Jedro

Dejstvo, da je računovodkinja tožeče stranke (morda) res po telefonu M. G. dejala, "da, v kolikor ne bodo plačali takoj, jih bodo tožili", ne izključuje pravice tožeče stranke do plačila procesnih obresti. Na podlagi takšne izjave računovodkinje tožeče stranke namreč še ni moč sklepati, da bi bil med pravdnima strankama glede dolgovanih zamudnih obresti sklenjen sporazum o drugačnem roku plačila le-teh, ki bi kakorkoli vplival na dejstvo, da je obveznost plačila teh obresti nastala in zapadla že pred tem.

Izrek

1) Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 77.241,70 SIT od 24.10.1998 do 3.11.1998, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. 2) Stroškovni del izpodbijane sodbe se spremeni tako, da vsaka stranka stranka nosi svoje stroške izvršilnega in nadaljnjega pravdnega postopka. 3) Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 50.040,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2000 dalje do plačila za stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 13.11.1998 opr. št. Ig 98/00250 za zakonite zamudne obresti od zneska 77.241,70 SIT od 24.10.1998 do 3.11.1998 in v 3. tč. izreka. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Telefonski pogovor, na katerem je tožena stranka temeljila svojo obrambo pred plačilom procesnih obresti, nima materialnopravnih posledic, ki mu jih je pripisalo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je računovodkinja tožeče stranke A. Z. (morda) res po telefonu M. G. dejala, "da, v kolikor ne bodo plačali takoj, jih bodo tožili", po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključuje pravice tožeče stranke do plačila procesnih obresti (2. odst. 279. čl. ZOR). Na podlagi takšne izjave računovodkinje tožeče stranke namreč še ni moč sklepati, da bi bil med pravdnima strankama glede dolgovanih zamudnih obresti sklenjen sporazum o drugačnem roku plačila le-teh, ki bi kakorkoli vplival na dejstvo, da je obveznost plačila teh obresti nastala in zapadla že pred tem. Obveznost plačila zamudnih obresti je objektivna posledica zamude pri plačilu glavnice (277. čl. ZOR), zato za nastanek te obveznosti niti ni potrebno opominjanje. Posledice nepravočasnega plačila zamudnih obresti pa ureja 2. odst. 279. čl. ZOR. Navadno je na to svojo obveznost stranka opozorjena že v računu. Tožena stranka je 3.11.1998 tako le izpolnila svojo obveznost. In ker jo je izpolnila, ko je bila tožba že vložena, ni razloga, da bi ne bil utemeljen tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo procesnih obresti (2. odst. 279. čl. ZOR). Doslej razloženemu je treba še dodati, da je tožeča stranka procesne obresti zahtevala šele v vlogi z dne 26.11.1998, saj je v predlogu za izvršbo zapisala, da uveljavlja 0,00 % procesne obresti. To je lahko storila, ker dotlej o zahtevku za plačilo zamudnih obresti še ni bilo pravnomočno odločeno (prim. s tem v zvezi pravno mennje občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 21. in 22. 12. 1992; Poročilo o sodni praksi VSS str. 13). Pravkar zapisano je vplivalo na vsebino 1. tč. izreka te sodbe. Iz razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se pritožbenemu sodišču glede na razloženo ni bilo treba ukvarjati. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 4. tč. 373. čl. ZPP/77. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Upoštevaje okoliščino, da tožeča stranka ni umaknila zahtevka za plačilo zamudnih obresti takoj po izpolnitvi (prim. 158. čl. ZPP/77), temveč šele po izdaji sklepa o izvršbi, je treba šteti, da je v pravdi le delno uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji gredo stroški pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP/77). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče stroške odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife. Tako je tožeči stranki priznalo za odvetniške stroške 14.040,00 SIT (135 tč. X 87,40 SIT + 19 % DDV) in 36.000,00 SIT za takso za pritožbo. Tožeči stranki pa gredo tudi zahtevane zamudne obresti (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 26. 12. 1989, Poročilo o sodni praksi VSS, str. 21).