Jedro

Tožeča stranka ima model in blagovno znamko registrirano v Republiki Sloveniji. Pojem postopka v zvezi z „veljavnostjo znamk in modelov“ sodišče druge stopnje razume, da se ne nanaša le na postopke v zvezi s podelitvijo in registracijo teh pravic, ampak tudi za sodno varstvo teh pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ki se glasi: „Tožena stranka B.B., je dolžna nemudoma opustiti vsakršno nepooblaščeno prodajo, proizvodnjo ali kakršnokoli drugačno rabo po odločbi Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. XXXX zaščitenega modela zaščitne rokavice „PAN“ št. XXXX, kot tudi kakršnokoli nepooblaščeno rabo blagovne znamke tožeče stranke A.A., št. XXXX08 in znaka št. XXXX72, vse zaščitne rokavice, s katerimi razpolaga in so izdelane po tem modelu tožeče stranke ter opremljene z njeno, t.j. cit. blagovno znamko in znakom tožeče stranke, pa v roku osmih dni uničiti, v bodoče pa se ji prepoveduje vsaka proizvodnja, distribucija, skladiščenje ali kakršnakoli druga nepooblaščena gospodarska raba teh rokavic.

Sodba se objavi v javnih glasilih.“ Enako kot tožbo je zavrglo tudi predlagano izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer, da se istemu dolžniku do pravnomočnosti te pravde prepoveduje kakršnakoli nepooblaščena prodaja ali kakršnakoli druga raba rokavic zaščitenega modela, kot je bil naveden v tožbi, ali kakršnakoli raba blagovne znamke ali znaka tožeče stranke A.A. št. XXXX08 in XXXX72. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in smiselno uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da je v tem sporu pristojno naslovno sodišče ali pa ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo v tistem delu, kjer je tožeča stranka uveljavljala kršitev njenega modela in blagovne znamke ter znaka ter predlagano začasno odredbo v zavarovanje omenjenega tožbenega zahtevka. Ni pa zavrglo tožbe v tistem delu, kjer tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine. Zato sodišče druge stopnje ne odgovarja na tisti del pritožbenih trditev, ki se nanašajo na napačno odločitev prvostopenjskega sodišča o zmotni uporabi določil o splošni in posebni krajevni pristojnosti ter določilih Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) v zvezi z uveljavljanjem odškodnine tožeče stranke proti toženi stranki (1. odst. 360. čl. ZPP).

Trditvena podlaga tožbe sestoji iz več trditvenih podlag. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o delu, saj je tožeča stranka toženi stranki naročila izdelavo večje količine zaščitnih rokavic svojega zaščitenega modela (27000 parov). V ta namen ji je tudi posredovala vzorec modela te rokavice, vključno z lastnim znakom in blagovno znamko. Tožena stranka je tožeči stranki naročene rokavice izdelala (preko svojega pod izvajalca iz Indije) ter jih dobavila tožeči stranki na sedež njene obratovalnice. Rokavice so bile nekvalitetno izdelane, zato je tožeča stranka toženi stranki dobavljene rokavice reklamirala in jo pozvala, naj jih pregleda ter jih prevzame nazaj. Tožeča stranka slednjega ni hotela storiti, nato jih je tožeča stranka poizkušala popraviti, a žal neuspešno, zato je toženi stranki večji del teh rokavic tudi vrnila (22.790 parov). Tožbeni zahtevek o opustitvi vsakršne nepooblaščene prodaje proizvodnje ali kakršnekoli drugačne rabe rokavic pomeni kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, ki so izvirale iz dogovora med pravdnima strankama o izdelavi 27000 parov zaščitnih rokavic.

Nadaljnja trditvena podlaga tožeče stranke se nanaša na vsakršno nepooblaščeno rabo njenega modela in blagovne znamke zaščitene po odločbi Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino pod številko, navedeno v točki 1 tožbenega zahtevka. Gre torej za spor v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine.

Pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom je treba presojati v skladu z 29. čl. ZPP. Slednje določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali v mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

V civilnopravnih razmerjih z mednarodnim elementom so pravila o določanju prava, o pristojnosti sodišč in postopku, ki ga je treba v teh primerih uporabiti, o priznanju in izvršitvi tujih odločb predpisana v Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99). Vendar pa Uredba št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba, dalje BU) v celoti nadomešča zakonodajo držav članic (v Sloveniji ZMZPP), če sta izpolnjena pogoja, da mora imeti toženec prebivališče v državi članici EU in da mora iti za civilno ali gospodarsko zadevo v smislu 1. člena BU (1). Tožena stranka ima, kot izhaja iz podatkov v tožbi, sedež v Republiki Italiji, ki je članica EU. V smislu 1. člena BU gre za civilno zadevo, ki ni izvzeta iz uporabe po 2. odst. 1. člena BU.

V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na kršitveno ravnanje v zvezi z nepravilno izpolnitvijo tožeče stranke, je treba upoštevati pravilo, predpisano v 1. odst. 5. čl. BU, kjer je določena pristojnost po kraju izpolnitve obveznosti. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka tožeči dobavila rokavice na sedež njene obratovalnice, slednja jih je reklamirala in jo pozvala, naj jih pregleda ter jih prevzame nazaj. Tožeča stranka je torej v skladu z omenjenimi pravili 5. člena BU lahko vložila tožbo v Republiki Sloveniji proti toženi stranki s sedežem v Republiki Italiji.

Glede tožbenega zahtevka v zvezi s kršitvijo pravic intelektualne lastnine (modela in blagovne znamke) je v skladu s 4. točko 22. čl. BU izključno pristojno sodišče države članice, in sicer v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ki jih je treba deponirati ali registrirati. Enako velja za pristojnost sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno. Model in blagovno znamko ima tožeča stranka registrirano v Republiki Sloveniji. Pojem postopka v zvezi z „veljavnostjo znamk in modelov“ sodišče druge stopnje razume, da se ne nanaša le na postopke v zvezi s podelitvijo in registracijo teh pravic, ampak tudi za sodno varstvo teh pravic. Pri razlagi pojma izključne pristojnosti je namreč sodišče Evropske skupnosti zavzelo zelo široko stališče. Pri sporih glede veljavnosti patenta je namreč odločilo, da je izključna pristojnost podana tudi v odškodninski pravdi zaradi kršitve patenta, ko se vprašanje veljavnosti patenta postavlja zgolj kot predhodno vprašanje (in čeprav bo odločitev o tem predhodnemu vprašanju učinkovala v konkretnem primeru, le inter partes) (2). Če je bilo torej upoštevano pravilo o izključni pristojnosti v skladu s 5. točko 22. čl. Uredbe pri odškodninskih sporih v zvezi z veljavnostjo patenta, je mogoče sklepati, da je podana izključna pristojnost tudi tedaj, ko je uveljavljana kršitev pravice modela in blagovne znamke.

O pristojnosti pri odločanju v ukrepih zavarovanja Tradicionalno v mednarodnem zasebnem pravu začasne odredbe, izdane v eni državi, ne bodo priznane v drugi državi. Po sistemu BU pa je pristop drugačen. Odločbe o sredstvih zavarovanja so nedvomno lahko priznane (so vključene med „sodbe“), ki so predmet priznanja po 32. čl. BU. Nobene ovire ni, da sodišče v eni državi članici, ki je pristojno za meritorno odločanje o zahtevku (kot v konkretnem primeru), ne bi izdalo začasne odredbe za zavarovanje terjatve, ki je predmet postopka, pa čeprav je namen, da bo ta začasna odredba učinkovala v drugi državi članici (3). Sodišče prve stopnje je torej pristojno za odločanje o predlagani začasni odredbi.

Kot je bilo razloženo, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločanju o pristojnosti neposredno uporabiti omenjena pravila BU, ne pa, kot je zmotno menilo, določila ZMZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP).

Napotki za nadaljnje odločanje so že navedeni v tej odločbi.

(1) Več prof. dr. Aleš Galič, Mednarodna pristojnost po uredbi št. 44/2001 (Bruseljska uredba), Pravosodni Bilten 1/2007, stran 187. (2) Več A. Galič, Odmevni primeri pred sodiščem ES glede Bruseljske konvencije oziroma Uredbe Pravna praksa EVRO, 19. marec 2009, leto 28/883, št. 11. (3) A. Galič, prav tam, stran 35.