Jedro

Osebnostne pravice Ustava opredeljuje le na splošno v 34. in 35. členu in v njen okvir kot ožji vrednoti sodita tudi čast in dobro ime, ki sta predmet ne le civilnopravnega temveč tudi kazenskopravnega varstva. Poleg meril, ki so se za presojo, kdaj pomeni dejanje nedopustno škodno ravnanje, oblikovala v civilni sodni praksi so tako uporabna tudi merila, izoblikovana na kazenskopravnem področju, saj kazensko pravo določa več kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (18. poglavje Kazenskega zakonika). V povezavi s temi merili tako pritožbeno sodišče šteje, da je upoštevajoč čas, kraj in način storitve ter lastnosti tožnika kot oškodovanca kot tudi toženca poseg v tožnikove osebnostne pravice tak, da do njega z očitkom verjetnega razpolaganja s po obsegu velikim črnim fondom podjetja vzbuja negativne občutke in ga moralno diskreditira. Toženec namreč neutemeljeno skuša uveljaviti ugovora, ki naj bi izključevala protipravnost njegovega ravnanja. To sta: da je ravnal po uradni dolžnosti kot predsednik nadzornega sveta in da gre za resno kritiko tožnikovega ravnanja kot posledico nespoštovanja njegove dolžnosti, ki izhaja iz pravice nadzornega sveta, da lahko pregleduje in preverja knjige in dokumentacijo družbe, njeno blagajno, shranjene vrednostne papirje in zaloge blaga ter druge stvari (2.odst. 274. čl. ZGD). Kakšne so pravice in dolžnosti nadzornega sveta, določata Odlok o organiziranju javnega podjetja A. in ZGD (v zvezi z Zakonom o gospodarskih javnih družbah). Po odloku nadzorni organ o svojih ugotovitvah poroča ustanovitelju, po ZGD pa so njegove pristojnosti sicer večje (prim. npr. 250., 256. in 274. čl.), vendar pa mu v nobenem primeru to ne daje pravice, da v svoje poročilo ali druge ukrepe, ki jih ima na voljo, vključi izjave, ki predstavljajo žaljive obdolžitve ali drugačne posege v človekovo pravico časti in dobrega imena oziroma njegove osebnostne pravice nasploh. Sporni tekst tudi ne pomeni resne kritike tožnikovega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v višini 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in ji povrniti 193.387,00 SIT pravdnih stroškov. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Kritičnemu delu poročila bi težko dali oceno, da gre za "trditev", pač pa je veliko bližje ocena, da gre za "sum". Kaj tak zapis pomeni, je treba ocenjevati v kontekstu celotnega poročila, kar pa je sodišče prve stopnje izpustilo in je zaradi te opustitve, ki je opustitev uporabe določila 8. čl. ZPP, prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja in s tem tudi do napačne sodbe ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poročilo nadzornega sveta ustanovitelju poroča, da je bilo nadzorovanje JP A. zelo slabo. Nazadnje se je nadzorni svet sestal leta 1993. Občinski svet je dne 8.5.1996 sprejel sklep, da za leto 1995 ponovno preveri ključ delitve stroškov v enote splošnega pomena po posameznih proizvodnih dejavnostih, iz do sedaj pridobljene dokumentacije pa ni mogoče razbrati, ali je bil tak pregled opravljen. Poročilo nadzornega sveta nadalje izrecno omenja, da direktor smatra nadzor od 1.1.1995 za nepotreben in komisijo nadzornega sveta odvrača od namena izvršitve kontrole poslovnih listin iz tega obdobja. Iz izpovedbe toženca izhaja, da se je s svojim podpisom opredelil do poročila kot celote ter da v podjetju komisiji nadzornega sveta niso hoteli predložiti na vpogled dokumentov izpred leta 1998. Občinskemu svetu, ki je obravnaval poročilo, je zato predlagal sprejem sklepa, da je tožnik kot direktor JP A. dolžan sodelovati z nadzornim svetom. Šlo je torej za apel ustanovitelju, da, ker obstaja sum za nepravilno porabo sredstev, omogoči nadzornemu svetu z discipliniranjem direktorja, da izvede pregled dokumentacije in s tem poslovanja od leta 1995 dalje. Občinski svet je sprejel sklep (ki ga je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pregledalo, ne pa tudi ocenilo) dne 28.7.2000, s katerim izrecno nalaga tožeči stranki kot direktorju podjetja, da zagotovi neovirano delo nadzornega sveta v skladu z veljavno zakonodajo. S tem je torej ustanovitelj direktorja zavezal, da omogoči pregled dokumentacije, na podlagi katere bi nadzorni svet lahko ugotovil, ali so sumi, ki so bili izraženi v poročilu, resnični ali ne. Vložena tožba je ustavila prizadevanje nadzornega sveta, da pregleda dotlej nedostopno dokumentacijo. Toženec ne more sprejeti očitka, da je bilo v njegovem ravnanju karkoli nedopustnega. Ravnal je po uradni dolžnosti. Iz vsebine celotnega poročila izhaja, da želi zaradi suma črnega fonda direktorja nadzorni svet natančno pregledati vse poslovanje podjetja. Gre torej za izpolnitev toženčeve uradne dolžnosti in resno kritiko tožnikovega ravnanja, v katerem ni bilo žaljivega namena. Sodišče napačno sklepa, da gre za žaljivo obdolžitev. Iztrgano iz konteksta namreč v celoti spregleda smoter, ki ga je nadzorni svet in toženec s poročilom zasledoval. Težko si je zamisliti, da bi odgovoren predsednik nadzornega sveta ob pojavu suma, da gre za nepravilnosti pri finančnem poslovanju, in blokadah pri pregledu poslovanja storil kaj drugega, kot zahteval od ustanovitelja, da disciplinira direktorja in nadzornemu svetu omogoči delo. Situacijo je povzročil ravno tožnik sam s svojim protipravnim obnašanjem, zato so protispisni in neutemeljeni očitki sodišča, da izraženi sum ni dovolj argumentiran. Kako naj toženec sum argumentira, če ne more do papirjev? Nenavadno je tudi siceršnje ravnanje tožnika. Ta je potem, ko je bilo izdano poročilo, najel revizijsko hišo (po posvetu z županom). Poročila revizijske družbe ni dostavil nadzornemu svetu, ampak občinski upravi, za nadzorni svet pa je bil mnenja, da si ga lahko vpogleda v samem podjetju. Nadzorni svet je torej razpolagal samo z dopisom revizorja z dne 14.6.2000, katerega pa brez vpogleda v osnovno poročilo sploh ni mogoče razumeti, saj se ves čas sklicuje na osnovno poročilo. Vsekakor pa revizijsko poročilo ne more in ne sme predstavljati ovire, zaradi katere nadzorni svet ne bi smel sam pregledati vse dokumentacije v podjetju in neposredno izvajati nadzora. Zato je nesprejemljivo in nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, ki tožencu očita vztrajnost pri prenašanju spornih trditev, češ, da je o črnem fondu in njegovi porabi govoril tudi na sejah odbora in občinskega sveta, čeprav je že pred sejo teh dveh organov dobil pisno informacijo pooblaščenega revizorja. Kot predsednik nadzornega sveta je z vso pravico zastopal stališče, da ima nadzorni svet pravico vpogleda v vso dokumentacijo in od ustanoviteljev še naprej zahtevati, da mu to omogočijo ne glede na to, kaj o zadevi meni revizijska hiša. Sodišče neutemeljeno očita toženi stranki, da bi morala občinske organe, na katere sejah je toženec sodeloval, s poročilom revizorja vsaj seznaniti. Tožena stranka meni, da sodišče ni ostalo docela objektivno, kar izhaja iz uporabe grobega izraza, da je toženec "trditve" iz poročila "raznašal" na občinskih organih. Prav tako ni objektivnosti v trditvi sodišča, da predstavlja toženčevo ravnanje žaljivo obdolžitev in da je tako posledico v pogledu padca ugleda tožnika v njegovem referenčnem okolju tudi hotel. Za tako vrednotenje v civilni pravdi ni mesta, če niti trditvena podlaga tožbe ne gre v to smer. Tožnik je izpovedal, da ocenjuje, da je zapis posledica nepravilnega razumevanja predpisov o finančnem vodenju v podjetju, ne pa žaljivega podcenjevalnega ravnanja. Sodišče je spregledalo ugovor tožene stranke, da med škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel, in toženčevim ravnanjem ni vzročne zveze. Tožnik namreč opisuje svojo prizadetost kot posledico padca ugleda v svojem življenjskem okolju, spregleda pa, da je šlo toženčevo ravnanje samo v smeri izdelave poročila in obvestitve ustanovitelja. V ustanoviteljevem ravnanju pa so bili vsi vzroki, da se je vsebina poročila razširila v javnosti. S predložitvijo poročila predstavnikom javnih občil, kar je nesporno storila občinska uprava še pred sejo svojih organov, je vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in posledico, ki jo zatrjuje tožnik, pretrgana.

Podrejeno se tožena stranka pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine, ker je ta bistveno pretirana. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, predhodno pa spis odstopi Vrhovnemu sodišču RS, ki naj zadevo v odločanje delegira drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba vidi v opustitvi takšne dokazne ocene, kot jo sodišču prve stopnje narekuje določilo 8. čl. ZPP, protispisnosti nekaterih ugotovitev ter v prekoračitvi tožbenega zahtevka, saj naj bi sodišče prve stopnje ne odločilo v okviru trditvene podlage tožbe. Prvi dve očitani kršitvi pa dejansko pomenita grajo ugotovljenega dejanskega stanja, saj v nadaljevanju pritožba ponuja svojo dokazno oceno in svoje dejanske (in posledično pravne) zaključke na podlagi izvedenih dokazov, medtem ko naj bi bila protispisnost zlasti v neutemeljenih zaključkih sodišča prve stopnje, ne pa v smislu 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, torej v nasprotju o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Na ta del pritožbene graje bo zato odgovorjeno v nadaljevanju v okviru obravnave pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP), na prekoračitev tožbenega zahtevka pa pazi pritožbeno sodišče samo na zahtevo stranke (3. odst. 350. čl. ZPP). Vezanost sodišča na meje zahtevka pomeni vezanost na dejansko podlago zahtevka, torej na tista dejstva, ki jih stranke zatrjujejo in na katera opirajo svoje zahtevke (1. odst. 7. čl. ZPP). Trditvena podlaga tožbe naj bi po mnenju tožene stranke ne šla v smer žaljive obdolžitve in ne govorila o žaljivem namenu toženca, saj je tožnik izpovedoval, da je sporni del zapisa v poročilu nadzornega sveta posledica nepravilnega razumevanja predpisov o finančnem vodenju v podjetju. To je sicer res in to je zapisal tožnik celo v svoji tožbi (prvi odstavek navedb pod II. tožbe), vendar pa se ta del navedb in tudi izpovedbe tožnika nanaša na sam zaključek toženca oziroma nadzornega sveta o obstoju črnega fonda - sum, da sploh obstaja, je bil posledica tega nerazumevanja. Na drugi strani pa je tožnik o nadaljnjem zapisu, da je ta fond direktorjev in da je z njim razpolagal brez vednosti lastnika, že v tožbi navedel, da iz njega "izhaja žaljiva obdolžitev tožnika" (zadnji odstavek navedb pod II. tožbe), da "je toženca (pravilno tožnika) oblatil" (drugi odstavek navedb pod III. tožbe) in da je na ta način "toženec tožnika diskreditiral in to namenoma" (tretji odstavek navedb pod III. tožbe). Ni dvoma, da trditveno podlago tožbenega zahtevka predstavlja dejstvo, da je toženec s tem, ko je zapisal v poročilo domnevo o črnem fondu tožnika in njegovem razpolaganju z njim, tožnika namenoma žalil in njegovo ravnanje ne le dejansko temveč tudi pravno opredelil kot žaljivo obdolžitev. Kaj je žaljiva obdolžitev, pa določa Kazenski zakonik v 171. čl.: to je trditev ali raznašanje nečesa o oškodovancu, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Tudi sam tožnik je v tožbi navedel, da je toženec "povzročil hud napad na čast in dobro ime tožnika" (prvi odstavek navedb pod III.). Sodišče prve stopnje je torej odločilo v mejah tožbenega zahtevka in očitana procesna kršitev ni podana.

Pri nadaljnjem preizkusu obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v obsegu, kot jih pritožbenemu sodišču nalaga uradni preizkus (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Čeprav tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da je ocenilo le kritični del poročila, iztrgano iz konteksta in neupoštevajoč smoter, ki ga je nadzorni svet zasledoval s poročilom, ni pa ocenilo vsakega dokaza posebej (zlasti ne sklepa občinskega sveta z dne 28.7.2000) in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, pa o dejanskem stanju med strankama v bistvu sploh ni spora, temveč predvsem o njegovi pravni presoji. Tako ni sporno, da je toženec kot predsednik nadzornega sveta JP A. podpisal 1. poročilo nadzornega sveta, ki nosi datum 3.5.2000 in v katerem je med drugim zapisano: "Obstaja domneva o črnem fondu direktorja, s katerim je razpolagal brez vednosti lastnika v letu 1996 v višini 28.242.518 SIT, v letu 1998 v višini 35.567.375 SIT in v letu 1999 v višini 26.352.131 SIT, kar pomeni v treh letih 90.162.024,00 SIT." Prav tako ni sporno, da je bilo poročilo poslano županu Občine A., komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja občinskega sveta Občine A. ter odboru za prostor, komunalno in prometno infrastrukturo Občine A. Na seji tega odbora je sodeloval tudi toženec, članom odbora pa je bilo poročilo poslano kot del gradiva za sejo, kasneje pa tudi članom občinskega sveta za obravnavo na seji občinskega sveta. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bil nadzorni svet seznanjen s poročilom oziroma vsaj dopisom pooblaščenega revizorja, ki ga je najel sam tožnik. Navedeno je v kratkem povzeto relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izostanek posebne ocene sklepa občinskega sveta z dne 28.7.2000 na popolnost dokazne ocene ne vpliva, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve ob presoji protipravnosti toženčevega ravnanja. Kljub pritožbenim očitkom o pomanjkljivi dokazni oceni torej pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta vestna in skrbna ter v skladu z 8. čl. ZPP. Tožena stranka pritožbi prilaga tudi nov dokaz (dopis nadzornega odbora Občine A. z dne 5.6.2000), vendar pa ob tem ne izkazuje, da tega brez krivde ni mogla predložiti do prvega naroka oziroma ob pogojih iz 2. odst. 286. čl. ZPP do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče zato ta dokazni predlog šteje za nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP), za katerega pa tudi ni jasno, kako naj bi sploh vplival na ugotovljeno dejansko stanje.

Predpostavke vsake odškodninske terjatve, tudi obravnavane, so: nedopustno škodno ravnanje (škodljivo dejstvo), nastanek škode, vzročna zveza med njima in odgovornost povzročitelja.

O nedopustnem (protipravnem) škodnem ravnanju: Prvi element predstavlja že prej citirani zapis v poročilu nadzornega sveta JP A. Ne glede na vsebino celotnega poročila, iz katere so razvidna tudi vsa nasprotja med nadzornim svetom, ki je želel opraviti pregled poslovnih listin v podjetju od leta 1995 dalje, in direktorjem podjetja oziroma vse napetosti do komisije nadzornega sveta, in ne glede na formulacijo kritičnega dela teksta, da "obstaja domneva", tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za nedopusten poseg v čast in dobro ime tožnika. Tekst vsebuje povsem natančne podatke o višini domnevnega črnega fonda v posameznih letih, kar daje vtis, da so bili pridobljeni po temeljitem pregledu in analizi poslovanja. Ob taki formulaciji domneva obstoja črnega fonda ne ostaja zgolj na ravni suma, kot to v pritožbi meni tožena stranka. Zgolj z navedbo, da gre za domnevo, se ni mogoče enostavno razbremeniti odškodninske odgovornosti. Upoštevati je tudi treba, da je ta sum izrazil nadzorni organ družbe, torej organ, katerega poglavitna funkcija je nadzorstvo nad vodenjem poslov družbe (13. čl. Odloka o organiziranju javnega podjetja Komunala A. in 1. odst. 274. čl. Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Glede na to pa se zapisan obstoj domneve ne izkaže le kot neka abstraktna možnost, temveč kot že vsaj delno preverjeno in verjetno obstoječe dejstvo.

Osebnostne pravice Ustava RS opredeljuje le na splošno v 34. in 35. členu in v njen okvir kot ožji vrednoti sodita tudi čast in dobro ime, ki sta predmet ne le civilnopravnega temveč tudi kazenskopravnega varstva. Poleg meril, ki so se za presojo, kdaj pomeni dejanje nedopustno škodno ravnanje, oblikovala v civilni sodni praksi so tako uporabna tudi merila, izoblikovana na kazenskopravnem področju, saj kazensko pravo določa več kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (18. poglavje Kazenskega zakonika). V povezavi s temi merili tako pritožbeno sodišče šteje, da je upoštevajoč čas, kraj in način storitve ter lastnosti tožnika kot oškodovanca kot tudi toženca poseg v tožnikove osebnostne pravice tak, da do njega z očitkom verjetnega razpolaganja s po obsegu velikim črnim fondom podjetja vzbuja negativne občutke in ga moralno diskreditira. Vse navedeno je sodišče prve stopnje zelo natančno ugotovilo in pravilno pravno opredelilo z obrazložitvijo sedanjih družbenih razmer, v katerih so pogoste kritike kraj na račun družbenega premoženja, opisom načina obravnavanja poročila nadzornega sveta, v katerem je sporni zapis, in opisom funkcij obeh pravdnih strank v relativno majhnem kraju, v katerem so vodilni delavci praviloma znani. Pritožbeno sodišče se tako strinja z materialnopravno opredelitvijo toženčevega dejanja kot nedopustnega škodnega ravnanja.

Toženec namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno skuša uveljaviti ugovora, ki naj bi izključevala protipravnost njegovega ravnanja. To sta: da je ravnal po uradni dolžnosti kot predsednik nadzornega sveta in da gre za resno kritiko tožnikovega ravnanja kot posledico nespoštovanja njegove dolžnosti, ki izhaja iz pravice nadzornega sveta, da lahko pregleduje in preverja knjige in dokumentacijo družbe, njeno blagajno, shranjene vrednostne papirje in zaloge blaga ter druge stvari (2.odst. 274. čl. ZGD). Kakšne so pravice in dolžnosti nadzornega sveta, določata Odlok o organiziranju javnega podjetja Komunala A. in ZGD (v zvezi z Zakonom o gospodarskih javnih družbah). Po odloku nadzorni organ o svojih ugotovitvah poroča ustanovitelju (13. čl.), po ZGD pa so njegove pristojnosti sicer večje (prim. npr. 250., 256. in 274. čl.), vendar pa mu v nobenem primeru to ne daje pravice, da v svoje poročilo ali druge ukrepe, ki jih ima na voljo, vključi izjave, ki predstavljajo žaljive obdolžitve ali drugačne posege v človekovo pravico časti in dobrega imena oziroma njegove osebnostne pravice nasploh, ki so tudi ustavnopravno zavarovana kategorija (34. in 35. čl. Ustave RS). Sporni tekst tudi ne pomeni resne kritike tožnikovega dela. Četudi je tožnik neutemeljeno odrekel nadzornemu svetu pregled dokumentacije za obdobje od 1.1.1995 dalje, zapisan tekst ne predstavlja resne kritike takšnega njegovega delovanja. Kritiko njegovega ravnanja in apel ustanovitelju za posredovanje lahko predstavlja preostali tekst poročila, ne pa zapis o domnevnem obstoju črnega fonda direktorja in razpolaganju z njim. Četudi je zaradi nedostopnosti dokumentacije nadzorni svet sumil, da obstajajo določene nepravilnosti v poslovanju podjetja, ga to ne opravičuje k takšnemu zapisu v poročilu, v katerem je konkretno navedena ne le višina domnevnega črnega fonda, temveč tudi oseba, ki naj bi z njim razpolagala. Šlo je torej za žaljivo obdolžitev (trditev nekaj žaljivega) zgolj na podlagi nekih sumov in predvidevanj, toženec pa v postopku tudi ni ponudil dokaza, da naj bi bila takšna obdolžitev resnična. Dejstvo, da je, kot zatrjuje toženec, kasneje v svojih zahtevah uspel, saj je bi bilo s sklepom občinskega sveta z dne 28.7.2000 tožniku naloženo, da omogoči neovirano delo nadzornega sveta, na takšno oceno nima nobenega vpliva.

O nastanku škode: Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi nadaljnji element odškodninske obveznosti, namreč nastanek škode. Ugotovljenega obsega tožnikove negmotne škode pritožba ne izpodbija, temveč le materialnopravno prisojo pravične denarne odškodnine zanjo, kar pa bo obrazloženo kasneje.

O vzročni zvezi: Toženec ugovarja obstoju vzročne zveze med svojim ravnanjem in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Toženčevo ravnanje naj bi bilo usmerjeno le v izdelavo poročila in obvestilo ustanovitelja, medtem ko je občinska uprava posredovala poročilo predstavnikom javnih občil. Kronološko povzeto po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo poročilo nadzornega sveta sprejeto na seji sveta dne 12.5.2000, nato obravnavano na seji odbora za prostor, komunalo in prometno infrastrukturo, na (že večkrat omenjeni) seji občinskega sveta pa dne 28.7.2000. Za vsako sejo je bilo poročilo posredovano vsem članom kot gradivo. Glede na že prej omenjen relativno majhen kraj, v katerem je prišlo do škodnega ravnanja toženca, je bilo s poročilom seznanjenih zelo veliko ljudi. Toženec je vložil tožbo 7.8.2000, torej pred objavo poročila v Glasilu občanov občine A. dne 15.8.2000. Ne glede na to, kdo je izročil samo poročilo predstavnikom javnih občil, je bilo poročilo predhodno obravnavano na javnih sejah organov, na katerih je bil prisoten tudi toženec in je tako vedel, da se s poročilom seznanja širša javnost. Vzročna zveza s tem je nedvomno podana. Dejstvo, da je bilo poročilo kasneje še objavljeno v lokalnem glasilu, tako na velikost škode niti ne vpliva in tega tudi sodišče prve stopnje posebej ni obravnavalo in vrednotilo.

O odgovornosti: Glede na trditve toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih z navedbo, da se je s podpisom poročila nadzornega sveta opredelil do poročila kot celote, je treba uvodoma v zvezi s presojo njegove odgovornosti ponoviti tisto, na kar ga je opozorilo že sodišče prve stopnje, namreč, da to ne izključuje njegove civilnopravne odgovornosti za škodo. Naj bo opozorjeno še na določilo 279.čl. v zvezi s 1. odst. 258. čl. ZGD. Po njem morajo člani nadzornega sveta pri svojem delu ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za svoje delo so odškodninsko odgovorni - ne samo družbi, kot to urejajo naslednji odstavki 258. čl. ZGD, temveč tudi drugim, če jim s svojim delom povzročijo škodo (154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Tudi na pritožbene trditve o pomanjkanju toženčevega žaljivega namena daje odgovor že obrazložitev sodišča prve stopnje. Svojega dejanja se je zavedal, saj je z njim skušal, kot že omenjeno, doseči, da ustanovitelj tožniku naloži, da nadzornemu svetu predloži v pregled dokumentacijo poslovanja podjetja od leta 1995 dalje. Pav tako se je zavedal posledice, t.j. da lahko takšne trditve povzročijo padec tožnikovega ugleda in prizadanejo čast in dobro ime. S tem v zvezi pa ni nenavadno ravnanje tožnika, kot to meni pritožba, temveč samega toženca. Da je tožnik naročil revizijo poslovanja podjetja, je logična reakcija človeka, ki želi ubraniti svoj ugled, čast in dobro ime. Ni pa logično, da je toženec vztrajal pri spornem zapisu v poročilu kljub temu, da je bil seznanjen vsaj s končnim rezultatom revizijskega poročila, t.j., da je bilo poslovanje JP A. korektno v pregledanem letu 1999 (tudi tega zajema poročilo nadzornega sveta). Revizorjevo poročilo in njegov dopis, ki ga je prejel toženec, datirata iz junija 2000 in toženec bi lahko s predstavitvijo poročila nadzornega sveta na sejah ustreznih organov, ki so bile kasneje, omilil ali celo preprečil posledico (nastanek škode) s tem, da bi vsaj omenil tudi rezultat revizije. Dejstvo, da je nadzorni svet kljub temu menil, da obstaja sum o obstoju črnega fonda in da ima nadzorni svet sam pravico pregledati poslovanje podjetja, ga takemu ravnanju ne opravičuje. Iz tega izhaja tudi žaljivi namen toženca in v tej luči je treba razumeti v pritožbi grajani zaključek sodišča prve stopnje o toženčevi vztrajnosti pri prenašanju spornih trditev. Kot je bilo že omenjeno, toženec v postopku ni ponudil dokaza, da je njegova obdolžitev resnična, glede na seznanjenost z rezultatom opravljene revizije (dejstvo, da ni prejel celotnega poročila, temveč mu je bilo to dano le na razpolago, za to ni relevantno) pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost tistega, kar je trdil. Vsi elementi toženčeve odškodninske obveznosti so torej podani in je zato toženec dolžan tožniku povrniti škodo, ki jo je povzročil (1. odst. 154. čl ZOR).

O višini odškodnine: Toženec podrejeno in zgolj pavšalno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Odmera odškodnine pomeni uporabo pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" (1.odst. 200. čl. ZOR), torej uporabo materialnega prava. Merila, ki jih mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati, določa 200.čl. ZOR in te je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako, da njegove pravne zaključke glede višine pravične denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tako določena odškodnina pomeni na eni strani individualizirano zadoščenje (1. odst. 200. čl. ZO), upoštevana pa so tudi objektivna merila iz 2. odst. 200. čl. ZOR ter je primerljiva z drugimi škodami in že prisojenimi odškodninami zanje, torej se vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za negmotne škode. Pritožbeno sodišče torej sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse subjektivne in objektivne elemente in tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za utrpelo škodo. Tako se torej izkaže za v celoti neutemeljeno tudi pritožbena graja uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena, iz obrazložitve pa je razvidno, da so neutemeljeni tudi očitki o neobjektivnosti sodišča prve stopnje. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in tudi predlagala povrnitev pritožbenih stroškov. Ker pa teh ni opredeljeno navedla (1. in 3. odst. 163. čl. ZPP), pritožbeno sodišče o njih ni moglo odločati.