Jedro

Tožena stranka je pod 1. točko izreka pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da je bila v konkretnem primeru že izdana odločba in se v tem delu dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila.

Prav tako je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dodelitve BPP pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 5. 11. 2010 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke. Z isto tožbo je izpodbijal tudi druge odločbe tožene stranke, ki jih je sodišče razdružilo, tako da bo vsako tožbo obravnavalo posebej.

Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrgla tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 671/2010 z dne 2. 6. 2010, opr. št. I U 534/2010 z dne 16. 6. 2010, opr. št. I U 670/2010 z dne 7. 7. 2010, opr. št. I U 845/2010 z dne 14. 7. 2010, opr. št. I U 893/2010 z dne 14. 7. 2010, opr. št. I U 910/2010 z dne 14. 7. 2010, opr. št. I U 831/2010 z dne 14. 7. 2010, opr. št. I U 894/2010 z dne 21. 7. 2010, opr. št. I U 911/2010 z dne 18. 8. 2010 ter zoper sklepa opr. št. I U 669/2010 z dne 15. 6. 2010 in opr. št. I U 1287/2007 z dne 25. 8. 2010 in pod 2. točko izreka zavrnila tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev revizije ter kot oprostitev stroškov postopka zoper sklepa opr. št. I U 669/2010 z dne 21. 5. 2010 in opr. št. I U 732/2010 z dne 9. 8. 2010. V svoji obrazložitvi navaja, da je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka vpogledala v zgoraj navedene spise Upravnega sodišča RS in iz njih pridobila kopije sodb in sklepov, v zvezi s katerimi je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Navaja, da je tožnik v prošnji zaprosil za stalno brezplačno pravno pomoč, vendar je, upoštevaje določbo 28. člena ZBPP, tožnikovo prošnjo obravnavala kot prošnjo za dodelitev BPP za vložitev revizije zoper zgoraj navedene sodbe in sklepe. Z vpogledom v vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 22/09 je ugotovila, da postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni pravnomočno končan, kar pomeni, da lahko tožnik sam nastopa in opravlja dejanja v postopku dodelitve BPP. Vpogledala je tudi v spisa Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 20/2010 in Bpp 80/2010 ter pridobila izjavo o tožnikovem premoženjskem stanju. Ugotovila je tudi, da se višina pokojnin po 22. 2. 2010 do izdaje predmetne odločbe ni spreminjala. V zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je po vpogledu v vpisnik BPP ugotovila, da je tožnik za zgoraj navedene zadeve že vložil prošnje za BPP za revizijo sodb in sklepov in je bilo o njegovih prošnjah že odločeno, tako da je bila njegova vloga z odločbo opr. št. Bpp 136/2010 z dne 13. 9. 2010 zavrnjena. Ker je torej v konkretnem primeru že bila izdana odločba opr. št. Bpp 136/2010 z dne 13. 9. 2010, je bilo potrebno tožnikovo prošnjo na podlagi 1. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP v tem delu zavreči, saj se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa pojasnjuje, da je ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek iz naslova pokojnine znaša 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) in ki znaša 453,60 EUR, pri čemer pojasnjuje, da se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV ne upoštevajo. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik presega finančni pogoj za dodelitev BPP, saj njegov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej presega 453,60 EUR in je tako njegova prošnja glede na 2. odstavek 13. člena ZBPP neutemeljena, zato jo je tožena stranka na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila. Ob upoštevanju načela hitrosti in ekonomičnosti postopka je odločila v skrajšanem postopku, na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je dejansko stanje lahko v celoti ugotovila na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in na podlagi podatkov, ki jih je prosilec sam priložil svojim prejšnjim vlogam za BPP in samo zato ni bilo potrebno zaslišati tožnika za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi.

Tožnik v tožbi navaja, da je žrtev namernega kratenja njegovih človekovih pravic, predvsem pravice do sodnega varstva in dostopnosti do sodišč RS. Naslovnemu sodišču očita, da mu te človekove pravice krati z zlorabo njegove gmotne in duševne stiske. Meni, da so odločitve upravnih in ustavnih sodnikov absurdne ob vedenju, da je tožnik brez premoženja, denarja in celo brez procesne in pravdne sposobnosti. Prav tako so sodiščem poleg psihiatričnih izvidov znane tudi odločbe CSD Domžale, ki je po uradni dolžnosti izvedel ugotovitveni postopek in ugotovil, da je tožnik brez premoženja in živi v nevzdržnih socialnih ter duševnih razmerah, z minimalnimi sredstvi za preživljanje. Navaja, da je delovno nesposoben in si ne more dobiti dodatnih zaslužkov in s 500 EUR mesečno pravice do sodnega varstva ne more sam uresničiti. Glede na dejansko stanje, kot ga opisuje v tožbi, ob dejstvu, da je v Republiki Sloveniji le eno upravno sodišče, tožnik predlaga, da naslovno sodišče zadevo odstopi Državnemu zboru RS, ki naj mu zagotovi zakonit sodni postopek pred nepristranskim sodiščem, ki naj zaradi neuporabe ZUP in ZPP ter kratenja njegovih človekovih pravic izpodbijano odločbo odpravi v skladu s 66. členom ZUS-1 in ugodi njegovi zavrnjeni prošnji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka pod 1. točko izreka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrgla in pod 2. točko tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pod 1. točko izreka pravilno uporabila določilo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP, saj je v postopku pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da je bila v konkretnem primeru že izdana odločba in se v tem delu dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenila. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta. Prav tako je po mnenju sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je ob upoštevanju določil 12. in 13. člena ZBPP pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR in je na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka pravilno ugotovila tudi, da njegov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Zato je pravilno uporabila določila 23. člena in 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi teh določil zavrne. Tožniku je tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi, glede na določbe ZPP v zvezi z določbami ZSV, ne morejo upoštevati. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka pravilno in obširno navedla v svoji obrazložitvi, zato se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede predloga za izločitev upravnega sodišča sodišče pojasnjuje, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP, po veljavni zakonodaji Republike Slovenije, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilno stvarno pristojno sodišče. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi glede na določila ZBPP v zvezi z določili ZSV ne morejo upoštevati. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izdano odločbo tožene stranke poseženo tudi v njegove človekove pravice, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi tožbeni navedbi, ker je očitno neutemeljena, tožnik pa v tem delu svoje posplošene trditve tudi ni z ničemer konkretiziral, temveč je takšno kršitev samo pavšalno zatrjeval. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.