Jedro

Jedro

V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.

V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.

Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.

Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.

Izrek

Izrek

I.Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika v pritožbenem postopku.

II.Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženo B. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka po zasebni tožbi zasebnega tožilca A. A., da naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da mora zasebni tožilec po drugem odstavku 96. člena ZKP povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ter plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR in za ta del tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženo B. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka po zasebni tožbi zasebnega tožilca A. A., da naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da mora zasebni tožilec po drugem odstavku 96. člena ZKP povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ter plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR in za ta del tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

2.Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca, z uvodno navedbo, da sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, "da jo razveljavi in obdolženko spozna za krivo", podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca, z uvodno navedbo, da sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, "da jo razveljavi in obdolženko spozna za krivo", podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Zagovornik obdolženke v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in njenim razlogom, ter kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje.

3.Zagovornik obdolženke v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in njenim razlogom, ter kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in potrdi oprostilno sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kršitev kazenskega zakona na način, kot ga uveljavlja pooblaščenka, ne more biti podana, saj predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje zadeve ugotovilo pravilno in popolno. Pooblaščenka namreč nasprotuje utemeljitvi izpodbijane sodbe z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo zagovoru obdolženke, ko je očitno, da slednja ni imela in ni podala nobenega dokaza, ki bi podprl njene trditve o podkupovanju strokovnega delavca C., in da bi sama temu lahko na kakršenkoli način verjela, temveč gre zgolj za njeno subjektivno prepričanje. Zato uporaba določbe četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ki dopušča oprostitev zaradi verjetnosti trditve, po mnenju pooblaščenke ni upravičena. Vendar nima prav. S povzetimi pritožbenimi navedbami namreč ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe glede zagovora obdolženke, s tem pa po vsebini uveljavlja samostojen pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona pa je lahko podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Zatrjevane kršitve torej ni.

5.Kršitev kazenskega zakona na način, kot ga uveljavlja pooblaščenka, ne more biti podana, saj predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje zadeve ugotovilo pravilno in popolno. Pooblaščenka namreč nasprotuje utemeljitvi izpodbijane sodbe z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo zagovoru obdolženke, ko je očitno, da slednja ni imela in ni podala nobenega dokaza, ki bi podprl njene trditve o podkupovanju strokovnega delavca C., in da bi sama temu lahko na kakršenkoli način verjela, temveč gre zgolj za njeno subjektivno prepričanje. Zato uporaba določbe četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ki dopušča oprostitev zaradi verjetnosti trditve, po mnenju pooblaščenke ni upravičena. Vendar nima prav. S povzetimi pritožbenimi navedbami namreč ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe glede zagovora obdolženke, s tem pa po vsebini uveljavlja samostojen pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona pa je lahko podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Zatrjevane kršitve torej ni.

6.Na enak način, zgolj navidezno, po vsebini pa z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe, pooblaščenka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Delno in selektivno povzema vsebino izpovedb zaslišanih prič C. C., D. D., E. E. in F. F., ter se sklicuje na posamezne izvedene listinske dokaze (elektronsko sporočilo obdolženke z dne 23. 8. 2023, dopolnilno mnenje CSD v zvezi z dne 8. 11. 2022 v zadevi II N 159/2022, pritožbo strokovne vodje Varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja z dne 15. 11. 2022) in zatrjuje, da odločitev sodišča - oprta na nepreverljivo in nedokazano navedbo obdolženke, da je utemeljeno verjela, da je strokovni delavec C. podkupljen - ni v skladu s temi izvedenimi dokazi. Ob tem niti dodatna pritožbena navedba, da odločitev sodišča "tako nasprotuje vsebini listin spisa", in ob tem povsem posplošeno zatrjevanje precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, po vsebini ne pomeni sicer izrecno zatrjevane bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sicer ključne dele izpovedb vseh zaslišanih prič povzelo v skladu z njihovo vsebino v zapisnikih posameznih narokov glavne obravnave.

6.Na enak način, zgolj navidezno, po vsebini pa z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe, pooblaščenka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Delno in selektivno povzema vsebino izpovedb zaslišanih prič C. C., D. D., E. E. in F. F., ter se sklicuje na posamezne izvedene listinske dokaze (elektronsko sporočilo obdolženke z dne 23. 8. 2023, dopolnilno mnenje CSD v zvezi z dne 8. 11. 2022 v zadevi II N 159/2022, pritožbo strokovne vodje Varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja z dne 15. 11. 2022) in zatrjuje, da odločitev sodišča - oprta na nepreverljivo in nedokazano navedbo obdolženke, da je utemeljeno verjela, da je strokovni delavec C. podkupljen - ni v skladu s temi izvedenimi dokazi. Ob tem niti dodatna pritožbena navedba, da odločitev sodišča "tako nasprotuje vsebini listin spisa", in ob tem povsem posplošeno zatrjevanje precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, po vsebini ne pomeni sicer izrecno zatrjevane bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sicer ključne dele izpovedb vseh zaslišanih prič povzelo v skladu z njihovo vsebino v zapisnikih posameznih narokov glavne obravnave.

7.Bistvo pritožbe je v celoti usmerjeno v nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar neuspešno. Izrek oprostilne sodbe obdolženki je namreč, upoštevaje konkretne navedbe v opisu očitanega ji dejanja ter nedvomne dejanske ugotovitve dokaznega postopka, pravilen.

7.Bistvo pritožbe je v celoti usmerjeno v nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo izpodbijano odločitev. Vendar neuspešno. Izrek oprostilne sodbe obdolženki je namreč, upoštevaje konkretne navedbe v opisu očitanega ji dejanja ter nedvomne dejanske ugotovitve dokaznega postopka, pravilen.

8.V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost; če storilec le namiguje na domnevna žaljiva dejstva, v pogojni obliki, ali pa izraža negativne vrednostne sodbe o oškodovancu, pa gre lahko za kaznivo dejanje razžalitve. Izražanje domnev, možnosti, suma o oškodovancu namreč ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana. Le trditve obdolžencu omogočajo, da dokazuje njihovo resničnost oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal) - resničnosti vrednostnih sodb namreč ni mogoče dokazati.

8.V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost; če storilec le namiguje na domnevna žaljiva dejstva, v pogojni obliki, ali pa izraža negativne vrednostne sodbe o oškodovancu, pa gre lahko za kaznivo dejanje razžalitve. Izražanje domnev, možnosti, suma o oškodovancu namreč ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana. Le trditve obdolžencu omogočajo, da dokazuje njihovo resničnost oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal) - resničnosti vrednostnih sodb namreč ni mogoče dokazati.

9.Opis obdolženki očitanega dejanja po presoji višjega sodišča ne ustreza povzetim kriterijem glede obstoja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zapis obdolženke v njenem elektronskem sporočilu D. D. dne 23. 8. 2023 namreč izraža obdolženkino razumevanje ravnanj strokovnega delavca C., ko je vztrajal pri stikih otrok z očetom - zasebnim tožilcem, ter v zvezi s tem zgolj v pogojni obliki izražen sum, da je možno, da je zasebni tožilec C. podkupil in da bi to lahko raziskali kriminalisti, če bi prevzeli ta primer. V zapisu obdolženke večkrat uporabljen pogojnik "če" ter dodaten pripis "da sama ni videla, da je C. prejel kuverto od zasebnega tožilca, a je slednji njegovo ime celo dvakrat omenil, ko ji je dejal, da za eno plačo ga kupiš", namreč ne pomeni brezpogojnih trditev in tudi ne prepričanja obdolženke, da je zasebni tožilec dejansko podkupil strokovnega delavca CSD Ptuj C. C. Vsebina zapisa tako zajema zgolj izražanje njenih sumov in domnev glede na ravnanja C. v postopku urejanja stikov ter varstva in vzgoje mladoletnih otrok obdolženke in zasebnega tožilca med postopkom njune razveze, ter zgolj izraženo možnost, da je zasebni tožilec C. podkupil, ne pa, da je to dejansko storil.

9.Opis obdolženki očitanega dejanja po presoji višjega sodišča ne ustreza povzetim kriterijem glede obstoja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zapis obdolženke v njenem elektronskem sporočilu D. D. dne 23. 8. 2023 namreč izraža obdolženkino razumevanje ravnanj strokovnega delavca C., ko je vztrajal pri stikih otrok z očetom - zasebnim tožilcem, ter v zvezi s tem zgolj v pogojni obliki izražen sum, da je možno, da je zasebni tožilec C. podkupil in da bi to lahko raziskali kriminalisti, če bi prevzeli ta primer. V zapisu obdolženke večkrat uporabljen pogojnik "če" ter dodaten pripis "da sama ni videla, da je C. prejel kuverto od zasebnega tožilca, a je slednji njegovo ime celo dvakrat omenil, ko ji je dejal, da za eno plačo ga kupiš", namreč ne pomeni brezpogojnih trditev in tudi ne prepričanja obdolženke, da je zasebni tožilec dejansko podkupil strokovnega delavca CSD Ptuj C. C. Vsebina zapisa tako zajema zgolj izražanje njenih sumov in domnev glede na ravnanja C. v postopku urejanja stikov ter varstva in vzgoje mladoletnih otrok obdolženke in zasebnega tožilca med postopkom njune razveze, ter zgolj izraženo možnost, da je zasebni tožilec C. podkupil, ne pa, da je to dejansko storil.

10.Glede na tak opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu, kot je sicer utemeljeno opozarjal že njen zagovornik v končni besedi. Posledično so razlogi izpodbijane sodbe v tej smeri odveč, enako zato velja tudi za pritožbene navedbe pooblaščenke s poskusom njihovega izpodbijanja. Relevantna je namreč zgolj presoja, ali je obdolženka morda storila kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja. Četudi bi v tej zvezi zapisane izjave obdolženke o zasebnem tožilcu lahko opredelili kot objektivno žaljive, pa je sodišče prve stopnje glede na vse relevantne ugotovitve dokaznega postopka v točki 10 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je zapis nastal zaradi obrambe pravic obdolženke (in njenih otrok) oziroma varstva njihovih upravičenih koristi v postopku urejanja stikov, torej v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, iz katerih je hkrati razvidno, da ni bil motiviran z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Navedeno pomeni izključitev protipravnosti oziroma neobstoj kaznivega dejanja, kar posledično rezultira v pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženko po 358. členu (po 1. točki) ZKP oprostilo obtožbe.

10.Glede na tak opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu, kot je sicer utemeljeno opozarjal že njen zagovornik v končni besedi. Posledično so razlogi izpodbijane sodbe v tej smeri odveč, enako zato velja tudi za pritožbene navedbe pooblaščenke s poskusom njihovega izpodbijanja. Relevantna je namreč zgolj presoja, ali je obdolženka morda storila kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja. Četudi bi v tej zvezi zapisane izjave obdolženke o zasebnem tožilcu lahko opredelili kot objektivno žaljive, pa je sodišče prve stopnje glede na vse relevantne ugotovitve dokaznega postopka v točki 10 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je zapis nastal zaradi obrambe pravic obdolženke (in njenih otrok) oziroma varstva njihovih upravičenih koristi v postopku urejanja stikov, torej v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, iz katerih je hkrati razvidno, da ni bil motiviran z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Navedeno pomeni izključitev protipravnosti oziroma neobstoj kaznivega dejanja, kar posledično rezultira v pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženko po 358. členu (po 1. točki) ZKP oprostilo obtožbe.

11.Izčrpno, določno in prepričljivo je namreč sodišče prve stopnje v točkah 4-8 obrazložitve sodbe najprej poudarilo relevantnost življenjske situacije med obdolženko in zasebnim tožilcem vse od decembra 2021 dalje, tudi slednjemu zaradi nasilja izrečeni ukrep prepovedi približevanja obdolženki v trajanju enega leta; ter nadalje povzelo in utemeljilo bistvo vsebine izpovedb zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov. Upoštevaje neposredne zaznave svetovalnih delavk iz Društva za nenasilno komunikacijo v Varni hiši v Ljubljani F. F. in E. E. glede delovanja in v zvezi s tem očitka nestrokovnosti uslužbenca CSD Ptuj C. C., tudi v neposrednih pogovorih z obdolženko; ter v zvezi s tem podano pritožbo nad njegovim ravnanjem, je sodišče prve stopnje pravilno in razumno ocenilo zagovor obdolženke kot prepričljiv v smeri, da je bilo posredovano elektronsko sporočilo pravzaprav "dejanje iz obupa", pogojeno s sumi, da je C. pristranski in podkupljen s strani zasebnega tožilca; ter da je obdolženka pri tem zgolj zasledovala in varovala svoj (in svojih otrok) pravni interes v postopku urejanja stikov. Celota povzetih nedvomnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nikakor ne omogoča sklepanja, da so bila namigovanja obdolženke o zasebnem tožilcu v problematiziranem elektronskem sporočilu zapisana z namenom njegovega zaničevanja.

11.Izčrpno, določno in prepričljivo je namreč sodišče prve stopnje v točkah 4-8 obrazložitve sodbe najprej poudarilo relevantnost življenjske situacije med obdolženko in zasebnim tožilcem vse od decembra 2021 dalje, tudi slednjemu zaradi nasilja izrečeni ukrep prepovedi približevanja obdolženki v trajanju enega leta; ter nadalje povzelo in utemeljilo bistvo vsebine izpovedb zaslišanih prič in izvedenih listinskih dokazov. Upoštevaje neposredne zaznave svetovalnih delavk iz Društva za nenasilno komunikacijo v Varni hiši v Ljubljani F. F. in E. E. glede delovanja in v zvezi s tem očitka nestrokovnosti uslužbenca CSD Ptuj C. C., tudi v neposrednih pogovorih z obdolženko; ter v zvezi s tem podano pritožbo nad njegovim ravnanjem, je sodišče prve stopnje pravilno in razumno ocenilo zagovor obdolženke kot prepričljiv v smeri, da je bilo posredovano elektronsko sporočilo pravzaprav "dejanje iz obupa", pogojeno s sumi, da je C. pristranski in podkupljen s strani zasebnega tožilca; ter da je obdolženka pri tem zgolj zasledovala in varovala svoj (in svojih otrok) pravni interes v postopku urejanja stikov. Celota povzetih nedvomnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nikakor ne omogoča sklepanja, da so bila namigovanja obdolženke o zasebnem tožilcu v problematiziranem elektronskem sporočilu zapisana z namenom njegovega zaničevanja.

12.Vse pritožbene navedbe v smeri, da je C. ravnal strokovno in nepristransko ter da ni bil podkupljen - kar da sicer izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič in listinskih dokazov, ko tudi sicer nikakor ni mogoče verjeti, da bi izvajal kakršnokoli nezakonito dejanje, saj da je iz izkušenj in prakse jasno, da strokovni delavci centrov za socialno delo pri opravljanju svojih nalog vedno ravnajo v skladu z zakonskimi določbami in etičnimi smernicami - za odločitev o obtožbi sploh niso relevantne in tudi niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje. Posledično izpodbijanega izreka oprostilne sodbe obdolženki ne morejo v ničemer omajati, še manj ovreči.

12.Vse pritožbene navedbe v smeri, da je C. ravnal strokovno in nepristransko ter da ni bil podkupljen - kar da sicer izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič in listinskih dokazov, ko tudi sicer nikakor ni mogoče verjeti, da bi izvajal kakršnokoli nezakonito dejanje, saj da je iz izkušenj in prakse jasno, da strokovni delavci centrov za socialno delo pri opravljanju svojih nalog vedno ravnajo v skladu z zakonskimi določbami in etičnimi smernicami - za odločitev o obtožbi sploh niso relevantne in tudi niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje. Posledično izpodbijanega izreka oprostilne sodbe obdolženki ne morejo v ničemer omajati, še manj ovreči.

13.Po obrazloženem, ko torej zatrjevane kršitve niso podane, glede odločilnih dejstev in okoliščin pa pooblaščenka ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13.Po obrazloženem, ko torej zatrjevane kršitve niso podane, glede odločilnih dejstev in okoliščin pa pooblaščenka ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14.Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je po prvem odstavku 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, odmerjeno po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v znesku 360,00 EUR, in na isti pravni podlagi še potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika v pritožbenem postopku.

14.Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je po prvem odstavku 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, odmerjeno po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v znesku 360,00 EUR, in na isti pravni podlagi še potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne izdatke njenega zagovornika v pritožbenem postopku.

-------------------------------

-------------------------------

1Prim. sodba VSRS I Ips 3531/2019 z dne 5. 1. 2023, tč. 10; in druge.

1Prim. sodba VSRS I Ips 3531/2019 z dne 5. 1. 2023, tč. 10; in druge.

Zveza:

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 158, 158/3, 160, 160/1, 160/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 391

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 158, 158/3, 160, 160/1, 160/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 391

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.