Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana (tožnikovo ženo), je preuranjen in s tem nezakonit, saj prvostopenjski organ pravočasno vložene prošnje ni vsebinsko obravnaval, ker je zmotno ocenil, da ni (bil) izpolnjen pogoj za začetek postopka, to je pravočasnost vložene prošnje. Ob upoštevanju navedb tožnika, ki je na glavni obravnavi konsistentno izpovedal, da ni nikoli umaknil svojega predhodnega zahtevka za izdajo dovoljenja, je sodišče presodilo, da je nezakonit ne zgolj izpodbijani sklep, temveč tudi predhodni sklep o ustavitvi postopka (ki ga je organ izdal ob sklicevanju na prvi odstavek 135. člena ZUP, po katerem se postopek ustavi, če je bil začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo), ki ga je prav tako treba odpraviti. Ko bo odločal o prošnji v ponovljenem postopku, bo pristojni organ moral upoštevati tudi pravico do zasebnega in družinskega življenja.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-4081/2013-5 z dne 4. 4. 2013 odpravi, dodatno pa se odpravi še sklep istega upravnega organa št. 214-9064/2011-6 z dne 9. 2. 2012 ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je prvostopni upravni organ na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 3. odstavkom 128. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/ 2011 in nadaljnji) zavrgel zahtevek tožnika z dne 15. 3. 2013 za izdajo dovoljenja družinskemu članu slovenskega državljana za njegovo ženo A.A., državljanko Dominikanske republike, na podlagi ugotovitve, da je imenovana v Republiko Slovenijo vstopila 12. 7. 2011 s potnim listom in kratkoročnim turističnim vizumom z veljavnostjo od 5. 7. 2011 do 29. 7. 2011 ter da je Dominikansko republiko zapustila 11. 7. 2011 ter da je v Republiki Sloveniji legalno prebivala le do 29. 7. 2011, medtem ko 7. odstavek 127. člena ZTuj-2 določa, da lahko družinski član slovenskega državljana, ki je vstopil med drugim na podlagi veljavne potnega lista in vizuma za vstop, prebiva na na območju Republike Slovenije 3 mesece od dneva vstopa v državo. Zato meni, da tožnikova prošnja, ki je bila vložena dne 15. 3. 2013, ni bila pravočasno vložena v predpisanem roku iz 4. odstavka 14. člena ZTuj-2, in sicer v treh mesecih v obdobju šestih mesecev, računajoč od dneva vstopa v eno od držav pogodbenic, oziroma, do poteka veljavnosti vizuma, zaradi česar jo je kot prepozno vloženo zavrgel na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

2. Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo s prilogami, med drugim s priloženo fotokopijo izpiska iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi in zdravniškega potrdila o nosečnosti, zavrnil kot neutemeljeno. Pri odločitvi se je oprl na določbo 2. odstavka 248. člena ZUP, kljub ugotovljeni pomanjkljivosti pri uporabi materialnega prava, češ da je zgolj manjšega pomena sklicevanje prvostopenjskega organa v obrazložitvi njegove odločitve na, med drugim, 4. odstavek 14. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Te določbe se v konkretnem primeru ne uporablja, ker ZTuj-2 v XIII. Poglavju izrecno ne določa uporabe 4. odstavka 14. člena tega zakona za družinske člane slovenskih državljanov. Kot nepravilno drugostopni organ označuje tudi ugotovitev prvostopnega organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o tem, da je A.A. po 4. odstavku 14. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji zakonito prebivala le do 29. 7. 2011, to je do poteka veljavnosti njenega vstopnega vizuma, saj je na podlagi podatkov uradne evidence o potrdilih o prijavi prebivanja in dovoljenjih za prebivanje za državljane EU in za družinske člane slovenskih državljanov, ki jo vodi po uradni dolžnosti, drugostopni organ ugotovil, da je bila prva prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za imenovano družinsko članico tožnika pravočasno vložena pri organu prve stopnje že dne 29. 7. 2011 in je bilo imenovani na tej podlagi izdano potrdilo, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji, to je do 20. 3. 2012, ko je postal dokončen sklep o ustavitvi postopka (št. 214 – 9064/2011- 6 z dne 9. 2. 2012). Ne glede na navedeno in ne glede to, da prvostopni organ ni pravilno obrazložil svoje odločitve v delu, ki se nanaša na dovoljen čas prebivanja družinskega člana slovenskega državljana v Republiki Sloveniji ter na rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, drugostopni organ meni, da navedene pomanjkljivosti v postopku niso bistvene in da na odločitev v predmetni zadevi niso vplivale, ker da na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP temelječa odločitev o zavrženju tožnikove prošnje ne pomeni, da organ prve stopnje tožniku ni priznal pravice do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, temveč da njegove prošnje sploh ni obravnaval zaradi tega, ker ni bil izpolnjen pogoj za začetek postopka, to je pravočasnost vložene prošnje.

3. Tožnik v tožbi uvodoma izpostavlja, da gre v obravnavani sporni zadevi za bistveno podoben primer kot v zadevi B.B., v kateri je bila tožba z dne 2. 6. 2013 vložena zoper odločbo Upravne enote Radovljica v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-34/2013/2/1312-16 z dne 17. 4. 2013 zaradi združitve družine tujca/tujke s slovenskim državljanom/državljanko, le da je v konkretnem primeru tujka A.A. že poročena s tožnikom vse od 10. 9. 2011 dalje in ima z njim tudi že otroka, ki se jima je že pred izdajo drugostopenjske odločbe rodil dne 10. 6. 2013, to je hčerka C.C., ki ima slovensko državljanstvo, prav tako kot njen oče, sedaj tožnik. Navedeno naj bi po stališču tožnika na podlagi sodbe Sodišča evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES) v zadevi C-127/08 Metock proti Irski že samo po sebi upravičevalo zakonca slovenskega državljana do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje tujca, ne glede na nacionalno zakonodajo države članice, konkretno Republike Slovenije, češ da ima pravo EU prednost pred nacionalno zakonodajo. V nadaljevanju obširno citira pritožbo, ki je bila v vložena v drugi zadevi, in sicer v zadevi B.B. zoper odločbo UE (Radovljica) z dne 20. 2. 2013. Tožnik sodišču predlaga, da naj navedeno argumentacijo aplicira tudi na obravnavani sporni primer tožnika ter naj odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči, ker meni, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji (nesporno dejansko stanje, zgolj napačno uporabo materialnega prava - in nujnost zadeve, da se prepreči nadaljnje kršenje pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP z nepotrebnim vračanjem zadeve upravnemu organu).

4. Tožena stranka je dne 4. 11. 2013 po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in hkrati vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki jih v odgovoru na tožbo podrobneje navaja, ter vztraja pri dejanskih ugotovitvah in pravni podlagi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnik v sodno določenem roku ni vložil odgovora na navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, ki ga je prejel 15. 11. 2013. Tožnik je naknadno z vlogo z dne 18. 3. 2014, ki so ji bile priložene tudi listine, iz razloga, ker z ženo A.A., pričakujeta še drugega otroka, ki se bo predvidoma rodil dne 6. 10. 2014, zaprosil za prednostno obravnavo predmetne sporne zadeve.

6. Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih v tožbi uveljavlja tožnik.

7. Sodišče najprej ugotavlja, da se zadeva, ki jo v tožbi uvodoma izpostavlja tožnik, češ da gre v bistvenem za podobno zadevo, kot gre v njegovi sedaj obravnavani sporni zadevi, pri tukajšnjem sodišču vodi v vpisniku tožb pod opravilno številko I U 915/2013 in je bilo o njej že odločeno s sodbo št. I U 915/2013-9 z dne 11. 12. 2013, ki jo je sodišče tudi vpogledalo (spisovna priloga C 3).

8. Vendar v navedeni zadevi št. I U 915/2013 po presoji sodišče ne gre za bistveno podobno zadevo, kakor v tožnikovem primeru. Predmet spora v tožnikovem primeru je namreč uvodoma navedeni dokončni sklep, s katerim je Upravna enota Ljubljana zavrgla prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana za njegovo ženo A.A., torej gre za odločitev procesno pravne narave, ki temelji na določilu 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

9. Nasprotno gre v navedeni zadevi št. I U 915/2013, ki jo izpostavlja tožnik, češ da gre za njegovi zadevi bistveno podobno zadevo, pri odločitvi prvostopnega upravnega organa (Upravne enote Radovljica) v tedaj izpodbijani odločbi za meritorno odločitev, torej vsebinsko (in ne zgolj odločitev procesno-pravne narave, za kar gre v tožnikovem primeru) odločitev o zavrnitvi prošnje slovenske državljanke, tedaj tožnice, za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana za njenega moža B.B., nigerijskega državljana, zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 5. alineje 1. odstavka 128. člena ZTuj-2, ker imenovani tujec ni vstopil v Republiko Slovenijo v skladu z določbami 3. odstavka 127. člena ZTuj-2, kot je razvidno iz njegovega potnega lista, ki ne vsebuje vstopnega vizuma oziroma ustreznega vstopnega naslova, ki bi mu omogočal zakonit vstop v Republiko Slovenijo, saj kot državljan Zvezne republike Nigerije za vstop v Republiko Slovenijo potrebuje vizum, ki pa si ga ni predhodno pridobil, niti ni posedoval veljavnega dovoljenja za prebivanje v Švicarski konfederaciji in tudi ne v Republiki Italiji, od koder je vstopil v Slovenijo; obenem je tedaj prvostopni organ še ugotovil, da odločitev SES v zadevi C-127/08 Metock proti Irski ne vpliva na rešitev v konkretni zadevi, saj imenovani tujec v Slovenijo ni vstopil kot prosilec za mednarodno zaščito, zato tudi ni mogoče odločati v smislu citirane odločitve SES.

10. Tudi v sedaj obravnavanem primeru, kar se tiče tožbene navedbe, češ da naj bi bila v tej sporni zadevi relevantna odločitev SES v zadevi C-127/08 Metock proti Irski, sodišče ugotavlja, da tudi v tem primeru ni podana nobena navezna okoliščina za neposredno uporabo prava EU brez upoštevanja določb nacionalnega prava (ZTuj-2). Tožnik namreč ni nikoli uveljavljal ne v upravnem postopku in tudi ne v upravnem sporu niti tožbi in tudi ne, ko je bil kot stranka neposredno zaslišan na glavni obravnavi, da bi bila podana kakršnakoli dejanska okoliščina, ki bi v tem primeru narekovala neposredno uporabo prava EU, pri čemer med strankama niti niso sporna dejstva, ki so pravno relevantna za konkreten primer ter jih je sodišče preverilo tudi na glavni obravnavi dne 15. 4. 2014, na kateri je ugotovilo, kot sledi: - da je tožnikova žena državljanka Dominikanske republike oziroma tretje države v smislu določil ZTuj-2, - da je vstopila na ozemlje Republike Slovenije dne 12. 7. 2011 s potnim listom in vizumom za kratkoročno bivanje z veljavnostjo od 5. 7. 2011 do 29. 7. 2011, - da je Dominikansko republiko zapustila 11. 7. 2011 in z letalom prispela preko Ž. in Z. v Ljubljano dne 12. 7. 2011, - da od dne 12. 7. 2011 dalje ozemlja Slovenije ni nikoli več zapustila, - da je s tožnikom dne 11. 9. 2011 sklenila zakonsko zvezo, - da je tožnik zadnji dan veljavnosti njenega vizuma, to je 29. 7. 2011 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja, - da se jima je 10. 6. 2013 rodila hči C.C., ki ima državljanstvo Republike Slovenije. Po presoji sodišča namreč nobeno izmed ugotovljenih in med strankama nespornih dejstev in okoliščin samo po sebi, niti ne v povezavi s preostalimi, ne nakazuje, da bi utegnila biti podana kakršnakoli navezna okoliščina, ki bi bila odločilna za neposredno uporabo prava EU, ki bi v konkretnem primeru izključevala uporabo pravil nacionalnega prava s področja tujcev (ZTuj-2). Tega pa ni konkretno uveljavljal niti tožnik v tožbi, v kateri zgolj posplošeno zatrjuje, da „že veljavno sklenjena zakonska zveza upravičuje zakonca slovenskega državljana/državljanke do pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, in sicer na podlagi že dolgo znane sodbe Sodišča evropskih skupnosti (SES oz. ECJ) v zadevi „Metlock proti Irski“ (C-127/08), ki vse članice EU, torej tudi Slovenijo, zavezuje, da v takih primerih ne glede na drugačne določbe nacionalnega prava zakoncu domačega državljana izdajo dovoljenje za začasno prebivanje, ker ima pravo EU prednost pred nacionalno zakonodajo“.

11. Ne glede na razloge, navedene pod točkami 8, 9 in 10 obrazložitve te sodbe, pa je sodišče moralo tožbi ugoditi tako, da je odpravilo izpodbijani sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-4081/2013-5 z dne 4. 4. 2013, poleg tega pa je v skladu s pooblastili, ki jih je sodišču podelil zakonodajalec z določilom 2. odstavka 64. člena ZUS-1 dodatno odpravilo tudi sklep št. 214-9064/2011-6 z dne 9. 2. 2012, ki ga je izdal isti upravni organ, to je Upravna enota Ljubljana v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ter ji je zadevo vrnilo v ponoven postopek iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju obrazložitve.

12. Sodišče je v obravnavanem primeru dne 15. 4. 2014 razpisalo glavno obravnavo v skladu z določili 1. in 2. odstavka 51. člena ZUS-1, po katerih sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (1. odstavek) in na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (2. odstavek). Tožena stranka se vabilu ni odzvala in se glavne obravnave ni udeležila, četudi ji je bilo vabilo pravilno in pravočasno vročeno, ne da bi svojo odsotnost predhodno napovedala niti kakorkoli opravičila.

13. Pač pa sta se vabilu na glavno obravnavo odzvala tožnik in njegova žena A.A., v tem sporu stranka z interesom v smislu 3. odstavka 19. člena ZUS-1. Tožnik, ki je bil na glavni obravnavi kot stranka ustno zaslišan, je med drugim izpovedal, da je svojo ženo spoznal dne 4. 6. 2010 v Dominikanski republiki in si je že pred njenim prihodom v Slovenijo leta 2011 predhodno pridobil pri Ministrstvu za zunanje zadeve potrebne informacije v zvezi z njenim prihodom v Slovenijo. Tedaj so mu, ker v Dominikanski republiki ni slovenskega veleposlaništva, svetovali, da naj se ona za vizum obrne na italijansko veleposlaništvo v Dominikanski republiki, tožnik pa naj za njo uredi turistični aranžma, da pride v Slovenijo. Tako je iz Santa Dominga pripotovala preko Ž. in Z. v Ljubljano, ne da bi postanki na njenem potovanju vključevali ozemlje Republike Italije, Slovenije pa vse od tedaj ni več nikoli zapustila in ni bila več nikjer v tujini, pred iztekom veljavnosti njenega vizuma pa je tožnik prvič vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana dne 29. 7. 2011. 14. Ko je bilo tožniku predočeno, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je prošnjo z dne 29. 7. 2011 kasneje umaknil, je na posebno vprašanje, ali se spominja datuma umika svoje prošnje in ali je umik navedene prošnje tožnik vložil v pisni obliki, je tožnik odgovoril, da on ni pisno nikoli vložil kakršnegakoli umika svoje pravočasno vložene prošnje. Dodatno pa je pojasnil okoliščine, v katerih je bil izdan sklep Upravne enote Ljubljana o ustavitvi postopka z dne 9. 2. 2012, ki ga je na glavni obravnavi sodišču tudi predložil v fotokopiji (tožbena priloga A3). Navedel je, da se je po prejemu poziva za dopolnitev predmetne vloge z dokazili o zadostni višini sredstev za preživljanje žene, ki je tujka, zadnji dan pred iztekom danega roka za dopolnitev vloge tožnik, ki se datuma točno ne spominja, osebno zglasil na sedežu upravne enote, kjer je s strani uradne osebe prejel informacijo, češ da naj ne „komplicira“ in da naj pusti, da se postopek ustavi ter da naj po tem, ko si bo našel garanta oziroma pridobil izjavo garanta v obliki notarskega zapisa, s katero bo garant jamčil zadostna sredstva za preživljanje tožnikove žene, na novo vloži predmetno vlogo, skupaj s prilogami. Kljub navedenim pojasnilom uradne osebe pa mu je upravna enota po tem, ko si je sčasoma našel garanta in se je po navedenih napotkih ravnal, tožniku izdala uvodoma navedeni izpodbijani sklep.

15. Prvostopni organ je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet pod točko 1 obrazložitve, utemeljil na določilih 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 128. člena ZTuj-2, četudi se določilo 3. odstavka 128. člena ZTuj-2 nanaša na splošno določitev trajanja časovne dolžine veljavnosti izdanega dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu (5 let), medtem ko zakonodajalec ni izrecno predpisal pogoja pravočasno vložene prošnje nikjer v določilih 128. člena ZTuj-2, niti v 1. do 7. alineji 1. odstavka 128. člena med taksativno določenimi pogoji za izdajo predmetnega dovoljenja.

16. V dejanskem pogledu se je prvostopni organ pri odločitvi v izpodbijanem sklepu oprl izključno na ugotovitev, da je tožnik dne 15. 3. 2013 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja družinskemu članu slovenskega državljana za njegovo ženo, državljanko Dominikanske republike, ki je v Republiko Slovenijo vstopila 12. 7. 2011 s potnim listom in kratkoročnim turističnim vizumom z veljavnostjo do 29. 7. 2011 ter je tako v Sloveniji legalno prebivala le do 29. 7. 2011, zato je ocenil, da prošnja tožnika z dne 15. 3. 2013 ni bila pravočasno vložena v roku iz 4. odstavka 14. člena ZTuj-2, in sicer v treh mesecih v obdobju šestih mesecev, računajoč od dneva vstopa v eno od držav pogodbenic, oziroma, do poteka veljavnosti vizuma, zaradi česar je kot prepozno vloženo zavrgel prošnjo tožnika z dne 15. 3. 2012. 17. Četudi je ob reševanju tožnikove pritožbe drugostopni organ spoznal, da prvostopni organ zaradi napačne uporabe 4. odstavka 14. člena ZTuj-2 ni pravilno obrazložil svoje odločitve v delu, ki se nanaša na dovoljen čas prebivanja družinskega člana slovenskega državljana v Republiki Sloveniji, niti glede ugotovitve datuma vložitve pravočasne prošnje tožnika za izdajo zaprošenega dovoljenja (dne 29. 7. 2011), niti dolžine trajanja časovne veljavnosti potrdila, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje tožnikove žene (do 20. 3. 2012), niti glede obstoja sklepa o ustavitvi predmetnega postopka (z dne 2. 9. 2012) niti glede datuma nastopa dokončnosti tega sklepa (20. 3. 2013), do katerega je veljajo s strani Upravne enote Ljubljana izdano potrdilo o pravočasno vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana kot dovoljenje za začasno prebivanje, pa je v nasprotju z vsemi navedenimi ugotovitvami zaključil, da gre kljub ugotovljenim nepravilnostim zgolj za nebistvene pomanjkljivosti v postopku v smislu določbe 2. odstavka 248. člena ZUP, na katero se sklicuje pri svoji odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožnika kot neutemeljeno, ob oceni, da vse ugotovljene pomanjkljivosti niso vplivale na odločitev v predmetni zadevi.

18. Vendar je tak zaključek drugostopnega organa, po presoji sodišča, glede na ugotovljena razhajanja med ugotovitvami in zaključki prvostopnega in drugostopnega organa o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah v konkretnem primeru nepravilen ob upoštevanju elementarnih pravil logičnega sklepanja in zato tudi nezakonit ter v nasprotju z določilom 2. odstavka 248. člena ZUP. Ne nazadnje to izhaja tudi iz ugotovitev samega drugostopnega organa v njegovi obrazložitvi v besedilu 3. odstavka na strani 3, zlasti ugotovitev po vpogledu podatkov uradnih evidenc, ki jih vodi sam drugostopni organ po uradni dolžnosti na podlagi določil 110. člena do 115. člena ZTuj-2, ki podrobneje urejajo vsebine evidenc. Splošno pravno načelo glede opredelitve obsega in meja preizkusa prvostopenjskih upravnih aktov v pritožbenem postopku na podlagi določil ZUP, ki je vsebovano v določilu 2. odstavka 247. člena ZUP namreč organu druge stopnje nalaga dolžnost, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

19. Že iz same obrazložitve v odločbi drugostopnega organa na str. 3 v 3. odstavku popolnoma jasno in nedvoumno izhaja materialno-pravno stališče, da je prvostopni organ napačno uporabil 4. odstavek 14. člena ZTuj-2, iz česar izvira njegova (nepravilna) opredelitev časovnega okvira ugotavljanja (ne)pravočasnosti vložene prošnje tožnika, kar zadeva njeno (ne)meritorno obravnavanje po določilih XIII. poglavja ZTuj-2, ki posebej ureja vstop in prebivanje nekaterih posebnih kategorij tujcev, in sicer državljanov držav članic EU in njihovih družinskih članov ter družinskih članov slovenskih državljanov, kot posebej privilegiranih kategorij tujcev v primerjavi s preostalimi tujci. Za obravnavano zadevo je ključnega pomena uvodna zakonska določba v samem XIII. poglavju, to je določilo 1. odstavka 117. člena ZTuj-2, ki se na splošno nanaša na uporabo določil celotnega XIII. poglavja. Izpostavljeno določilo 1. odstavka 117. člena ZTuj-2 namreč izrecno določa, da se določbe tega poglavja uporabljajo zgolj za državljane EU, njihove družinske člane in družinske člane slovenskih državljanov, medtem ko se preostale določbe tega zakona za naštete kategorije tujcev uporabljajo izključno v primeru, če so za njih ugodnejše ali če zakon tako izrecno oziroma posebej določa. 20. Upoštevajoč v citirani zakonski določbi 1. odstavka 117. člena ZTuj-2 vsebovano ureditev, da se preostale določbe tega zakona za naštete kategorije tujcev uporabljajo izključno v primeru, če so za njih ugodnejše ali če zakon tako izrecno oziroma posebej določa, je sicer drugostopni organ ob reševanju tožnikove pritožbe pravilno ugotovil, da ZTuj-2 v XIII. poglavju ne določa izrecno uporabe določbe 4. odstavka 14. člena ZTuj-2 za družinske člane slovenskih državljanov, kot tudi to, da določba 4. odstavka 14. člena ZTuj-2 za njih ni ugodnejša glede na določbo 3. odstavka 127. člena ZTuj-2. Čeprav je nasprotju s to svojo ugotovitvijo drugostopni organ zaključil, da ne glede na to meni, da navedena pomanjkljivost v postopku ni bistvena in da na odločitev v predmetni zadevi ni vplivala, kar je zaradi svoje očitne protislovnosti po mnenju sodišča zmotno stališče ter kot takšno tudi nezakonito, vendar samo po sebi to v konkretnem primeru še ni ključnega pomena.

21. Z vidika normativne ureditve v citiranem določilu 1. odstavka 117. člena ZTuj-2 je v obravnavanem primeru odločilno, da tako kot v razmerju do 4. odstavka 14. člena ZTuj-2 enako velja tudi v razmerju do 3. odstavka 90. člena ZTuj-2, po katerem se molk tujca ali njegovega delodajalca, če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca ali njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, šteje za umik zahteve.

22. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je z vidika 1. odstavka 117. člena ZTuj-2 prvostopni organ v postopku izdaje izpodbijanega sklepa nezakonito uporabil določilo 3. odstavka 90. člena ZTuj-2, ki je po svoji vsebini enak določilu prej veljavnega 2. odstavka 67. člena ZTuj-1, ko je dne 9. 2. 2012 izdal sklep o ustavitvi postopka ob sklicevanju na 1. odstavek 135. člena ZUP, ki določa, da se postopek ustavi, če je bil začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo. Ob upoštevanju navedb tožnika, ki je ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi prepričljivo in konsistentno izpovedal, da ni nikoli umaknil svojega zahtevka za izdajo predmetnega dovoljenja, je sodišče pri odločanju o zakonitosti uvodoma navedenega izpodbijanega sklepa presodilo, da je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe, nezakonit ne zgolj uvodoma navedeni sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-4081/2013-5 z dne 4. 4. 2013, temveč tudi sklep Upravne enote Ljubljana št. 214 – 9064/2011 – 6 z dne 9. 2. 2012 o ustavitvi postopka, ki ga je iz navedenih razlogov prav tako potrebno odpraviti, saj gre za akt procesno-pravne narave, ki je bil izdan v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je tožnik uperil tožbo. Glede na navedeno se na določilu 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP temelječa odločitev prvostopnega organa v uvodoma navedenem izpodbijanem sklepu, s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za izdajo predmetnega dovoljenja, izkaže za preuranjeno oziroma prenagljeno in nepravilno ter s tem nezakonito, saj organ prve stopnje pravočasno vložene predmetne prošnje tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana za njegovo ženo ni vsebinsko obravnaval, ker je zmotno ocenil, da ni (bil) izpolnjen pogoj za začetek postopka, to je pravočasnost vložene prošnje.

23. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedena sklepa odpravilo že zaradi kršitev pravil postopka, ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (3. odstavek 90. člena ZTuj-2), se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo moral upoštevati pristojni upravni organ, ko bo o tožnikovi prošnji v ponovljenem postopku ponovno odločal, zlasti tudi ob upoštevanju pravice tožnika do zasebnega in družinskega življenja, oziroma pravice do zasebnega in družinskega življenja družinskega člana (žene) tožnika, ki je po svojem pravnem statusu tujka v Republiki Sloveniji.

24. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva v konkretnem primeru sodišče le še poudarja, da je v tem primeru ob ponovnem odločanju o tožnikovi pravočasno vloženi prošnji potrebno, poleg določil 128. člena ZTuj-2, dodatno upoštevati tudi določila 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) v povezavi z določili 8. člena in 3. odstavka 53. člena Ustave, s katerimi je tožniku zagotovljena pravica do zasebnega in družinskega življenja, četudi ne gre za absolutno pravico, ter v tem okviru presojati vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine tudi z vidika Ustave Republike Slovenije in EKČP. Ustava v 8. členu namreč določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, v 3. odstavku 53. člena pa določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, medtem ko 8. člen EKČP med drugim določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega družinskega življenja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen v izjemnih primerih, ki so v tem členu v nadaljevanju opredeljeni. V številnih podobnih primerih, kot je obravnavana sporna zadeva, so pristojni upravni organi v obrazložitvah svojih odločitev pri odločanju o zahtevah za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, tudi če so bile te zahteve zavrnjene zaradi neizpolnjevanja katerega izmed pogojev, že presojali zahteve tudi z vidika pravice strank do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in so pravilno presojali tudi ugotovljena relevantna dejstva ter okoliščine z vidika navedene pravice, četudi ne gre za absolutno pravico, saj je v nasprotnem primeru, če tega ne bi storili, materialno pravo napačno uporabljeno, obrazložitev upravnega akta pa bistveno pomanjkljiva, kar onemogoča njen preizkus zakonitosti. Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni državni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, morata oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovnem postopku dosledno upoštevati v skladu z določili 4. odstavka 64. člena ZUS-1 pravno mnenje sodišča, kot je izraženo v tej sodbi, in njegova stališča, ki se tičejo postopka.