Jedro

Skrbnik za posebne primere (3. odst. 67. čl. ZDen), ki mu je na podlagi odločbe o denacionalizaciji dano denacionalizirano premoženje umrlega upravičenca v začasno upravljanje, je, v okviru upravljanja s premoženjem, dolžan skrbeti tudi za odplačevanje mesečnih zneskov odškodninske obveznosti, ki bremenijo premoženje upravičenca, in sicer od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, to je kot terjatev do zapuščine upravičenca. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa gre odplačevanje mesečnih zneskov navedene odškodninske obveznosti v breme s tem sklepom določenih dedičev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 30.8.1996.

Obrazložitev

V 5. točki je Upravna enota Ljubljana, Izpostava C. z odločbo z dne 18.12.1995 naložila pravnima naslednikoma upravičenk (A.S. in M.G., prva umrla 10.9.1977 ter druga umrla 16.3.1988) A.G. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in tožniku, da sta dolžna izplačati zavezancu G. podjetju Ljubljana (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) 58.327 DEM v desetih letih od pravnomočnosti citirane odločbe, po 486.05 DEM mesečno v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti, do 15. v mesecu, z zakonitimi obrestmi v primeru zamude, do končnega izplačila.

Na tožnikovo pritožbo proti cit. 5. točki prvostopne odločbe in tudi 7. točki te odločbe, s katero je bilo določeno, da se nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka cit. prvostopne odločbe (poslovni prostor v pritličju, v izmeri 175,60 m2 ter pripadajoči del skupnih prostorov, delov objektov in naprav ter stavbnega zemljišča, parc. št. 17/1, zemljiškoknjižni vl. št. 6), postavi skrbnik za poseben primer dr. A.G., je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila cit. 5. točko izreka prvostopne odločbe z dne 18.12.1995 in jo nadomestila z novo 5. točko, ki se glasi: Zavezancu G. podjetju Ljubljana se izplača 58.327,00 DEM v desetih letih od pravnomočnosti te odločbe na naslednji način: A.G. in D.D. bosta navedenemu zavezancu izplačevala po 486,05 DEM mesečno, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti, do vsakega 15. v mesecu, in sicer od pravnomočnosti te odločbe dalje pa do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. A.S. in M.G. Po pravnomočnosti sklepov o dedovanju pa bodo navedeni znesek izplačevali zavezancu pravni nasledniki pokojnih upravičenk, ki jih bo določilo sodišče. V primeru zamude pripadajo zavezancu zakonite zamudne obresti (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožena stranka je odpravila 7. točko prvostopne odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožena stranka je tudi odločila, da v ostalih točkah ostane prvostopna odločba v veljavi (3. točka izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je navedeno odločitev prvostopnega organa v 5. točki izreka prvostopne odločbe odpravila in nadomestila z novo. Ker bo nepremičnina, ki je predmet navedenega postopka in katere povečana vrednost je ugotovljena, še predmet dedovanja, in bo sodišče določilo tudi vse pravne naslednike pokojnih upravičenk, je tožena stranka odločila, da sta dolžna izplačevati A.G. in tožnik navedeni znesek v obdobju od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnih upravičenkah. Po pravnomočnosti sklepov o dedovanju pa bodo navedeni znesek izplačevali zavezancu pravni nasledniki pokojnih upravičenk, ki bodo podedovali premoženje. Po mnenju tožene stranke pa ni mogoče pritrditi tožnikovim pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno navedeno obveznost naložiti pokojnima upravičenkama in bi tako o navedeni obveznosti odločilo šele sodišče v zapuščinskem postopku. Po 3. odstavku 25. člena ZDen namreč zakon prepušča natančnejšo določitev pogojev plačila odškodnine organu, ki odloča o denacionalizaciji.

Tožnik v tožbi izpodbija po toženi stranki z novim besedilom nadomeščeno 5. točko izreka prvostopne odločbe (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožnik meni, da je kot stranka postopka po Zakonu o denacionalizaciji (Ur.l.RS, št. 27/91-I, 31/93 in 65/98 - ZDen) določen tudi pravni naslednik upravičenca (60. člen). Vendar pa to ne pomeni, da je le - ta v celoti izenačen z upravičencem, tako glede vseh pravic kot tudi glede obveznosti. Pravni naslednik vodi zgolj postopek med tem, ko se premoženje vrača upravičencu, torej osebi, ki ji je bilo tudi odvzeto. Zato obveznost plačila odškodnine ne more bremeniti tretje osebe, ampak le upravičenca oz. njegovo premoženje kot terjatev do zapuščine. Zato meni, da sta prvostopni organ in tožena stranka v svojih odločbah ravnala napačno, ko sta obveznost, ki bremeni navedeni upravičenki, naložila še pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju v breme domnevnih pravnih naslednikov upravičenk. Taka odločitev tožene stranke po tožnikovem mnenju nima podlage v ZDen. ZDen v 25. in 66. členu nalaga upravnemu organu le, da določi rok plačila in druge pogoje plačila odškodnine, ki bremenijo vrnjeno premoženje, ne pooblašča pa ga, da nalaga to obveznost osebi, ki ni upravičenec. Po 3. odstavku 67. člena ZDen se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, če upravičenec ni živ. Po njegovem prepričanju je torej skrbnik za posebne primere dolžan v okviru upravljanja s premoženjem skrbeti tudi za odplačevanje mesečnih zneskov odškodninske obveznosti zavezancu po 25. členu ZDen, ki bremenijo premoženje upravičenca od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi z novim besedilom nadomeščeno 5. točko prvostopne odločbe z dne 28.12.1995 (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Enako predlaga tudi prizadeta stranka G. podjetje Ljubljana.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 25. člena ZDen, se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi: ne vrne; se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine; vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Rok plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od 10 let, in drugi pogoji plačila se določijo z odločbo o denacionalizaciji (2. in 3. odstavek 25. člena). Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDen). Če je upravičenec umrl ali je razglašen za mrtvega, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere. Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik (3. odstavek 67. člena ZDen). Po določbah 78. člena se dedovanje po umrlem v denacionalizacijskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Glede na citirane določbe ZDen (2. in 3. odstavek 25. člena, 1. in 3. odstavek 67. člena in 78. člen) ima po presoji sodišča tožnik prav, ko meni, da v primeru opcije (izbire) upravičenca (ali vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, če upravičenec ni živ) za vrnitev nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala in s tem v zvezi plačila odškodnine za razliko v vrednosti, obveznost plačila ne more bremeniti tretje osebe, ampak le upravičenca oz. njegovo premoženje (seveda, če je upravičenec umrl) kot terjatev do zapuščine. Zato je v konkretnem primeru, ko je skrbniku za posebne primere (prizadeta stranka dr. A.G.) po 3. odstavku 67. člena ZDen na podlagi odločbe o denacionalizaciji dano denacionalizirano premoženje navedenih upravičenk v začasno upravljanje, pravilno stališče tožnika v tožbi, da je le - ta v okviru upravljanja s premoženjem dolžan skrbeti tudi za odplačevanje mesečnih zneskov odškodninske obveznosti, ki bremenijo premoženje navedenih upravičenk, in sicer od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju (glej tudi cit. 3. odstavek 25. člena in 1. ter 2. odstavek 66. člena ZDen), to je kot terjatev do zapuščine upravičenk. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa bo odplačevanje mesečnih zneskov navedene odškodninske obveznosti šlo v breme s tem sklepom določenih dedičev. Za tako stališče sodišča je podlaga v določbi 3. odstavka 67. člena ZDen, da se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere in v določbah 77. in 78. člena ZDen (slednji člen je sodišče citiralo). Obveznost skrbnika za posebne primere, da skrbi za odplačevanje mesečnih zneskov navedene odškodninske obveznosti, ki bremeni premoženje upravičenca, od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, pa izhaja tudi iz citirane določbe 3. odstavka 25. člena in določb 1. in 2. odstavka 66. člena ZDen, po katerih med drugim organ prve stopnje odloči tudi o rokih za izpolnitev odločbe in v odločbi o denacionalizaciji izda odredbe o morebitnih bremenih ter iz določbe 77. člena ZDen, po kateri: roki, ki začnejo po Zakonu o dedovanju teči od dneva uvedbe dedovanja, začnejo v denacionalizacijskem postopku teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Kolikor pa skrbnik za posebne primere po 3. odstavku 67. člena ZDen do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, sprejetega po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, za odplačevanje mesečnih zneskov navedene odškodninske obveznosti po 25. členu ZDen, ki bremeni premoženje upravičenk in bo določena v odločbi o denacionalizaciji, ne bi poskrbel, pa bi po mnenju sodišča ta obveznost prešla na dediče, določene s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

Glede na citirane določbe ZDen je torej po presoji sodišča natančnejša določitev pogojev plačila navedene odškodnine po 25. členu ZDen prepuščena organu, ki odloča o denacionalizaciji. Zato bo morala v konkretnem primeru odločba o denacionalizaciji v zvezi s tem določiti zlasti višino te odškodnine, začetek njenega odplačevanja (z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji), dinamiko plačevanja, višino obresti in upravičenca do odškodnine (to je zavezanca).

V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o tožnikovi pritožbi zoper 5. točko prvostopne odločbe z dne 18.12.1995 in izda novo odločbo v šestdesetih dneh od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, navedena v tej sodbi (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, Ur.l.RS, št. 50/97 - ZUS).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo 1. točko izreka izpodbijane odločbe v skladu z določbama 4. točke 1. in 2. odstavka 60. člena ZUS.