Jedro

Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.

Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.

Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.

Izrek

I.Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna z dne 9. 7. 2025.

2.Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma podrejeno z zaporom ob koncu tedna ugodi. Še podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovorniki obsojenca nasprotujejo odločitvi sodišča prve stopnje in se tudi v pritožbi zavzemajo za prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. V ta namen znova izpostavljajo, da obsojenec izpolnjuje vse pogoje iz 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) za predlagano alternativno prestajanje kazni zapora, kar je bilo izkazano že v predlogu. Pri tem sicer poudarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do okoliščin, ki jih KZ-1 v devetem odstavku 86. člena določa kot zlasti upoštevne pri presoji v tej smeri. Menijo, da jih je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa le citiralo, brez da bi jih dejansko vsebinsko obravnavalo. Svoje odločitve, zakaj meni, da predvidene postavke za dopustitev dela v splošno korist niso izkazane, ni obrazložilo. Ni navedlo, zakaj niso podane vsebinske oziroma objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Prav tako niti z besedo ni pojasnilo svoje odločitve v zvezi z upoštevanjem kriterija obstoja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti, za katerega je očitno presodilo, da je podan. Zato gre za arbitrarno in neobrazloženo odločitev. Zanemarilo je tudi dodaten kriterij presoje za utemeljenost prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist, in sicer osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni, saj se ni opredelilo do v predlogu navedenih dejstev glede tega, ki po pritožbenem stališču narekujejo nadomestno izvršitev kazni zapora. Z opisanim sodišču prve stopnje smiselno očitajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh relevantnih okoliščin iz predloga obsojenčevih zagovornikov, pri tem pa navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj meni, da ta ni utemeljen. Svojo odločitev je izčrpno obrazložilo in jo razumno utemeljilo. Iz točke 10 razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da pri tem ni prezrlo argumenta obrambe, da ni okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja obsojenca na prostosti, kar naj bi potrjevalo dejstvo obsojenčeve predhodne nekaznovanosti ter osebne urejenosti. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je obsojenčeva nekaznovanost ustrezno upoštevana že v odmeri kazni in s tem hkrati presodilo, da dodatne teže pri konkretni odločitvi omenjena okoliščina nima. Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.

6.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do osebnih in družinskih okoliščin obsojenca, ki naj bi utemeljevale delo v splošno korist. V točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč argumentirano pojasnilo, da takšne okoliščine ne morejo biti razlog za alternativno prestajanje kazni, saj niso takšne narave, da bi opravičevale delo v splošno korist. V enaki meri so bile podane že v času izvršitve kaznivega dejanja in obsojenca od tega niso odvrnile. Povsem tehtno je navedlo, da gre za okoliščine, ki so naravne posledicam prestajanja kazni zapora. Glede na navedeno na tem mestu očitana kršitev sodišču prve stopnje ni podana. S poudarjanjem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj alternativno prestajanje kazni zapora v obravnavani zadevi ni primerno, pa zagovorniki pravzaprav grajajo dejanske zaključke sodišča prve stopnje, kar bo predmet samostojnega pritožbenega razloga v nadaljevanju.

7.Zagovorniki dodatno navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podrejenega predloga po prestajanju kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Vendar nimajo prav. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pri obravnavi posameznih razlogov, iz katerih se je obramba zavzemala za alternativno prestajanje kazni zapora, pojasnilo, zakaj niti podrejeno predlagan zapor ob koncu tedna ni utemeljen in obrazložilo pomanjkanje osebne urejenosti, ki je sodišče prve stopnje vodilo k tej odločitvi. Tako je opravilo zadostno samostojno presojo tega predlaganega ukrepa, zato očitki o neobrazloženosti odločitve tudi v tej smeri niso utemeljeni.

8.Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo zgolj uvodoma in le na načelni ravni ter pri tem v ničemer ne obrazložijo, niti ne navedejo, konkretno katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi prišla v poštev. Tako neobrazložene pritožbe v smeri kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti.

9.Zagovorniki v jedru pritožbe neutemeljeno grajajo dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora v obliki dela v splošno korist oziroma zapora ob koncu tedna ne ugodi. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da subjektivne okoliščine, navedene v predlogu, niso tako tehtne, da bi utemeljevale alternativno izvršitev kazni v predlagani obliki. V pritožbi ponovno navajajo, da je obsojenec urejena oseba, ki kot župan bistveno prispeva k sanaciji škode zaradi naravne nesreče v občini Y., kakor tudi pri sanaciji dolga občine, prav tako da gre za edino kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec izvršil ter ga tudi ponotranjil in je do njega kritičen. Je dobrosrčen in "ljudski" človek, ki si prizadeva pomagati občanom, v obravnavani zadevi niti ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da bi obsojenec izvršitev kazni zapora na alternativen način nameraval zlorabiti. Izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist je ustreznejša in primernejša, saj bi to koristilo tako občini kot zmožnosti poplačila dolga obsojenca.

10.Uvodoma velja izpostaviti, da zagovornikom ne gre slediti v delu, ko navajajo, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da predlogu obrambe za alternativno prestajanje kazni zapora obsojenca ne ugodi, napačno oprlo na razloge za odmero kazni iz obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 16. 12. 2024 v tej zadevi. Pritožba v tej zvezi izpostavlja, da sodišče prve stopnje, razen ponavljanja argumentov za odmero kazni, ne ponudi razlogov glede subjektivnih in objektivnih okoliščin na strani obsojenca, ki bi kazale na neutemeljenost alternativne izvršitve izrečene kazni zapora. Vendar nimajo prav. Ne drži namreč, da okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni, za odločanje o alternativnem prestajanju kazni zapora niso relevantne. Ko se obramba obsojenca v pritožbi zavzema za upoštevanje "objektivnih in subjektivnih okoliščin" za ugoditev predlagani izvršitvi kazni zapora, zanemari, da so tovrstne objektivne okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri presoji o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora, prav okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem. Te je potrebno presojati v medsebojni povezavi s subjektivnimi okoliščinami na strani obsojenca. Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni. Glede na izpostavljeno sodišče druge stopnje pritrjuje tehtno in jasno predstavljenim razlogom sodišča prve stopnje, da je kot ključne okoliščine za konkretno presojo treba upoštevati tudi težo in zavržnost kaznivega dejanja in pri tem izjemno visoko premoženjsko škodo, povzročeno upnikom v konkretni zadevi. Dodatno pa še vztrajnost obsojenca pri izvrševanju kaznivega dejanja ter dejstvo, da je bila šele na podlagi izvršbe zoper občino poravnana zgolj ena terjatev od oškodovanih upnikov. Tako predstavljene okoliščine je sodišče prve stopnje razumno štelo kot bistvene pri odločitvi, da je v obravnavanem primeru namene kaznovanja mogoče doseči le z dejansko izvršitvijo zaporne kazni.

11.Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim tehtno in izčrpno ocenilo tudi vse druge relevantne okoliščine, ki pomembno vplivajo na odločitev o predlogu obsojenčevih zagovornikov za alternativno izvršitev kazni zapora. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da niso podani vsebinski pogoji, ki bi utemeljevali nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma zaporom ob koncu tedna. Za svojo odločitev je navedlo prepričljive in argumentirane razloge, vezane na v predlogu obrambe zatrjevane okoliščine na strani obsojenca. Pravilno je poudarilo, da te okoliščine ne zadoščajo za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga.

12.V zvezi s pritožbenim poudarjanjem razlogov za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki so vezani na obsojenčevo nekdanjo funkcijo župana občine Y. - potrebe po obsojenčevi pomoči pri odpravi posledic neurja s točo; nadaljevanja komunikacije z vpletenimi organi, podjetji in civilno zaščito; izvedbi javnega razpisa za razdelitev finančne pomoči oškodovanim v tej naravni nesreči ter sanacije dolgov občine Y. - sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je iz medijskih objav v času od vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep do predmetne odločitve splošno znano, da je obsojencu zaradi pravnomočne obsodbe v obravnavani zadevi dne 10. 10. 2025 prenehal mandat župana v občini Y.

Zavzemanje pritožbe za delo v splošno korist obsojenca iz navedenih razlogov je tako brezpredmetno. Teže, ki bi zadostila izvršitvi kazni zapora obsojenca z delom v splošno korist, nimajo niti pritožbena navajanja po želji obsojenca kot dobrega državljana k pomoči po neurju zaradi naravne nesreče v svoji občini ter njegovi skrbi za sanacijo lastne škode, ki je prav tako posledica neurja s točo z dne 3. 6. 2025. V pritožbeno izpostavljenih postopkih sanacije bodo, kot je ustrezno poudarilo sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, obsojenčevo vlogo prevzeli drugi pristojni organi in zaposleni na občini Y. Dolžnost izvršitve kazni zapora po pravnomočni obsodilni sodbi pa ima za logično posledico, da obsojenec v tem času ne more sodelovati pri želenih aktivnostih na prostosti.

13.Nadalje je brezuspešno utemeljevanje osebne urejenosti obsojenca obrambe na okoliščini dolgotrajnega skrbnega opravljanja funkcije župana, saj je izguba te funkcije ravno posledica izvršitve v konkretni zadevi obsojencu očitanega kaznivega dejanja, za kar je bil pravnomočno obsojen. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da prav obsojenčevo učinkovito izvrševanje funkcije župana predstavlja razlog, da bi delo v splošno korist opravil dosledno in brez izmikanja. Enako velja za zatrjevanja glede zaupanja prebivalstva obsojencu ter njegovo priljubljenost v času opravljanja funkcije župana. Te okoliščine, v povezavi z očitki obsojencu glede oškodovanja upnikov v sostorilstvu iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 16. 12. 2024, ko je pri gospodarskem poslovanju deloval protipravno in neprimerno zlorabil zaupanje upnikov javnega podjetja, ustanovljenega s strani občine Y. za njen javni servis, ki nato v večini še do sedaj niso bili poplačani, ne omogočajo pritožbeno želenega zaključka, da je opravljanje dela v splošno korist v obravnavani zadevi zaradi osebnostne integritete obsojenca smotrno in utemeljeno.

14.Zagovorniki sodišču prve stopnje prav tako očitajo, da je napačno presodilo, da obsojenec ni kritičen do kaznivega dejanja, za izvršitev katerega je bil obsojen. Zato je tudi v tem smislu zmotno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora z delom obsojenca v splošno korist. Poudarjajo, da je bilo vedenje obsojenca v času odločanja o tem predlogu več kot korektno. Vendar očitki zagovornikov tudi v tem delu niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa korektno izpostavilo obsojenčevo javno komentiranje pravnomočne sodbe in s tem smiselno zavračanje krivde obsojenca. Pravilno je presodilo, da z navedenim postopanjem obsojenec ni izkazal ustreznega pozitivnega odnosa in vedenja v času odločanja o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora. Sodišče druge stopnje temu tako le še dodaja, da se odnos obsojenca do kaznivega dejanja v bistvenem ni spremenil. Ni mogoče prezreti, da iz pritožbenega poudarjanja, da obsojenec obžaluje, da mu je bilo kaznivo dejanje "naprteno", pravzaprav izhaja njegovo nadaljnje zavračanje krivde za izvršeno kaznivo dejanje in prepričanje, da je obsojen po krivem. Nenazadnje je takšen odnos do pravnomočne obsodbe za konkretno kaznivo dejanje javno izrazil še po vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep.

15.Zagovornikom ni mogoče pritrditi, ko problematizirajo obsojenčevo vlogo pri izvršitvi predmetnega kaznivega dejanja in pomen njegovega ravnanja pri izvršitvi, ki jo je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi štelo kot bistveno in dominantno. V zvezi s tem so očitki zagovornikov sodišču prve stopnje, da je v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa v nasprotju z dejanskim stanjem obsojencu pripisalo večjo vlogo pri izvršitvi inkriminiranega kaznivega dejanja, prav tako neutemeljeni. Zaključek, da je imel obsojenec pri kaznivem dejanju dominantno vlogo, je potrdilo tukajšnje sodišče v sodbi II Kp 20425/2017 z dne 12. 6. 2025 in gre tako za pravnomočno potrjeno okoliščino konkretnega kaznivega dejanja. Tako zavračanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja v inkriminirani zadevi in zmanjševanje pomena obsojenčevega ravnanja zgolj dodatno kaže na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obsojenec še zmeraj nekritično zavrača svojo odgovornost in vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju.

16.V povezavi z opisanim sta brez podlage še zatrjevani kršitvi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki ju zagovorniki uveljavljajo z navajanji, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za alternativno izvršitev kazni zapora očitno diskriminiralo obsojenca v primerjavi s soobsojenim B. B., ki mu je sodišče dovolilo opravljati delo v splošno korist. Trdijo, da iz odmerjene kazni soobsojencema, eno leto in dva meseca, ki je bila za oba odmerjena enako, izhaja njuna enaka vloga pri obravnavanem kaznivem dejanju. Po njihovem zatrjevanju je pavšalno sklicevanje sodišča prve stopnje na domnevno dominantnejšo vlogo obsojenega A. A. nepravilno, saj bi se v takem primeru to odražalo pri višini odmerjene kazni.

17.Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist. V skladu z načelom individualizacije je sodišče prve stopnje namreč ustrezno upoštevalo različne konkretne okoliščine na strani obeh obsojencev, ki so narekovale drugačno odločitev v zvezi z alternativnim načinom izvršitve kazni. Enakost pred zakonom pomeni, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanja stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Tako načelo enakosti ni kršeno, če je podan stvarni razlog za neenako obravnavanje. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo okoliščine, ki jih je prepoznalo sodišče kot bistvene, da je v sodbi z dne 16. 12. 2024 dovolilo B. B. izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, čemur je pritrdilo tukajšnje sodišče v razlogih sodbe z dne 12. 6. 2025; primerno in dominantno vlogo A. A. pri kaznivem dejanju, slabši socialno-ekonomski položaj B. B. ter kritičen odnos do kaznivega dejanja in samega kazenskega postopka. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo in se pri tem opredelilo do stališč obrambe iz predloga, ki je predmet odločitve izpodbijanega sklepa. Tako ne gre slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje samovoljno v enakih situacijah odločilo drugače. Zatrjevani kršitvi Ustave zato nista podani.

18.Dodatno pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ovrednotilo navedb obrambe o obsojenčevem slabem zdravstvenem stanju, kot tudi zdravstvenem stanju njegove žene, ki je brezposelna in zanjo skrbi obsojenec, ter o sodelovanju z ženo pri skrbi za štiri vnuke, ki se vsi še šolajo. Pravilno je namreč izpostavilo, da je sklicevanje na lastne in ženine zdravstvene težave neutemeljeno, saj resničnosti teh navedb obramba z ničemer ni dokazala, pri tem niti ni konkretizirano navedla, za kakšne zdravstvene težave naj bi šlo. V zvezi s tem so zagovorniki omenjali le dejstvo, da je obsojenec star sedemdeset let. V resničnost navedb o obsojenčevih zdravstvenih težavah je upravičeno podvomilo tudi zaradi poudarjanja zagovornikov po drugi strani, da je obsojenec praktično ves čas "na terenu" z namenom pomoči pri odpravi posledic naravne nesreče v Y. V zvezi s tem zagovorniki neutemeljeno trdijo, da gre za sprenevedanje sodišča prve stopnje, saj se take trditve obrambe tudi sodišču druge stopnje zdijo same sebi nasprotujoče. Pritožba nenazadnje prezre, da je zavrnitev možnosti izvršitve kazni z delom v splošno korist posledica neizpolnjevanja vsebinskih pogojev in ne odločitve sodišča prve stopnje, da obsojencu odreče možnost najti primerno delo, ki bi ga bil glede na svoje zmožnosti sposoben opravljati, ker mu ni sledilo glede zatrjevanega slabega zdravstvenega stanja.

19.Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno pojasnilo, da skrb za družino sama po sebi ne more predstavljati razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali vikend zaporom. Tudi sicer je tehtno presodilo, da so bile vse izpostavljene okoliščine obsojencu znane že v času izvršitve kaznivega dejanja, pa ga to od izvršitve v obdobju več let ni odvrnilo. Izpostavljanje pričakovanih posledic obsodilne sodbe ter prostostne kazni tako nima zadostne teže, da bi upravičilo predlagana načina izvršitve kazni. Dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi obsojenčevo prestajanje kazni zapora kako izredno vplivalo na njegovo družino, pa z ničemer ni izkazal. Nenazadnje v konkretnem primeru ne gre za dolgotrajno zaporno kazen, zaradi katere bi bil obsojenec trajno odsoten od pomoči ženi in skrbi za vnuke. S tovrstnim navajanjem tako ne more uspeti.

20.Take presoje ne more spremeniti niti na več mestih pritožbe izpostavljena okoliščina, da je obsojenec predhodno nekaznovan, kar naj bi v povezavi z navedbo, da se izvršitvi dosojene kazni ne izmika, zadoščalo za alternativno izvršitev kazni zapora na predlagani način. Kot je pravilno in razumno zaključilo sodišče prve stopnje, okoliščine obravnavane zadeve, ki jih je ustrezno predstavilo in sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša, ob dodatnem upoštevanju obnašanja obsojenca v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni, ne omogočajo sklepanja, da bi predlagan alternativni način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist imel primeren učinek na obsojenca, hkrati pa zadostil specialni in generalni prevenciji.

21.Zagovorniki opozarjajo tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da z navajanji v predlogu ni dokazana osebna urejenost obsojenca v smislu prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ki bi upravičevala izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Ponavljajo lasten zaključek, da je obsojenec za izvršitev kazni na tak alternativen način osebnostno primeren ter da ni podana nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi tak način izvrševanja kazni zapora zlorabil. Vendar nimajo prav. Prezrejo namreč, da je pogoj za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna okoliščina, da obsojenec ob takem prestajanju kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje (četrti odstavek 86. člena KZ-1 in prvi odstavek 12. člena ZIKS-1). Iz predloga za alternativno izvršitev kazni zapora v konkretni zadevi ter iz razlogov obravnavane pritožbe pa izhaja, da zagovorniki izpolnjenost tega pogoja utemeljujejo z obsojenčevim opravljanjem funkcije župana občina Y. Glede na že obrazloženo okoliščino prenehanja opravljanja te funkcije obsojenca in upoštevaje dejstvo, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec opravljal kakšno drugo delo, sodišče druge stopnje izpostavlja, da obsojenec navedenega vsebinskega pogoja za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ne izpolnjuje. Pritožbeno zavzemanje za ugoditev temu načinu izvršitve kazni zapora že iz tega razloga ni utemeljeno.

22.Po obrazloženem, in ker zagovorniki tudi v preostalem ne navajajo ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti izpodbijanega sklepa, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

23.Odločba o naložitvi plačila sodne takse obsojencu temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca (točka II izreka tega sklepa).

-------------------------------

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35131/2013 z dne 20. 11. 2025. 2 Glej tudi Zapisnik z 21. redne seje Občinskega sveta občine Y. z dne 10. 10. 2025. 3 Glej npr. https://vestnik.svet24.si/novice/.............