Jedro

Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, tudi če ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo (zahtevnejšega) delovnega mesta, katerega dela in naloge je opravljal. Zato ni bistveno, da tožnik v določenem obdobju, na katerega se zahtevek za plačilo po dejanskem delu nanaša, še ni imel opravljenega strokovnega izpita, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege.

Tožnik je upravičen do plačila po dejanskem delu v sorazmernem delu, če je zahtevnejša dela opravljal le del delovnega časa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - za čas od 1. 9. 2007 do 31. 7. 2008 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačami po količniku 2,50 in izplačanimi plačami s količnikom osnovne plače 2,10; - za čas od 1. 8. 2008 do 28. 2. 2009 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačami za 26. plačni razred in izplačanimi plačami za 21. plačni razred; - za čas od 1. 3. 2009 do 28. 9. 2010 obračun mesečne razlike bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačami za 27. plačni razred in izplačanimi plačami za 22. plačni razred; - za čas od 29. 9. 2010 do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračun mesečnih razlik bruto plače z vsemi pripadajočimi dodatki med plačami za 28. plačni razred in izplačanimi plačami za 23. plačni razred, in od tako obračunanih razlik za tožečo stranko vplačati vse pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in - za čas po pravnomočnosti te sodbe obračun in izplačilo mesečne plače za 28. plačni razred vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter - povračilo stroškov sodnega postopka ter postopka pred delodajalcem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 567,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožeča stranka do 29. 9. 2010 ni opravljala nalog tehnika zdravstvene nege več kot polovico delovnega časa, ampak le občasno, kadar je bila na takšna dela odrejena z ukazom, ter da do junija 2009 ni izpolnjevala pogojev za samostojno opravljanje nalog tehnika zdravstvene nege, ker je šele tedaj opravila strokovni izpit. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je naložilo sodišču prve stopnje, da dopolni dokazni postopek in razišče, ali je tožnik opravljal vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta ter kolikšen del svojega delovnega časa je ta dela opravljal ter pridobi dokumentacijo v zvezi z višino plače za formacijsko dolžnost zdravstveni tehnik. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni opravljala vseh nalog formacijske dolžnosti nižji vojaški uslužbenec - srednja medicinska sestra, tehnik zdravstvene nege, ker ni opravljala organizacije dela ter da (po izpovedi priče A.A. ter preostalih) dela in naloge navedene formacijske dolžnosti niso predstavljala več kot 50% dejanskega dela tožeče stranke, zaradi česar do vtoževane razlike ni upravičena.

Po mnenju pritožnika prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju ni upoštevalo sodbe VDSS in napotkov pritožbenega sodišča glede dopolnitve dokaznega postopka (v 14. točki razveljavitvenega sklepa in sodbe), saj je tudi pri ponovnem sojenju izvedlo iste dokaze kot v prvotnem postopku in izdalo skoraj povsem identično sodbo – točki 1 in 2 je prepisalo, pod točko 4 je prepisalo točko 3 prejšnje sodbe, pod točko 5 povzelo točko 4 prejšnje sodbe …, pri čemer ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi raziskalo, koliko je pritožnik dejansko opravljal delo tehnika. Napačen je zaključek, da tožnik ni opravljal vseh nalog delovnega mesta tehnika, saj je tožnik sam povedal, da nalog organizacije dela ni opravljal zato, ker teh del ni bilo potrebno opravljati, ker je bil na delu sam in je delal na podlagi ukazov. Delo tehnika zdravstvene nege je nedvomno opravljal več kot polovico delovnega časa, kar so potrdile tudi priče, med drugim je to delo na podlagi ustnih ukazov (nadrejenega A.A., ki je to potrdil) tudi v ambulanti v kraju B., kjer je center za usposabljanje in strelišče, kjer je opravljal delo zdravstvenega tehnika. Glede na izpoved priče A.A. je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča v 8. točki izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da, kot je izpovedala priča A.A., delo tehnika zdravstvene nege ni presegalo 50% del in nalog oziroma dejanskega dela pritožnika, saj navedena priča tega ni povedala.

Pritožba nadalje izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v 12. točki sodbe oz. razveljavitvenega sklepa, da mora sodišče izhajati iz sistematizacije delovnih mest in ugotoviti, katera dela je tožnik dejansko opravljal oziroma ali je opravljal vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta. Sodišče pa je ugotavljalo le, katerih del pritožnik ni opravljal, in zaključilo, da ni opravljal organizacijskih del, razloga, zakaj jih ni opravljal, pa ni upoštevalo, niti ni preverilo, ali dejansko organizacijska dela opravljajo tudi drugi, ki so razporejeni na delovno mesto zdravstveni tehnik. Tudi stališča pritožbenega sodišča, da tožniku pripada plačilo po dejansko opravljenem delu v takem obsegu, kot je delo dejansko opravljal, četudi je dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravljal le del delovnega časa. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obsega opravljenega dela in nalog zahtevnejšega delovnega mesta, niti tega ni obrazložilo, ampak je le ocenilo, da ni opravljal zahtevnejšega dela v 50%, kar je protispisno, saj iz dokazov in izpovedi jasno izhaja, da je pritožnik dejansko večino svojega delovnega časa oziroma vsaj polovico opravljal dela tehnika zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ponovno upoštevalo le listinske dokaze, ki jih je pritožnik predložil, to je pisne ukaze, ne pa dejstva, da je večino ukazov dobil ustno. O tem sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaznega postopka niti ni zaslišalo nobene priče, zato je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma ki jih le pavšalno uveljavlja tožeča stranka v svoji pritožbi. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo zmotno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od 1. 9. 2007 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, ki je zahtevnejše od delovnega mesta, na katerega je bil razporejen (s sklepi oziroma ukazi tožene stranke). Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo, izdano v tem sporu, opr. št. I Pd 489/2011 z dne 11. 3. 2013, tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dejanskega opravljanja zahtevnejšega dela (zdravstvenega tehnika) zavrnilo, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za samostojno opravljanje nalog tehnika zdravstvene nege (ker je šele 28. 5. 2009 opravil strokovni izpit), dela in naloge tega delovnega mesta pa je opravljal le občasno in ne več kot polovico delovnega časa. Navedena sodba je bila s sodbo sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 458/2013 z dne 13. 6. 2013 delno potrjena (glede zavrnitve zahtevka za odpravo odločbe in sklepa z dne 5. 1. 2011 ter zahtevka za obračun in plačilo plače za 28. plačni razred za čas po pravnomočnosti sodbe v tej zadevi), delno pa razveljavljena (glede odločitve o zavrnitvi toženega zahtevka za obračun in plačilo razlike v plači glede na dejansko opravljanje zahtevnejšega dela).

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo zmotno odločitev. Upoštevalo je sicer v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča zavzeto stališče, da je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu, tudi če ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo (zahtevnejšega) delovnega mesta, katerega dela in naloge je opravljal (glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 306/2009) in da v tožnikovem primeru zato ni bistveno, da tožnik v določenem obdobju, na katerega se zahtevek za plačilo po dejanskem delu nanaša, še ni imel opravljenega strokovnega izpita, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nadaljnjih napotkov oziroma stališč pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, ki je med drugim poudarilo, da je potrebno izhajati iz sistemizacije delovnih mest in formacij pri toženi stranki ter primerjati dela in naloge formacijskih dolžnosti, na katere je bil tožnik formalno razporejen, in formacijske dolžnosti, katere dela in naloge je dejansko opravljal, ter ugotoviti, ali je opravljal vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta in da je v primeru, če je tožnik dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravljal le del delovnega časa, tožnik upravičen do plačila po dejansko opravljenem delu v manjšem obsegu (sorazmerno delovnemu času, v katerem je zahtevnejša dela opravljal). Sodišče prve stopnje si je očitno napačno razlagalo napotek, da je potrebno ugotoviti, ali je tožnik opravljal vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta, saj je v ponovnem sojenju zavzelo stališče, da tožnik do plačila za opravljanje zahtevnejšega dela ni upravičen že zato, ker ene od nalog ni opravljal, kar je napačno. Zlasti zato, ker gre za nalogo organiziranja delovnega procesa, za katero je tožnik prepričljivo pojasnil, iz kakšnih razlogov je ni opravljal. Pri tem pa sodišče prve stopnje niti ni natančneje ugotavljalo, katera zahtevnejša dela in naloge je tožnik dejansko opravljal. Poleg tega pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo stališča pritožbenega sodišča, da je tožnik upravičen do plačila po dejanskem delu v sorazmernem delu, če je zahtevnejša dela opravljal le del delovnega časa (o čemer ni nobenega dvoma, zlasti če se upošteva izpoved nadrejenega delavca A.A. in ostalih prič). Zmotno je štelo, da ni dokazano, da je tožnik opravljal zahtevnejše delo več kot 50% in da iz tega razloga in zato, ker ni opravljal naloge organiziranja dela, do plačila zahtevane razlike v plači ni upravičen. Iz navedenih razlogov je torej sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi dejanski obseg opravljanja zahtevnejšega dela (ki je glede na doslej izvedene dokaze vsaj 50%, tožnik pa naj bi ga opravljal do 1. 8. 2012, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je poleg pisnih ukazov potrebno upoštevati, da naj bi bilo tožniku opravljanje zahtevnejšega dela odrejeno tudi z ustnimi ukazi nadrejenega delavca. Zgolj dejstvo, da ene od nalog zahtevnejšega dela, to je organizacije dela, tožnik ni opravljal, še ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačila po dejanskem delu, če je tožnik dejansko opravljal dela zahtevnejšega delovnega mesta, čeprav ne polni delovni čas, ampak le v določenem delu delovnega časa. Pridobiti pa je potrebno tudi dokumentacijo v zvezi z višino plače za formacijsko dolžnost zdravstveni tehnik in podatke o tožniku izplačanih plačah v spornem obdobju in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer bi bilo primerno na podlagi pridobljenih podatkov odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini (ne le opisno). Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj prvostopenjsko sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.