Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 14. 11. 2023, iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil 1.9.2023 zaradi slabe ekonomske situacije. Iz tožnikovih navedb v prošnji izhaja, da je tožnik samski, musliman po veroizpovedi in pripada Amazigh etnični skupini (je Berber). Končal je osem razredov ter delal kot ribič. Njegov materni jezik je berberski, govori tudi arabsko. Njegova ciljna država je Kraljevina Španija ali Italijanska republika. Potoval je preko Republike Turčije (20 dni), Republike Bolgarije (15 dni), Republike Srbije (20 dni), BIH (mesec in pol), Hrvaške (4 dni), iz katere je 9. 11. 2023 ilegalno vstopil v Slovenijo (7 dni). Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosil, da bi našel službo in imel boljšo življenjsko situacijo. Kot glavni razlog, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je navedel razmere v izvorni državi (pomanjkanje dovolj dobro plačanega dela), nadalje, da ima svoje sanje in cilje, da bi si ustvaril dom in družino, da bi si ustvaril prihodnost, ter, da bi lahko pomagal bratom doma, da bi zaključili šolanje. Navedel še je, da drugih razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nima, če bi ostal v svoji izvorni državi, ne bi imel prihodnosti. V kolikor bi se moral vrniti nazaj, bi se njegovo življenje ustavilo. V Maroku ne bi imel prihodnosti.

3. Na osebnem razgovoru dne 10. 1. 2024 je tožena stranka tožnika, ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, razvidno, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske razloge. Iz države je odšel zato, da bi lahko pomagal družini, da bi delal, saj v Maroku delo ni dovolj plačano. Njegova družina je živela v pomanjkanju, ni bilo denarja. Tožnik je moral delati, ampak je premalo zaslužil, da bi lahko dostojno živel. To je njegov glavni razlog za odhod iz svoje države. Tožena stranka je posledično ugotovila, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito treba zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožnik je namreč zgolj navajal, da je v Maroku sicer opravljal priložnostna dela, vendar so bila premalo plačana, da bi imel lahko z družino dostojno življenje. V Maroku je iskal redno delo, ampak ga ni našel. Trdil je, da drugih težav, razen ekonomske stiske, v Maroku ni imel. 4. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, ker dejstva oz. izjave o državljanstvu tekom postopka ni spreminjal. 5. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje zgolj s slabo ekonomsko situacijo in pogoji za življenje. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje z revščino in nezmožnostjo najti si bolje plačano redno zaposlitev. Maroko je zapustil, da bi si poiskal delo in zaslužil dovolj denarja.

6. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami težavami in nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Iz tožnikovih navedb tudi ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja ekonomske eksistence. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik opravljal občasna dela v različnih krajih. Slednje ne izkazuje, da bi mu bil namerno onemogočen dostop do trga dela. Tožnik drugih težav v izvorni državi ni navedel. Tožnik je po oceni tožene stranke v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka je glede na zgoraj navedeno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji, da se prošnja prosilca (tožnika) zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Tožnik po mnenju tožene stranke ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega, je tožena stranka izjave tožnika, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in tudi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno..

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek pri toženi stranki.

9. Tožnik v tožbi izpostavlja, da Maroka ni zapustil po lastni volji. Iz države ni odšel, ker ne bi želel delati in bi v Evropi pričakoval Eldorado, ali celo, ker bi prišel v navzkriž z zakonom. Odšel je zato, ker je bil v to prisiljen, saj kljub dolgoletnim prizadevanjem ni mogel pridobiti stalne zaposlitve in s tem zagotoviti preživetja niti sebi, niti svoji družini, staršem in dvema bratoma. Oba brata se šolata in finančno nista preskrbljena. Oče je sladkorni bolnik. Zaradi bolezni ne more vedno delati. Zato tožnik finančno podpira tudi njiju. Navaja, da končal osem razredov osnovne šole. Od takrat stalno dela in poskuša pomagati družini, vendar v Maroku ne more dobiti stalnega dela, ki bi njemu in njegovi družini omogočil preživetje, kljub dejstvu, da je opravljal različna dela. V tožbi na kratko povzema priložnostna dela, ki jih je opravljal v Maroku, in sicer je pobiral odpadlo sadje in zelenjavo ter jih prodajal naprej, delal je kot pomočnik pri avtokleparju, v pekarni, v trgovini, kot ribič ter varnostnik ladje. Osem let si je prizadeval, da bi dobil redno delo, kar pa mu ni uspelo. Posledično ne more pomagati niti sebi, niti staršem in bratoma, niti si ne more ustvariti družine in zagotoviti eksistence, kot si jo predstavlja povprečen mlad moški. Zato v Maroku ni imel sedanjosti, kaj šele prihodnost in tudi, če bi se vrnil, bi se mu tam življenje ustavilo. Navaja še, da v Sloveniji dela in je hvaležen za vse, kar je tu prejel. Drugih dejanskih navedb tožnik ne podaja, sodišče pa prosi, da ponovno pretehta njegovo situacijo.

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna in vztraja pri izdani odločbi. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora na tožbo ponovi svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan in da je izvorno državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov, ker je po lastnih navedbah v izvorni državi premalo zaslužil za dostojno življenje

11. Sodišče je dne 28.2.2024 opravilo glavno obravnavo v tej zadevi. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo1, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.3 Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.4

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka v celoti pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako izključno navajal, da v Maroku ni dovolj zaslužil za dostojno življenje, kot si ga, kot sam navaja, predstavlja povprečen mlad moški. Glede obstoja elementa revščine, kot razloga za podelitev mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.5

18. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.6 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.7 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku niti ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.8

19. Sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.9 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo na zapisniku razgovora z dne 10. 1. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti oz. v katerih primeri je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze.

20. Poleg tega sodišče še pripominja, da ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element10, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.11

21. Sodišče sprejema ugotovitev tožene stranke, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka. Sodišče pripominja, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 (Ur. List RS, št. 47/22) v 1. členu istega odloka, Kraljevino Maroko opredelila kot varno izvorno državo. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

22. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.14 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.15 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

23. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru spraševala o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, to pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da država izvora ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država, kot to zahteva druga alinjea prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.16

24. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.17 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.18, 19 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).20

25. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil pravilen. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Na to nanašajoč se dokazni predlog tudi sicer ni bil podan. 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 6 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 7 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 8 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 9 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 10 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 11 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 13 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 14 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 15 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 16 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 17 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 18 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 19 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 20 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.