Jedro

Tožnik je v spornem času uporabil službeno vozilo v prostem času oziroma za neslužbene namene, ko vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali s potnim nalogom. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku odpovedala s sklepom z dne 16. 10. 2012 v zvezi z sklepom z dne 21. 11. 2012, nezakonita in se sklepa odpravita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 12. 2012 in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v vsa potrebna socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožniku od 5. 10. 2012 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto nadomestila plač, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširnih pritožbenih navedbah navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje zlasti v delu, kjer je tožnik zatrjeval, da je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko drug, ker je na delovnih sestankih opozarjal na pravice policistov in kršitve pri vodenju policijske uprave. Prav tako mu ni bilo omogočeno, da bi na policijski postaji, kjer je delal, preveril dokumentacijo in podal konkretne obrazložitve. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kljub temu, da je tožnik v skoraj vseh primerih očitane neupravičene rabe službenega vozila navedel konkretne delovne opravke, za katere je obstajala listinska dokumentacija, jih tožena stranka ni niti preverila niti pridobila dokumentacije, pač pa je razlog za izredno odpoved samo pavšalno obrazložila v sklepu o izredni odpovedi. Tožnik je bil dejansko v službi 24 ur na dan in tudi splošna praksa je bila, da imajo komandirji bistveno več ur mesečne obveze, zato si ne beležijo vseh ur, čeprav so v službi in uradno po razporedu dela prosti. Tožnik nadalje pojasnjuje okoliščine vseh 11 dogodkov, ko mu je bilo očitano, da naj bi uporabljal službeno vozilo v prostem času oz. v neslužbene namene. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti čistilke niti A.A., prav tako ni zaslišalo B.B.. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo predlogom tožnika, da naj tožena stranka predloži predlagano dokumentacijo. Spregledalo je dejstvo, da je tožnik vsako uporabo službenega vozila vpisoval v knjižico vozila, iz katere izhaja čas in relacija oz. območje uporabe ter točenje goriva. To še dodatno dokazuje, da tožnik ni imel nobenega namena zlorabe uporabe službenega vozila. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v delu, kjer navaja, da je tožnik izpolnil delovni nalog za pot v C. in je zato vedel, da mora izpolnjevati potne naloge. Pot v C. je namreč pot izven območja Policijske uprave D., kjer je tožnik kot komandir opravljal svoje naloge. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile določene vožnje upravičene, se postavi razumen dvom, da je komisija svoje delo opravila površno. Izpostavlja zaslišanje priče E.E., ki je izpovedal, da dopušča možnost, da je tožnik dejansko v času, ko se mu očitajo t. i. privat vožnje, opravljal službene aktivnosti, ampak sledljivosti ni bilo. Izpovedal pa je tudi, da niso opravili razgovora s policisti PPIU D. o tem, kako je tožnik prihajal v službo. Če bi tožnik dejansko uporabljal službeno vozilo neupravičeno, bi zagotovo bilo teh voženj v treh letih bistveno več. Sodišče prve stopnje ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ampak je zgolj pavšalno navedlo, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi relativna bistvena kršitev petega odstavka 227. člena ZPP. Tožena stranka predlagane dokumentacije (za dne 18. 5. 2009, 24. 2. 2010, 13. 7. 2010 in 16. 8. 2010) ni predložila, sodišče prve stopnje pa tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnilo. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede tožnikovih navedb, da mu ni bil omogočen dostop do prejšnjega delovnega mesta. Dokazno breme je na strani delodajalca, s tem pa je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 10. 2012 po 1. alineji prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času od 9. 10. 2008 do 16. 8. 2010 11-krat uporabil službeno vozilo v prostem času oziroma za neslužbene namene, ko vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali s potnim nalogom ter toženi stranki povzročil materialno škodo, navedene kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tožnik je v obdobju očitanih kršitev opravljal dela komandirja Policijske postaje za izravnalne ukrepe D..

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je tožnik v postopku zatrjeval, da je službeno vozilo uporabljal v službene namene, je sodišče prve stopnje v okviru tožnikove trditvene podlage ugotavljalo, ali je tožnik v vseh 11 primerih službeno vozilo uporabljal pri izpolnjevanju svojih službenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik službeno vozilo uporabljal v službene namene v treh primerih, v vseh ostalih primerih pa ne, zato je zaključilo, da so očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeni.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje, čeprav skopo, v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je neizvedene predlagane dokaze zavrnilo kot nepotrebne. V 22. točki obrazložitve pa je natančneje pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič čistilke F.F. in A.A..

Sodišču prve stopnje tožnik neutemeljeno očita tudi, da bi predlagane dokaze za ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti, pri čemer po vsebini očita relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 287. člena ZPP. Glede na tožnikove navedbe o tem, katera dejstva bi se s predlaganimi dokazi lahko ugotavljala, je odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi preostalih predlaganih dokazov pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič F.F. in A.A., kot izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ni bila potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem priče B.B., saj je bilo njegovo zaslišanje predlagano za ugotavljanje dejstva, ali bi tožniku podpisal nalog za uporabo službenega vozila, če bi mu ga tožnik predložil v podpis. Navedeno dejstvo za predmetni spor ni relevantno, saj je pomembno le to, da tožnik potnih nalogov za uporabo službenega vozila izven svojega delovnega časa ni imel (oziroma, da je brez odredbe službeno vozilo uporabljal izven razporejenega delovnega časa), izpovedba prič pa navedenega ne more nadomestiti.

V pritožbi tožnik smiselno navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede tožnikovih trditev, da mu tožena stranka ni omogočila dostopa do relevantne dokumentacije. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ne gre za relevantno dejstvo, do katerega bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Če delodajalec delavcu onemogoča pridobitev ustrezne dokumentacije za obrambo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to ne more biti razlog za nezakonitost kasneje v sodnem postopku izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti navedenega tožnik v tem sporu ne zatrjuje. Delavec ima namreč v sodnem postopku možnost od delodajalca po pravilih o edicijski dolžnosti strank (227. člena ZPP) zahtevati predložitev relevantne dokumentacije. Navedeno je tožnik v tem postopku tudi storil, tožena stranka pa je predložila vso dokumentacijo, potrebno za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

Sodišču prve stopnje tožnik neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določbe petega odstavka 227. člena ZPP, saj dejstev, ki jih je tožnik želel dokazati z listinami, za katere je predlagal, da jih predloži tožena stranka, ni štelo za dokazane. Tožnik je v zvezi z dogodki z dne 9. 1. 2010, 18. 5. 2009, 24. 2. 2010, 13. 7. 2010 in 16. 8. 2010 predlagal, da tožena stranka za ugotavljanje relevantnih dejstev predloži določene listine. V zvezi z dogodkom z dne 9. 1. 2010 naj bi predlagal predložitev originalnega razporeda dela za ta dan, v zvezi z dogodkom z dne 13. 7. 2010 pa delovni nalog in poročila A.A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega tožnik niti v tožbi (list. št. 3 in 6) niti v pripravljalni vlogi (list. št. 30, 31 in 33) niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2013 ni predlagal. V zvezi z dogodkom z dne 18. 5. 2009 je tožnik predlagal predložitev poročil policistov. Navedena dokumentacija je bila s strani tožene stranke predložena (B14 - B22). V zvezi z dogodkom z dne 24. 2. 2010 je tožnik predlagal predložitev zapisnika kolegija skupaj s podpisanim seznamom, ki ga tožena stranka sicer ni predložila, vendar, tudi če bi ga, zapisnik kolegija ne bi vplival na odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik tega dne bil prisoten na kolegiju, svojo odločitev, da je službeno vozilo uporabljal v službene namene, pa je sprejelo na podlagi drugih ugotovljenih dejstev (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz istega razloga ni utemeljen očitek, da tožena stranka ni predložila dokumentacije o delu drugih policistov dne 16. 8. 2010, saj na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tega dne ni prišel prej v službo (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), navedena dokumentacija ne bi mogla vplivati. Očitana relativna bistvena kršitev določbe petega odstavka 227. člena ZPP tako ni podana.

Glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v konkretnem primeru na toženi stranki. Tožena stranka je bila dolžna zatrjevati in tudi dokazati utemeljenost odpovednega razloga tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je bila tako dolžna (med drugim) zatrjevati in dokazati, da je tožnik v 11 primerih službeno vozilo uporabljal v prostem času oz. v neslužbene namene, uporabe vozila pa ni imel odrejene z razporedom dela oz. s potnim nalogom. Ni pa tožena stranka dolžna dokazati, da tožnik tudi dejansko v času uporabe službenega vozila izven razporejenega delovnega časa oziroma brez potnega naloga ni izpolnjeval svojih službenih obveznosti. Ker je tožnik v tem postopku zatrjeval, da je službeno vozilo ves čas uporabljal v službene namene, je on tisti, ki mora navedeno tudi dokazati. Materialno dokazno breme, kot ga določa drugi odstavek 82. člena ZDR, namreč ne vpliva na procesno dokazno breme, ki med pravdo lahko prehaja z ene stranke na drugo. S tem, ko je tožena stranka v konkretnem primeru navedla in dokazala, da je tožnik službeno vozilo uporabljal izven časa, ko je bil razporejen na delo, in brez potnega naloga, tožnik pa je zatrjeval, da je tudi takrat opravljal službene obveznosti, je procesno dokazno breme prešlo na tožnika. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo.

Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v korist tožnika upoštevati izpovedbo priče E.E., ki je izpovedal, da dopušča možnost, da je tožnik v času očitanih kršitev opravljal službene obveznosti in da niso preverjali pri drugih policistih, kako je tožnik prihajal na delovno mesto. Ker mora tožnik dokazati, da je v času očitanih kršitev službeno vozilo uporabljal v službene namene, zgolj izpovedba priče, ki dopušča to možnost, ne zadostuje za dokaz navedenega dejstva. V predmetnem pravdnem postopku tudi ni bilo potrebno ugotavljati, kaj je tožnik v času očitanih kršitev s službenim vozilom počel, pač pa le, da službenih obveznosti ni opravljal. Tožnik v pritožbi na več mestih izpostavlja, da dnevnega razporeda dela ni hotel spreminjati, ker je imel že tako preveč nadur, zato tudi večkrat ni zabeležil, da je opravljal službene obveznosti, čeprav jih v resnici je. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za ugotovitev navedenega dejstva tožnik v tem postopku ni predlagal nobenega dokaza. Pa tudi sicer navedeno dejstvo nima neposredne zveze z (ne)utemeljenostjo odpovednega razloga, saj zgolj ugotovitev, da je tožnik kdaj delal, pa tega ni zabeležil, še ne pomeni, da je dejansko opravljal službene obveznosti tudi v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V pritožbi tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede vseh 11 očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede dogodkov z dne 9. 10. 2008, 26. 2. 2010 in 18. 4. 2010 ne opredeljuje, saj je v teh treh primerih sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnika in ugotovilo, da glede teh kršitev izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena. Kljub temu pa navedeno na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva, kot zmotno meni pritožba. Za utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč zadostuje že ena sama kršitev in ni potrebno, da bi se kršitve ponavljale.

V zvezi z dogodkom z dne 18. 5. 2009 tožnik navaja, da je spremembe razporeda dela po navadi opravil ob nastopu službe za enako število odrejenih ur. Navedeni pritožbeni navedbi ni mogoče slediti, saj bi sicer tožnik tako ravnal tudi v primerih, ko naj bi s službenimi obveznostmi pričel še preden je bil uradno razporejen na delo (v primerih z dne 18. 1. 2010, 23. 6. 2010 in z dne 16. 8. 2010), pa tudi takrat razporeditve ni spremenil. Poleg navedenega celo sam v pritožbi protislovno navaja, da ob vrnitvi v enoto in zaključku službe ni želel spreminjati razporeda, ker naj bi imel že tako višek ur. Pritožbeno sodišče pa je na pritožbene trditve tožnika, da razporeda dela ni želel spreminjati zaradi viška ur, že odgovorilo (13. točka obrazložitve te sodbe).

V zvezi z dogodkom z dne 9. 1. 2010 tožnik v pritožbi natančno navaja, kakšne službene obveznosti je imel tega dne. V postopku pred sodiščem prve stopnje je le pavšalno navedel, da je imel službene obveznosti na G., zato predstavljajo tožnikove pritožbene navedbe v tem delu nova dejstva, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na to, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je tega dne ob očitanem času dejansko opravljal službene obveznosti, tožnik pa v postopku tega niti konkretizirano ni navajal, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

V zvezi z dogodkom z dne 18. 1. 2010 tožnik vztraja, da je imel v dopoldanskem času sestanek z njegovim virom, česar tožnik v postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal zgolj s predložitvijo svoje beležke. Poleg tega ni logično, da bi tožnik prvotni razpored dela glede začetka dela spremenil s 7. na 11. uro, če bi z delom začel že pred 11. uro. Ker je tožnik razpored dela spremenil za enako število ur delovnega časa, tudi ni mogoče slediti njegovi pritožbeni navedbi, da je to storil zaradi viška ur.

V zvezi z dogodkom z dne 24. 2. 2010 tožnik navaja, da je odšel domov po službeni telefon in nazaj v službo preverit, ali je kaj nujnega. Navedenim trditvam tožnika ni mogoče slediti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj poostrenega nadzora tega dne popoldne sam ni opravljal, službenega telefona pa zgolj za to, da preveri, ali je v službi treba še kaj narediti, tudi ni potreboval. Poleg tega bi lahko to preveril tudi po telefonu od doma, ne da bi se po nepotrebnem vračal nazaj v službo, ki je bila od njegovega doma oddaljena približno 60 km.

V zvezi z dogodkom z dne 25. 3. 2010 v pritožbi tožnik navaja, da dopušča možnost, da se je ustavil doma in nato vrnil v službo, imel pa je dovoljenje, da ostane s službenim vozilom doma. Poleg tega, da so že same pritožbene navedbe v tem delu protislovne, je tožnik v zagovoru navedel, da je po strokovnem usposabljanju tega dne odšel domov (B 306), navedba, da je imel za to dovoljenje, pa predstavlja nova dejstva, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožnik vztraja, da je imel dne 23. 6. 2010 razgovor z avstrijskimi varnostnimi organi, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti ni od tožene stranke zahteval, da predloži dokumentacijo, ki bi takšen razgovor potrjevala.

Sodišče prve stopnje je naredilo pravilni zaključek tudi glede dogodka z dne 13. 7. 2010. Tudi, če bi tožnik uspel dokazati, da je po zaključku delovnega časa peljal zaposlene policiste na kavo, navedeno ni službena obveznost, zato za prevoz ni smel uporabiti službenega vozila.

Nedokazane so tudi tožnikove navedbe, da je dne 16. 8. 2010 šel prej v službo preverjat nočno izmeno. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, bi moral tožnik v tem primeru pred 6. uro zjutraj, ko je glede na razpored pričel z delom, iz domačega kraja (H.) v službo (I.), nato na G-, kjer je natočil gorivo, in spet nazaj v službo (I.), pri tem pa naj bi v celi svoji izmeni tega dne prevozil le 87 km (B 319/6).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da vpisovanje uporabe službenega vozila v knjižico vozila dokazuje, da tožnik nikoli ni imel namena zlorabiti uporabo službenega vozila. V konkretnem primeru se za izpolnitev pogoja utemeljenosti odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1, ne zahteva tožnikov namen zlorabiti uporabo službenega vozila. Tretji odstavek 257. člena KZ-1 določa, da se kaznuje uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti. Za utemeljenost odpovednega razloga je tako (med drugim) potrebno, da so izpolnjeni vsi znaki navedenega kaznivega dejanja, pri čemer namena izrabiti uradni položaj med njimi ni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik z očitanimi kršitvami izpolnil zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Tožnik v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je uporaba službenega vozila brez potnega naloga zgolj disciplinski prekršek. Tožnik pri tem spregleda, da se mu ne očita zgolj uporabo službenega vozila brez potnega naloga, pač pa tudi, da je službeno vozilo uporabljal v prostem času oz. za neslužbene namene, ko vozila sploh ni imel odrejenega. Ta kršitev obveznosti iz delovnega razmerja pa vsebuje vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Tožniku podana izredna odpoved pogodbe je zato utemeljena, tožena stranka pa je izkazala tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče pa se s temi ugotovitvami strinja.

Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj bodisi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) bodisi gre za nova dejstva (poleg že navedenega tudi: da je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko drug, tj. opozarjanje tožnika na pravice policistov in kršitve pri vodenju policijske uprave, ter da je sklep o izredni odpovedi pavšalno obrazložen), saj tožnik ni izkazal, da jih ni mogel navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).