Jedro

Ugotovitev, da tožniku za sporno obdobje ni bil odobren bolniški stalež (ali letni dopust), sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik z dela izostal neupravičeno. Če za delo ni bil zmožen, z dela ni izostal neupravičeno, tako da ni utemeljen očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker na delo ni prišel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke pod številko ... z dne 7. 8. 2009 v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delno razmerje ni prenehalo 10. 9. 2009, ampak še vedno traja, za poziv nazaj na delo, za izplačilo vseh zapadlih plač po 10. 9. 2009 in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter za vpis delovne dobe za čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije v evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku. Navedel je, da sta obe pisni opozorili, kateri je podala tožena stranka, brez dejanske podlage. V pisnem opozorilu z dne 19. 2. 2009 je navedeno le, da je samovoljno zapustil delovno mesto, pri čemer ni razvidno, ob kateri uri je delovno mesto zapustil in ali je bila tožena stranka zaradi tega oškodovana. Tožnik je omenjenega dne sicer predčasno odšel z delovnega mesta, vendar je tako ravnal zaradi razburjenja, ki ga je povzročila tožena stranka z neupravičenimi odtegljaji od plače. Psihičnih težav ni mogel obvladati in je – da ne bi prišlo do nesreče pri delu – odšel domov. Domov je odšel v stanju nerazsodnosti. Očitek v drugem pisnem opozorilu je potrdila le priča J.P.. Tožnik živi sam, zaradi česar je moral v času bolniškega staleža v trgovino, kar mu je bilo po navodilih zdravnika dopuščeno, na poti med domom in trgovino pa ga je priča videla. Tretja kršitev, to je izostanek z dela dne 19. 6. 2009, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je opravičljiva. Tožena stranka je izostanek z dela sankcionirala z odpovedjo, kar je nesorazmerno kršitvi. 19. 6. 2009 je bil tožnik razporejen v nočno izmeno, bil je petek zvečer in najbližji dežurni zdravnik je bil v L., ki je od R. oddaljeno približno 25 kilometrov. Zaradi psihičnih težav se ni počutil varnega za vožnjo, tako da je sodelavca obvestil, da zaradi bolezni ne bo prišel na delo. V ponedeljek se je zglasil pri svoji osebni zdravnici, pri čemer mu je bolniška sestra dejala, naj pride ponovno naslednji dan. V torek ni bilo mogoče vzpostaviti bolniškega staleža za nazaj, za petek. Diagnosticirane so bile psihične težave, ki ne nastanejo „čez noč“, očitno je, da je trpel že nekaj časa pred izbruhom bolezni, tudi v petek 19. 6. 2009. V življenju je prestal hude preizkušnje, zaradi katerih je pri njem prisoten posttravmatski stresni sindrom. V času izostanka z dela je delo opravljal s papirnim strojem, kar predstavlja delo s povečanim tveganjem. Če bi delo opravljal v psihično nestabilnem stanju, bi se mu utegnila pripetiti nesreča pri delu, odsotnost z dela je v tem pogledu predstavljala samozaščitno ravnanje.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, prerekala je navedbe tožnika, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da tožnikova samovoljna zapustitev delovnega mesta predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, navedba ure, kdaj je delovno mesto zapustil, in posledic, ki jih je tožena stranka utrpela, ni bistvena za zakonitost pisnega opozorila. V času bolniškega staleža, ki je trajal od 23. 3. 2009 do 1. 4. 2009, je nadalje tožnik najmanj dvakrat kršil navodila osebne zdravnice, 28. 3. 2009 je peljal psa na sprehod, 8. 4. 2009 pa ponovno dva psa, ko ga je videla priča J.P.. Iz dopisa nadomestnega zdravnika z dne 6. 4. 2009 je razvidno, da je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe rame, katero je utrpel med sprehajanjem psa, predpisano mu je bilo mirovanje doma. Odhod od doma je bil dovoljen le do trgovine, pri čemer je nejasno, kaj bi tožnik na poti do trgovine počel z dvema psoma. Tretjo kršitev pa je storil, ker 19. 6. 2009 ni prišel na delo, zdravniške pomoči ni poiskal vse do 23. 6. 2009. Upoštevaje, da je bil predhodno večkrat v bolniškem staležu, bi moral vedeti, da je treba izostanek z dela opravičiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejena v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji): posamezni taksativno določeni razlogi za odpoved so našteti v 1. odstavku tega člena ZDR. Za krivdni razlog po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR (na katerega se je v odpovedi sklicevala tožena stranka) gre, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved iz tega razloga je zakonita le, če delodajalec delavca predhodno pisno opozori na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot je določeno v 1. odstavku 83. člena ZDR.

Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 8. 2009 navedla, da je tožnik 19. 6. 2009 neopravičeno izostal z dela. Odsotnost je javil šele v torek, 23. 6. 2009, pri čemer je iz bolniškega lista razvidno, da je bil v bolniškem staležu od 22. 6. 2009 (ne pa že 19. 6. 2009). Predhodno je tožena stranka tožnika dvakrat (12. 3. 2009 in 12. 5. 2009) pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Prvo pisno opozorilo z dne 12. 3. 2009 (priloga A3) je podala, ker je tožnik samovoljno zapustil delovno mesto in odšel domov. To pisno obvestilo je bilo utemeljeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka takšno ravnanje sama izzvala, niso upoštevne. Četudi je tožena stranka resnično opravila neupravičene odtegljaje od plače, to ne dopušča delavcu, da zapusti delovno mesto. Za odločitev o utemeljenosti pisnega opozorila tudi ni bistveno, kot zmotno meni pritožba, da ne vsebuje navedbe ure, ob kateri je tožnik odšel z dela, in da toženi stranki škoda ni nastala. Nastanek škode ni pogoj, da se ugotovi, da delavec krši obveznosti iz delovnega razmerja, kljub izostanku škode je pisno opozorilo (lahko) utemeljeno. Enako kot prvo je utemeljeno drugo pisno opozorilo z dne 12. 5. 2009 (priloga A4), ki je bilo podano, ker je tožnik v času bolniškega staleža od 23. 3. 2009 do 21. 4. 2009 kršil navodila zdravnika, ko je sprehajal psa (kot je na podlagi izpovedi priče J.P. ugotovilo sodišče prve stopnje), čeprav je imel predpisano mirovanje (razvidno iz dopisa zdravnika M.M., dr. med.). Iz tega dopisa je nadalje razvidno, kot navaja pritožba, da je bil tožniku dovoljen odhod v trgovino po najnujnejše življenjske potrebščine, s tem pa – četudi bi bil tožnik opažen na razdalji med domom in trgovino – ni mogoče opravičiti sprehajanja psa. To še toliko bolj velja, če upoštevamo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bolečine v desni rami, ki je nastala, ko je psa na sprehodu potegnil z desno roko. Upoštevaje, da je namen bolniškega staleža, da se delavec čim prej pozdravi, pri tožniku niti ne bi bila potrebna izrecna navodila, da se mora vzdržati takih ravnanj, kot so poškodbo povzročila, ker je to logično samo po sebi. Vzdržati bi se moral vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Ker se teh ravnanj ni vzdržal, je tudi drugo pisno opozorilo utemeljeno.

Nadalje je v zvezi s tožnikovim izostankom z dela dne 19. 6. 2009, ki je predmet odpovedi, nesporno, da tožnik za ta dan ni imel odobrenega bolniškega staleža. Ne nazadnje to priznava tudi v pritožbi (dodaja le, da je kljub temu izostal opravičeno, ker ni bil zmožen za delo). Z namenom ugotoviti, ali se je tožnik 19. 6. 2009, ko je izostal z dela, zavedal, da krši obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje zaslišalo njegovo osebno zdravnico I.K.S., dr. med. (ki je izpovedala, da je tožnik prišel na pregled v torek 23. 6. 2009 in da se je skliceval na zdravstvene težave, zaradi katerih v petek 19. 6. 2009 ni mogel delati, da pa mu bolniškega staleža za toliko dni nazaj ni mogla odobriti) in pridobilo izvid in mnenje sodnega izvedenca za medicino – psihiatrijo mag. V.F.R., dr. med.. Na podlagi njegovega pisnega mnenja z dne 3. 7. 2010 (in izpovedi na naroku za glavno obravnavo dne 21. 9. 2010) je ugotovilo, da je bilo pri tožniku že od 16. 6. 2009 prisotno psihoreaktivno stanje zaradi neugodne finančne situacije, vendar pri tem stanju ni bilo psihotičnih fenomenov, tako da je bila sposobnost za dojemanje realnosti ohranjena. Opisano duševno stanje na sposobnost razsoje ni vplivalo, tožnik je bil sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposoben se je bil odločati, tako se je tudi odločil, da 19. 6. 2009 ne bo poiskal zdravniške pomoči. Zgolj na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik spornega dne z dela izostal neopravičeno in da je kršil obveznosti iz delovnega razmerje, ter presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 8. 2009 zakonita. Obrazložilo je, da bi tožnik moral vedeti, da lahko z dela izostane le, če svoj izostanek opraviči s potrdilom zdravnika (ali če ima odobren letni dopust).

Po oceni pritožbenega sodišča je opisano stališče sodišča prve stopnje zmotno, odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pa najmanj preuranjena. Tožena stranka tožniku v odpovedi ni očitala le, da ni pravočasno javil izostanka z dela, ampak mu je predvsem očitala, da je z dela izostal, pri čemer za izostanek ni imel opravičenega razloga, saj ni bil v bolniškem staležu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku za 19. 6. 2009 ni bilo odobren bolniški stalež (ali letni dopust), še ne pomeni samo po sebi, da je tožnik z dela izostal neopravičeno. Glede izostanka je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje (v tožbi z dne 14. 8. 2009) navedel, da je imel ves čas od 19. 6. 2009 do 23. 6. 2009 hude psihične težave, zaradi katerih ni mogel delati, in da je o tem nameraval obvestiti vodstvo podjetja. Ker ni mogel vzpostaviti zveze, je obvestil sodelavca V.K. in ga prosil, naj obvesti nadrejene. Navedbe je potrdil ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2010 (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz zapisnika z naroka), dejstvo, da je 19. 6. 2009 poklical in povedal, da ga zaradi bolezni ne bo na delo, pa je potrdila tudi priča V.K.. Izpovedala je še, da je o odsotnosti tožnika obvestila vodjo postrojenja (kot je nadalje razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 14. 1. 2010). Ob upoštevanju opisanih izpovedi bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik toženo stranko o svojem izostanku spornega dne obvestil (izostanek obvestila je bil eden od razlogov za odpoved). Nadalje se zastavi vprašanje – predvsem če upoštevamo, da je bilo pri tožniku že 16. 6. 2009 prisotno psihoreaktivno stanje in da je imel predpisana pomirjevala, katerih ni smel jemati pred službo (zaradi vpliva na zmožnost upravljanja s stroji), kot je izpovedala njegova osebna zdravnica – ali je bil tožnik 19. 6. 2009 zmožen za delo. Če za delo ni bil zmožen, namreč ni utemeljen očitek v odpovedi, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker na delo ni prišel. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo niti v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja, predvsem ker ni upoštevalo, da bi tožnik opravičeno izostal z dela tudi v primeru, če zaradi zdravstvenih razlogov ne bi bil zmožen za delo (četudi ne bi imel odobrenega bolniškega staleža).

Sodišče prve stopnje se pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ni ukvarjalo z za odločitev bistvenima vprašanjema, ali je bil tožnik na dan, za katerega se mu očita neopravičen izostanek z dela, zmožen za delo in ali je o izostanku z dela (pravočasno, na predpisan ali običajen način) obvestil toženo stranko. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe po 355. členu ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je štelo, da so podane okoliščine, ki pritožbenemu sodišču preprečujejo dopolnitev postopka oziroma odpravo pomanjkljivosti, saj bo treba v ponovljenem postopku izvesti dodatne dokaze in ponoviti oziroma dopolniti nekatere že izvedene dokaze, kar pomeni obsežnejši dokazni postopek. Izvedbi takšnega obsežnejšega dokaznega postopka pa pritožbena obravnava ni namenjena, ampak je namenjena le dopolnitvi in preverjanju dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti oziroma dokazno oceniti že izvedene dokaze, poleg tega bo moralo dopolniti dokazni postopek (ob upoštevanju prekluzij, pa tudi ob upoštevanju 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) z izvedbo dodatnih dokazov, predvsem dokaza z dopolnilnim mnenjem sodnega izvedenca za medicino – psihiatrijo, ki bo povedal, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika na dan 19. 6. 2009 oziroma kako je bilo z njegovo zmožnostjo za delo. Na podlagi ugotovljenega bo moralo ponovno presoditi, ali je očitek tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 8. 2009 utemeljen, torej ali je tožnik 19. 6. 2009 neopravičeno izostal z dela in ali je odsotnost javil šele naknadno, 23. 6. 2009. Pri ponovnem odločanju pa bo moralo upoštevati zgoraj nakazana izhodišča pritožbenega sodišča.