetožnika povezana z ugotavljanjem resničnost sankcioniranja s strani drugotožnika, kar pa je ostalo zaradi procesne kršitve nepopolno ugotovljeno, kot to sodišče pojasnjuje zgoraj. Ne glede na to, pa bo potrebno glede tretjetožnika dodatno presojati tudi vprašanje žaljivosti objavljenega, česar sodišče v prvem sojenju ni opravilo, saj je zahtevek zavrnilo že zaradi nedokazane neresničnosti prispevka (prim. II Ips 108/2000, II Ips 405/2002).

Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP v navedenih delih razveljavilo (glede prvotožeče stranke SSSv 3. alineji 1.) točke izreka, glede drugotožeče stranke MM v celoti in glede tretjetožeče stranke S. J. v celoti, posledično pa glede navedenih tudi v zadnjem odstavku 1.) točke izreka in 2. točki izreka, v celoti pa v 3. in 2.) točki izreka. Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku ustrezno ovrednoti celotno dokazno gradivo, torej tako listinske dokaze kot vsebino zaslišanj pravdnih strank in priče ter ob ustreznem materialnopravnem izhodišču odškodninske odgovornosti (131. člen OZ) presodi, ali je tožena stranka dokazala, da je javnosti posredovala resnične informacije oziroma da sporne izjave niso žaljive. Kolikor bo sodišče presojalo tudi obstoj škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, pa je potrebno dodatno pojasniti, da ni mogoče apriori sklepati, da obstoja škode ni mogoče dokazati le z zaslišanjem tožnikov oziroma da je potrebno predlagati zaslišanje prič in listinskih dokazov, kar izhaja že iz načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP, prim. II Ips 549/97, II Ips 126/2003, II Ips 244/2004). Ker gre za sklop dejanskih in pravnih vprašanj je pritožbeno sodišče sodbo v obravnavnih delih razveljavilo (355. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru poseglo v ustavno pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Glede četrtotožnika ZR pa je trditvena podlaga dejanje razžalitve, torej da so objavljene trditve nedopustna groba žalitev, saj gre za enačenje četrtožnika s pripadnikom mafije kot najhujše kriminalne združbe. Razžalitev je pravni standard, pri katerem je potrebno presojati, ali je zapis žaljiv za povprečnega bralca, kot tudi, ali so vsebina zapisa trditve ali vrednostne ocene. Pri slednjih namreč resničnosti ni mogoče dokazovati, hkrati pa je prav zato pri povprečnem bralcu v odnosu do njih pričakovati določeno rezervo (prim. II Cp 274/99). Sporni prispevek četrtotožnika neposredno ne označi za „mafijca“, četudi drži, da kontekst na takšno vrednostno sodbo namiguje in je tudi sicer zelo grob, vendar označbe kljub temu ni mogoče povsem izolirano obravnavati. To velja toliko bolj zato, ker četrtotožnik niti ni trdil, da je informacija (kontekst označbe) tudi neresnična (pač pa le, da ni podlage za trditev, da je izobraževanje organiziral SS, kar pa bi bilo lahko relevantno le v odnosu do prvotožeče stranke, ki pa zahtevka v tem delu ni postavila). Zlasti pa je sodišče druge stopnje upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih (odločba Ustavnega sodišča Up-2940/07 z dne 5.2.2009). Četrotožnik je namreč predsednik SS, kar sicer ni javna funkcija, vendar pa je zaradi vodilnega položaja lahko bolj medijsko izpostavljen oziroma so njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti, njegov prag tolerance do odzivov javnosti pa višji od običajnega. V tem delu je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Pritožbeni stroški so na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.