Jedro

Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev zavrnil. Zaključek sodišča, da je poškodba členka pri oškodovancu nastala zaradi udarca obsojencev, ki sta ga tepla z rokami in brcala, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki takšen način nastanka poškodbe dopušča. Je pa po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, utemeljen očitek vložnika, da je sodišče z obrazložitvijo zaključka, da oškodovanec poškodbe členka ni mogel utrpeti na drug način, ker na parkirišču in na cesti, kjer je pretep potekal, ni bilo robatih predmetov, kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vložnik utemeljeno opozarja, da takšen zaključek sodišča ni logičen in življenjski, saj je povsem možno, da je oškodovanec z roko udaril drugega v komolec, glavo, drugo kost ali trda tla.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M G. se ugodi, glede obsojenega J. F. pa se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita tudi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 11. 9. 2017 M G. in J. F. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Vsakemu je naložilo v plačilo eno četrtino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), nastalih do 4. 3. 2015, in polovico stroškov postopka, nastalih po 4. 3. 2015, ter plačilo sodne takse. Oškodovanca D. D. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega M G. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri trdi, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da višje sodišče na takšne očitke ni odgovorilo, zato sodiščema očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede obrazložitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka poškodbe členka pri oškodovancu, vložnik zatrjuje protispisnost ter po vsebini tudi kršitev načela domneve nedolžnosti. Trdi še, da je sodišče prve stopnje pri vročanju sodbe kršilo določbo 194. člena ZKP in da sodba obsojenemu M. G. ni bila vročena, zato višje sodišče o pritožbi zagovornika ne bi smelo odločati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega M. G. oprosti obtožbe ali da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da je imel obsojeni M. G. dne 1. 2. 2018 možnost, da se seznani s sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je obvestilo o vročitvi že pred tem večkrat prejel. Tožilka ocenjuje, da tudi zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj meni, da je sodišče sledilo vsem napotilom višjega sodišča in pri svoji odločitvi upoštevalo vse izvedene dokaze, se do njih opredelilo in na njihovi podlagi napravilo ustrezne in obrazložene zaključke. Tudi višje sodišče se je do pritožbenih očitkov dovolj izčrpno opredelilo in odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo. Navedbe vložnika po oceni tožilke ne presegajo nasprotovanja pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu M. G. in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa v izjavi nasprotuje stališču tožilke in poudarja, da obsojenemu M. G. sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena. Zgolj možnost, da se obsojenec s sodbo seznani, pa ne pomeni, da se je z njo tudi dejansko seznanil. V preostalem pa vložnik vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi.

B.

5. Vložnik trdi, da obsojenemu M. G. sodba sodišča prve stopnje ni bila vročena. Pri tem pojasnjuje, da sodišče za izdajo trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe ni imelo podlage oziroma takšne odredbe skladno s 194. členom ZKP ne bi smelo izdati (ker obsojencu s sodbo, ki se mu je vročala, ni bila izrečena zaporna kazen) ter da so policisti odredbo izvršili na nesprejemljiv in žaljiv način, ko so obsojenca vklenili pred zdravstvenim domom in ga odpeljali na Okrožno sodišče v Krškem, kjer pa mu potem sodba ni bila vročena. Ker za vročitev na takšen način ni bilo podlage v zakonu, je tudi vročitev nezakonita. Pri tem tudi niso bili izpolnjeni pogoji za vzpostavitev fikcije vročitve po 122. členu ZKP, ker obsojenec sodbe ni prejel. Sodišče glede na to o pritožbi obsojenčevega zagovornika ne bi smelo odločati, kar vpliva na zakonitost te sodbe.

6. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenemu M. G. sodišče sodbo najprej poskusilo vročiti po pošti, vendar se je pošiljka vrnila z oznako »ni dvignil«. Nato mu jo je dvakrat vročalo po sodnem osebju, ko je bila na naslovu bivanja prisotna obsojenčeva partnerka, kateri je bilo puščeno obvestilo, kdaj se bo vročevalec ponovno zglasil na tem naslovu zaradi vročitve sodbe (dne 7. 11. 2017 za naslednji dan in 17. 11. 2017 za dne 20. 11. 2017). V obeh primerih je obsojenčeva partnerka vročevalcu povedala, da obsojenca ni doma, pri čemer je pri prvem poskusu vročitve navedla, da je obsojenec odšel na nujno pot in se vrne konec tedna, pri vročanju dne 20. 11. 2017 pa je, da je obsojenec zjutraj odpotoval v Nemčijo. Ker je obsojenčeva partnerka odklonila sprejem pošiljke, je vročevalec pošiljko ob njeni prisotnosti dne 20. 11. 2017 pustil v poštnem predalčniku, kar izhaja iz uradnega zaznamka ter vročilnice, na katero je zapisal kraj in datum vročitve ter pripombo, da je pisanje pustil v poštnem predalčniku.1 Sodišče je sodbo nato vročalo še preko pooblaščenega vročevalca, ki sodne pošte ni vročil, ker obsojenca ni izsledil. Sledilo je vročanje preko policistov Policijske postaje Brežice, ki tudi ni bilo uspešno. V dopisu sodišču so policisti Policijske postaje Brežice pojasnili, da je vrata vsakič odprla obsojenčeva partnerka, ki ni vedela povedati, kje se obsojenec nahaja in kdaj pride domov, da pa je policiji znano, da je obsojenec doma in je očitno, da se vročitvi izmika. Sodišče prve stopnje je potem, ko mu je višje sodišče, kateremu je bil spis posredovan zaradi odločanja o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, spis vrnilo z navedbo, da sodba še ni bila vročena obsojenemu M. G., ker nadomestna vročitev ni bila pravilno izvedena, saj je obsojenčeva partnerka pojasnila razlog odsotnosti obsojenca z doma, izdalo trajno odredbo za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodnega pisanja. Kot izhaja iz uradnega zaznamka sodne osebe in vročilnice, je bila odredba realizirana dne 1. 2. 2018, obsojenec pa pošiljke ni želel sprejeti oziroma je prevzem pošiljke in podpis odločno zavrnil. 7. Po drugem odstavku 120. člena ZKP je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo. Če ima obdolženec zagovornika, se mu skladno s četrtim odstavkom istega člena pisanja iz drugega odstavka tega člena vročajo po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Po prvem odstavku 119. člena ZKP se tudi pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, vročajo osebno. To pomeni, da jih je treba primarno izročiti neposredno naslovniku. Če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, pa ga lahko vročevalec izroči kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela. S tem je vročitev opravljena (123. člen ZKP).

8. Glede na navedena procesna dejstva in relevantno pravno podlago Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev zavrnil. 9. Vložnik prvostopenjskemu in višjemu sodišču očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da tudi višje sodišče na te očitke ni odgovorilo. Zatrjevano kršitev utemeljuje s trditvami, da bi moralo sodišče pri presoji silobrana pojasniti tudi vlogo S., ker je ta pomembna za presojo razmerij moči, sodišče pa je njegovo vlogo povsem spregledalo. Pri tem vložnik poudarja, da je sodišče sprejelo aktivno vlogo S. pri napadu na M. G., ni pa pojasnilo, kakšna je bila njegova vloga v nadaljevanju pretepa. Ker sta bila S. in priča Ž. ves čas pretepa prisotna, bi morala biti vloga S. v sodbi natančno pojasnjena in to še toliko bolj, ker ključni problem predstavlja razmerje moči oziroma sprememba tega razmerja z vidika ugotavljanja silobrana. Sodišče druge stopnje pa na ta očitek ni odgovorilo, saj je navedlo le, da je sodišče upoštevalo izpovedbo S.. S tem pa je višje sodišče kršilo tudi pravico obsojenca do učinkovitega pravnega sredstva. V zvezi s presojo silobrana vložnik sodišču druge stopnje očita tudi, da ni razjasnilo nejasnosti, ki jih je vložnik izpostavil v pritožbi z očitkom, da iz sodbe ni razvidno, komu sodišče verjame pri presoji silobrana, saj povzema zagovor J. F., da sta D. D. in S. tudi njega brcala in tepla, zaradi česar je imel podplutbe, nato pa ugotavlja, da zagovor J. F. ni potrjen z medicinsko dokumentacijo in da je sam navajal, da k zdravniku ni šel. Navedena ugotovitev sodišča pa po presoji vložnika ne izkazuje, da obsojeni J. F. podplutb ni imel. Vložnik očitek o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstvih utemeljuje tudi navedbo, da iz sodbe ne izhaja, zakaj naj bi napad D. D. in S. prenehal že v tistem določenem trenutku, upoštevajoč dogajanje pred tem, ko je bil M. G. izsiljevan in poškodovan ter ustrahovan, zaradi česar je bil v hudem strahu ali celo paniki. Pri tem trdi, da se napadalca zagotovo nista ustavila, ko ju je J. F. odstranil iz M. G.. Vložnik zato nasprotuje ugotovitvi sodišča, da silobran ni podan, ker ni podane istočasnosti napada in obrambe.

10. Silobran je tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad. Dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno. Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje. Če je meje silobrana prekoračil zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti (22. člen KZ-1). Pri presoji silobrana je potrebno ugotoviti, da je napad stvaren, resničen in protipraven. Obramba pa mora biti naperjena zoper napadalca, istočasna z napadom in neizogibno potrebna za odvrnitev napada. Zoper protipravni napad se ima vsak pravico braniti in od nikogar ni mogoče zahtevati, da mora bežati ali klicati na pomoč. Pri presoji silobrana je potrebno upoštevati tudi čustvena stanja napadenega in njegove predstave o intenzivnosti napada in o tem, kaj mu grozi. Potrebna je ocena o pravi meri in vrsti obrambe, ki je bila potrebna za odvrnitev napada. Silobran pa ni podan, če se je obramba sama sprevrgla v asocialno vedenje, v nepravo.2

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo, da sta kritičnega dne D. D. in E. S. izsiljevala obsojenega M. G., kar je razvidno iz pravnomočne sodbe. Kot nesporno je tudi ugotovilo, da je takoj po prihodu iz lokala prišlo do fizičnega obračunavanja med navedenimi, v katerem so bili vsi trije telesno poškodovani. Na podlagi izpovedbe A. A. in obsojenega J. F. je zaključilo, da sta D. D. in S. začela s pretepanjem M. G., kot je slednji navajal v zagovoru, in mu prizadejala telesne poškodbe, razvidne iz izvedenskega mnenja. Glede nadaljnjega dogajanja pa je sodišče ugotovilo, da se je razmerje moči po prihodu J. F. in njegovi vključitvi v obračun spremenilo in da se je J. F. v pretep tudi vključil. J. F. je priskočil na pomoč M. G. tako, da je najprej D. D. z roko udaril od zadaj po glavi, pri čemer poškodbo glave potrjuje tudi izvedensko mnenje. Obsojenca sta oškodovanca udarjala z rokami in nogami po glavi in telesu, zaradi česar se je branil, z rokami si je zakrival obraz pred udarci in pri tem utrpel poškodbo členka in razpočno rano na nosnem korenu. Glede silobrana pa je sodišče ugotovilo, da bi bilo prvi udarec oškodovanca v glavo od zadaj eventualno mogoče šteti za odvračanje napada od obsojenega M. G., ta očitek pa je bil iz obtožbe izpuščen. Zagovor obsojenega J. F., da sta D. D. in S. tudi njega brcala, zaradi česar je imel podplutbe, pa ni potrjen z medicinsko dokumentacijo, J. F. pa je tudi sam navajal, da k zdravniku ni šel. Sodišče zaključi, da ni dvoma, da je bil napad z udarcem J. F. v glavo oškodovanega D. D. odvrnjen, zato glede kasnejšega njunega ravnanja ni podan element silobrana, to je sočasnost napada in obrambe.

12. Vrhovno sodišče glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, upoštevajoč tudi pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz sodbe II K 11169/2010 z dne 7. 2. 2014 v zvezi s sodbo in sklepom II Kp 11169/2010 z dne 4. 3. 2015 glede dogajanja neposredno pred obravnavanim pretepom, ugotavlja, da je utemeljen očitek vložnika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so relevantna za presojo silobrana. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je napad oškodovanca in S. na obsojenega M. G. trajal do prihoda J. F. na kraj in še do trenutka, ko je J. F. oškodovanca z roko udaril po glavi oziroma v zatilni del glave, kjer je nastala poškodba kot izhaja iz izvedenskega mnenja. S tem udarcem pa je bil napad odvrnjen, zato glede nadaljnjih ravnanj obsojencev ni podan element istočasnosti napada in obrambe. Iz sodbe pa ne izhaja, kaj konkretno je med tem napadom obsojencev na oškodovanca počel E. S., ki je v času, ko je na kraj prišel J. F., napadal M. G. skupaj z oškodovancem, kateremu sta povzročila udarnino in raztrganino nadgrebenčne mišice leve rame, udarnino prsnega koša levo in prelom 10. rebra levo, udarnino desnega kolena in morebitno udarnino na desnih sencah. Ravno tako v sodbi ni pojasnjeno, na kakšni dejanski podlagi je sodišče zaključilo, da je napad na M. G. prenehal v trenutku, ko je J. F. udaril oškodovanca v glavo oziroma zakaj nadaljnjih ravnanj obsojencev ni več mogoče šteti za obrambo pred napadom na M. G., zakaj obramba pred napadom D. D. in S. od takrat dalje (očitno) ni več bila potrebna, česar sta se zavedala tudi obsojenca. Pri tem pa je, kot utemeljeno opozarja vložnik v zahtevi, treba upoštevati predhodno ravnanje oškodovanca in S. Oškodovani D. D. in E. S. sta bila namreč pravnomočno spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 na škodo M G., ker sta dne 14. 11. 2008 v lokalu Humek (neposredno pred pretepom) po predhodnem medsebojnem dogovoru in razdelitvi vlog M G. poskušala prisiliti, da bi jima plačal določeno vsoto denarja. Tako je D. D. večkrat od njega zahteval, da mora plačati 200.000,00 EUR, če želi imeti hišo v Dobovi, ki jo je kupil, drugače naj se tam ne prikaže. S. pa mu je medtem pokazal pištolo, D. D. pa dejal, da je S. sam vrh srbske mafije in naj se z njimi ne igra ter da ve, da ima majhnega otroka. S., ki je medtem spravil pištolo nazaj v žep, pa je s svojo prisotnostjo in grozečimi pogledi proti M. G., D. grožnje podkrepil. V navedeni pravnomočni sodbi je sodišče tudi ugotovilo, da je bil M. G. zaradi dogajanja v lokalu prestrašen in zaradi groženj glede otroka v paniki. Upoštevajoč navedeno in ugotovitev sodišča, da se je obsojeni J. F. vključil v pretep tako, da je udaril D. D., pa je po presoji Vrhovnega sodišča umanjkala argumentacija, ki bi utemeljevala sklep, da sta oškodovanec in S. zaradi udarca, ki ga je oškodovancu zadal J. F., z napadom na M. G. v istem trenutku prenehala. Ravno tako v izpodbijanih sodbah ni zadostno obrazloženo, zakaj sodišče ni sledilo zagovoru obsojenega J. F., da sta D. D. in S. tudi njega brcala in tepla. V tej zvezi je namreč navedeno le, da zatrjevane poškodbe (podplutbe) kot posledice udarcev niso medicinsko dokumentirane in da obsojenec tudi ni iskal zdravniške pomoči. Glede na izpovedbo obsojenega J. F., da je imel podplutbe po celem telesu, vendar nič hujšega, glede katere se sodišče ni vsebinsko opredelilo, je tako sklepanje sodišča pomanjkljivo, pri čemer pa iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče to dejstvo ugotavljalo še z drugimi dokazi. Ker je ocena zagovora obsojenega J. F. ravno tako relevantna za presojo silobrana, saj je od nje odvisna odločitev o tem, ali je napad D. D. in S. s prvim udarcem obsojenega J. F. res prenehal, bi moralo sodišče podati bolj argumentirano in prepričljivo oceno tega zagovora.

13. Navedeni očitki vložnika, ki jih ta je podal že v pritožbi, tudi niso bili razrešeni z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, v kateri se je sodišče v celoti sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje in zavrnilo očitek neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Glede vloge S. je navedlo, da je takšen očitek nesprejemljiv in da je bila upoštevana tudi njegova izpovedba in izpovedba Ž., ki sta bila ves čas dogodka prisotna. Višje sodišče je zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejelo in jih ocenilo kot življenjsko logične in ustrezno obrazložene, upoštevajoč tudi celotno dogajanje pred tem.

14. Pri presoji predmetne kršitve pa se je Vrhovnemu sodišču pojavil tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva in posledično o samem poteku dogodka, in sicer o načinu nastanka oškodovančeve poškodbe na zatilnem delu glave, glede katere je sodišče ugotovilo, da mu jo je s prvim udarcem z roko od zadaj po glavi prizadejal obsojeni J. F.. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino – plastično rekonstrukcijo in estetsko kirurgijo dr. Franeka Dolška z dne 18. 12. 2009, na katerega se sodba sklicuje pri navedbi poškodbe oškodovančeve glave in glede načina nastanka poškodb pri oškodovancu, namreč izhaja, da je oškodovani D. D. utrpel 3 cm razpočno rano na zatilnem delu glave, ki je posledica najmanj enega udarca trdega robatega predmeta (brca noge, kol, kamen, palica) v predel poškodovančevega zatilja. Izvedenec pa dopušča možnost, da je poškodba lahko tudi posledica padca ali udarca z zatilnim delom glave ob robat predmet (robnik, stopnica, kamen) ob padcu vznak ali med prerivanjem. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, da bi poškodba lahko nastala pri udarcu v glavo z roko oziroma s pestjo kot to zaključuje sodišče prve stopnje.

15. Neutemeljen je očitek vložnika o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izpovedba D. D. o nastanku poškodbe členka na roki potrjena z izvedenskim mnenjem. Izvedenec je sicer res navedel, da je poškodba členka oškodovančeve roke bolj verjetno nastala z udarcem oškodovanca s pestjo kot pa s prejemom udarca s strani oškodovanca v njegovo roko, vendar pa je izvedenec način nastanka poškodbe kot ga je zatrjeval oškodovanec in kot ga je ugotovilo sodišče, označil za možnega. Sodišče prve stopnje je pri načinu nastanka poškodb poleg izvedenskega mnenja in izpovedb izvedenca upoštevalo tudi izpovedbe oškodovanca, ki je po oceni sodišča nastanek te poškodbe ves čas opisoval enako, in izpovedbe prič Ž. in S., ki jih je sodišče v tem delu ocenilo za verodostojne ter v bistvenem skladne, oprlo pa se je tudi na obvestilo o telesni poškodbi. Zaključek sodišča, da je poškodba členka pri oškodovancu nastala zaradi udarca obsojencev, ki sta ga tepla z rokami in brcala, tako ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki takšen način nastanka poškodbe dopušča. Je pa po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč navedene ugotovitve izvedenca, utemeljen očitek vložnika, da je sodišče z obrazložitvijo zaključka, da oškodovanec poškodbe členka ni mogel utrpeti na drug način, ker na parkirišču in na cesti, kjer je pretep potekal, ni bilo robatih predmetov, kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vložnik utemeljeno opozarja, da takšen zaključek sodišča ni logičen in življenjski, saj je povsem možno, da je oškodovanec z roko udaril drugega v komolec, glavo, drugo kost ali trda tla.

16. Domneva nedolžnosti od sodišča zahteva, da lahko obtoženca obsodi le, če je onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišča pri presoji, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, sicer ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna ocena nastopi šele tedaj, ko je sodnik spoštoval načelo domneve nedolžnosti, ko je izhodišče za presojo onkraj zapovedanega dokaznega standarda. Prosta dokazna presoja namreč ne pomeni pooblastila za sprejemanje arbitrarnih odločitev, odločitev, ki niso sprejeta z razumnimi razlogi. Iz domneve nedolžnosti izhaja tudi pravilo, po katerem ne samo, da morajo biti dejstva v škodo obdolženca dokazana zunaj razumnega dvoma, torej z gotovostjo, temveč še več, za dejstva, ki gredo v prid obdolženca velja, da so resnična že tedaj, če obstoji samo verjetnost, ne glede na to, če za dejstva, ki gredo v njegovo škodo, obstoji celo večja verjetnost.3

17. Sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča svojega zaključka, da je možnost nastanka poškodbe oškodovančevega členka na drugačen način, kot ga opisuje oškodovanec, izključena, ker v bližini pretepa ni bilo robatih predmetov, upoštevajoč izvedensko mnenje in izpovedbo izvedenca glede načina nastanka poškodb pri oškodovancu in pri obsojenemu M. G.,4 ni prepričljivo in življenjsko logično obrazložilo. V sodbi ni pojasnilo, zakaj poškodba ne dopušča ugotovitve, da je poškodba lahko nastala npr. z udarcem oškodovanca v ramo ali koleno M. G. ali zgolj z udarcem v tla, medtem ko je na tleh ležal M. G.. Iz takšne obrazložitve sodišča glede obstoja odločilnega dejstva, ki ga je sodišče ugotovilo v škodo obsojenca, tako ni mogoče zaključiti, da je to ugotovljeno z dokaznim standardom gotovosti, s čimer je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti obsojenca.

C.

18. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M G., ne da bi se opredeljevalo do njegovih ostalih navedb v zahtevi, ugodilo.

19. Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobsojenca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila takšna zahteva vložena (tako imenovani beneficium cohaesionis, drugi odstavek 424. člena ZKP). Ker se razlogi, zaradi katerih je potrebno sodbo razveljaviti, nanašajo tudi na soobsojenega J. F., saj se sodba v izpodbijanih delih nanaša na oba obsojenca, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo glede obeh obsojencev in zadevo v celoti vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze ter nato vestno pretehtati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj v povezavi z zagovori obsojencev in svoje dokazne in pravne zaključke celovito, življenjsko sprejemljivo in logično obrazložiti, upoštevajoč vse okoliščine, na katere je v tej sodbi opozorilo Vrhovno sodišče. Pri tem bo moralo posebej skrbno presoditi in določno pojasniti razloge, ki bodo sodišče vodila k odločitvi glede zatrjevanega silobrana, upoštevajoč vse elemente silobrana (obstoj napada, obrambe pred napadom, istočasnosti, sorazmernosti), okvire, ki jih določa 22. člen KZ-1 ter ugotovljena dejstva glede dogajanja pred obravnavanim kaznivim dejanjem.

1 Obsojenčev zagovornik je nato dne 4. 12. 2017 vložil pritožbo, iz česar je utemeljeno sklepati, da je štel, da je bila obsojencu dne 20. 11. 2017 sodba pravilno vročena. 2 Glej tudi dr. Ljubo Bavcon, idr., Kazensko pravo, splošni del, šesta izdaja, Ljubljana, 2013, str. 232 – 239. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 4 Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je M. G. poškodbe v dogodku utrpel v posledica treh ali štirih udarcev. Poškodba rame je bila posledica močnega udarca trdega topega predmeta (močan udarec s pestjo, brca noge, kol, etc.) ali pa udarca z levim ramenom ob padcu na trdo podlago. Prelom rebra je bil posledica udarca večje moči s trdim topim predmetom (kol, kamen, močan udarec s pestjo, kolenom, etc.) ali padca in udarca v robat predmet (pohištvo, zidovi, robati kosi orodja, etc.). Udarnina kolena pa je bila posledica najmanj enega udarca s trdim topim predmetom (brca, kol, palica, etc.) ali udarca kolena v robat predmet.