Jedro

ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.

Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 23. 4. 2024 v zvezi z odločbo toženca iste številke z dne 16. 11. 2023 in da se tožniku prizna zavarovalna doba za obdobje od 27. 9. 1996 do 30. 9. 1996 in za obdobje od 18. 1. 1999 do 12. 11. 2000. Zavrglo je tožbo v delu, da se tožnika razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti od dne uveljavljanja invalidnosti in v delu, da se ugotovi, da je tožnik delno invalidsko upokojen od dne uveljavljanja pravice v zvezi s priznanjem pravice iz invalidskega zavarovanja in pravice do invalidnine zaradi bolezni. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi odločbo z dne 23. 4. 2024 ter zadevo vrne tožencu v novo odločanje. Pritožbeno sodišče naj na podlagi 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUST prekine postopek in Ustavnemu sodišču RS pošlje zahtevo za oceno ustavnosti 80. - 85. člena, 121. in 122. člena ZPIZ-2. Izpodbijana odločba toženca ni bila izdana ob uporabi ugodnejše novele ZPIZ‑2N, ki je bila ob izdaji odločbe toženca že v veljavi. Za zavarovance, kot je on, ureja ugodnejši način obravnave zavarovalne dobe in pokojninske osnove. Sodišče ni preverilo, ali bi se moral toženec opreti na novelo ZPIZ-2N, zaradi česar je bilo materialno pravo nepopolno uporabljeno in v njegovo škodo, saj bi mu bilo posledično odmerjeno višje delno nadomestilo za invalidnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, katero pravo je zanj ugodnejše. Sporna sta 121. in 122. člen ZPIZ-2, ki določata, da se delno nadomestilo za invalidnost izplačuje le zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje in za dneve, ko delajo oziroma so upravičeno odsotni z dela. Delno nadomestilo ni trajno, ker je vezano na obstoj zaposlitve in obveznega zavarovanja. Če se prekine delovno razmerje na podlagi 121. in 122. člena ZPIZ-2, pride do izgube delnega nadomestila, čeprav se zdravstveno stanje ne spremeni in zavarovanec ostane invalid III. kategorije, ki dela 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Prekinitev po 86. členu ZPIZ-2 zniža prejemanje delnega nadomestila. V primeru izgube zaposlitve, pride do izgube dela s krajšim delovnim časom in nadomestila, ki mu je bilo priznano prav zaradi trajne invalidnosti. Takšna ureditev delovne invalide postavlja v dodatno socialno ogrožen položaj in jih obravnava neugodneje v primerjavi z zavarovanci z enako težkimi zdravstvenimi stanji, pri katerih socialni položaj ni enako strogo vezan na ohranitev zaposlitve.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6.Ključni pritožbeni očitek, da bi mu moral toženec priznati in odmeriti nadomestilo skladno z novelo ZPIZ-2N, je potrebno zavrniti. Določba 3. člena ZPIZ-2N1 določa, da se zavarovancem, delovnim invalidom s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki so pravico pridobili na podlagi tega zakona ali ZPIZ-1, osnove za čas, ko so delali z delovnim časom, ki ustreza njihovi preostali delovni zmožnosti in so prejemali delno nadomestilo ali delno invalidsko pokojnino, za ugotovitev pokojninske osnove preračunajo na povprečni znesek, ki ustreza osnovi za polni delovni čas. Ta preračun zakon omogoča kljub temu, da za čas, ki ga vključuje časovna razbremenitev, prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso plačani. Uživalci delnih nadomestil so v ugodnejšem položaju napram ostalim zavarovancem, katerim se pokojninska osnova izračunava upoštevaje dejansko plačane prispevke. Tožnik ne bo v ničemer prikrajšan. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi mu moral toženec že sedaj na novo odmeriti in priznati delno nadomestilo, saj novela ZPIZ-2N določa spremembo za delovne invalide s pravico do dela s krajšim delovnim časom, za uživalce delnega nadomestila, ki so od 1. 1. 2024 dalje uveljavili pravico do pokojnine oziroma novo pravico iz invalidskega zavarovanja.2 ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.

7.Sodišče se je do tožnikovih trditev o zavarovalni dobi za obdobje od 27. 9. 1996 do 30. 9. 1996 argumentirano opredelilo v 8. točki obrazložitve. Ključna je ugotovitev, da se upoštevaje izsledke revizije za predpisano obdobje in da predpisani obrazec M-4 ni bil oddan, tožniku v obdobju od 27. 9. 1996 do 30. 9. 1996 zavarovalna doba ne more upoštevati. Tožnik je bil v navedenem obdobju družbenik in hkrati poslovodna oseba3 v družbi delodajalca A. d. o. o., kar pomeni, da zanj ne velja omilitev pogoja plačanih prispevkov za štetje obdobij zavarovanja v zavarovalno dobo iz prvega odstavka 134. člena ZPIZ-2, do česar se je sodišče opredelilo v 10. točki obrazložitve.4 Tudi za obdobja od 18. 1. 1999 do 12. 11. 2000, je bilo upoštevajoč revizijske ugotovitve in dopise FURS-a, ugotovljeno, da se tožniku pri istem delodajalcu lahko upošteva le leto 1999, za katero so bili oddani M-4 obrazci. Ker je bil s strani delodajalca za leto 2000 oddan le obrazec za januar 2000, se mu to leto ne more upoštevati. Tožnik nenazadnje ni predložil plačilnih list oziroma drugih listin, iz katerih bi bila razvidna njegova plača za vse posamezne mesece, kar bi lahko izpodbilo ugotovitev toženca, da se M-4 obrazec oblikuje na podlagi 12-mesečnih plač zavarovanca in zajema skupni znesek, zato ni mogoče ugotoviti, ali so bili prispevki plačani za eno ali več oseb, ali so bili plačani za tožnika, za katere mesece in v kakšni višini za posamezne mesece.5 Tožnik v tem delu svojih zatrjevanj ni zmogel dokaznega bremena.

8.Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo, kar je sodišče v 15. točki tudi pravilno izpostavilo.

9.Pritožbeni očitek, ki skuša s primerjavo višine nadomestil iz naslova začasne nezmožnosti za delo z nadomestili iz naslova invalidnosti, izkazati protiustavnost ureditve, je neuspešen. Sodišče se je opredelilo do vseh tožbenih navedb o protiustavnosti zakonske ureditve. Gre za dajatvi iz različnih sistemov socialnega zavarovanja, ki zasledujeta različna cilja, na kar je sodišče opozorilo v 16. točki obrazložitve. Nadomestila iz invalidskega zavarovanja skušajo nadomestiti izpadli dohodek ter s tem omogočiti dostojno življenje in socialno vključenost invalida tudi v primeru invalidnosti. Socialna varnost v primeru bolezni pa se zagotavlja z zdravstvenimi storitvami in denarnimi dajatvami, saj posameznik pogosto sam ne bi zmogel nositi vseh stroškov zdravljenja in premostiti izpada dohodka zaradi odsotnosti z dela. Temeljna razlika med socialnima zavarovanjema je, da se v primeru obveznega zdravstvenega zavarovanja skuša premostiti izpadli dohodek za začasno nezmožnost za delo, pri invalidskem zavarovanju pa gre običajno za premoščanje izpadlega dohodka v primeru trajne nezmožnosti za delo, v posledici česar so seveda različne tudi višine priznanih nadomestil.

10.Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica do denarnega nadomestila, ki je povezana s kategorijo invalidnosti in delovnopravnim statusom delovnega invalida v povezavi s pravico do premestitve. Pritožbeni očitek o neutemeljenem znižanju nadomestila v primeru izgube zaposlitve delovnemu invalidu, je neutemeljen. Nadomestilo za invalidnost se namreč odmeri od invalidske pokojnine delovnega invalida, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti in je v celoti individualizirana, saj upošteva vzrok, nastanek invalidnosti, stopnjo invalidnosti in delovnopravni status ob nastanku invalidnosti. Različni delovnopravni statusi pa so upoštevani pri odmeri nadomestila, kar ureja 85. člen ZPIZ-2.

11.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 133/2023.

2Prehodna določba 23. člena ZPIZ-2N.

3Podlaga 040.

4Ta omilitev velja namreč le za osebe v delovnem razmerju, za katere prispevek plačajo delodajalci s sedežem v Republiki Sloveniji ob dodatnem pogoju, da so bili prispevki obračunani. Osebi, ki je družbenik in hkrati poslovodna oseba, pa se zavarovalna doba šteje po plačanih prispevkih in je zavezana k plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od predpisanih osnov.

5Nenazadnje je sodišče v 14. točki obrazložitve tožniku pojasnilo, da lahko na podlagi 92. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) vloži zahtevo za plačilo neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker delodajalec A. d. o. o., sedaj B. d. o. o., še obstaja. Zahtevo za plačilo prispevkov lahko vloži za obdobja do vključno 31. 12. 2011.