Jedro

Tožnik je za izdajo odločbe, s katero je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje, izvedel najkasneje 2. 6. 2007, ko je prvič vložil predlog za obnovo postopka. Ponovno vložen predlog z dne 16. 3. 2009 je zato prvostopni organ pravilno zavrgel kot prepoznega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka z dne 16. 3. 2009, končanega z delno odločbo prvostopnega organa, št. 351-1265/2005-12 (7113) z dne 16. 3. 2006, s katero je bilo investitorju A.A., izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2088/1, 2089/1 in 2090/3, k.o. ... Prvostopni organ je glede na navedbe tožnika štel, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil po 9. točki 260. člena ZUP in ga zavrgel kot prepoznega na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP v povezavi s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Tožnik je namreč za izdajo gradbenega dovoljenja vedel že v letu 2007, ko je 6. 4. 2007 vložil zahtevek za vpogled v dokumentacijo in naknadno 2. 6. 2007 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je nato tudi umaknil, o čemer je bil tudi izdan sklep z dne 7. 7. 2007 o ustavitvi postopka.

Drugostopni organ je z odločbo št. 35108-195/2009-4-BM z dne 4. 8. 2009 zavrnil pritožbo tožnika. V obrazložitvi je dodatno še navedel, da je prvostopni organ pravilno štel, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik je predlog za obnovo vložil, ker je menil, da je vplivno območje objekta prikazano napačno ter da je gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, kar je dokazoval s predloženimi ekspertnimi mnenji. Iz v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja veljavnega 70. člena ZGO-1 je namreč izhajalo, da so taka ekspertna mnenja podlaga uveljavljanju obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker neka oseba ni bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pa bi zaradi izkazanega pravnega interesa morala biti.

Zoper sklep prvostopnega organa je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se v predlogu za obnovo postopka namerno ni omejil na enega izmed razlogov po 260. členu ZUP, saj predloga ni podajal samo po eni točki. Obnovo je predlagal zaradi napačno prikazanega vplivnega območja v projektni dokumentaciji ter zaradi nasprotja posega z veljavnim prostorskim aktom, saj je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki bi mogli sami zase ali že z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve upravnega organa, če bi bili uporabljeni v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju navaja, v čem je predmetni poseg v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom in da šele geodetski posnetek dokazuje, da je njegov objekt 11 v projektu prikazan prevelik za 0,6 metra, kar je novo dejstvo, za katerega je tožnik izvedel po 16. 2. 2009. Ob poznavanju tega dejstva bi toženka morala izdati drugačno odločbo od obstoječe. Tako je obnovitveni razlog podan po 1. točki 260. člena ZUP in je tudi z verjetnostjo izkazana pravočasnost. Obnovo postopka pa je tožnik predlagal tudi zato, ker je bila za investitorja ugodna odločba izdana na podlagi njegovih neresničnih navedb, kar izhaja iz 1. do 4. točke ekspertnega mnenja, za katere je tudi izvedel šele 16. 2. 2009, tako da je obnovitveni razlog podan (tudi) v skladu s 5. točko 260. člena ZUP. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odpravi predmetni sklep in toženki naloži obnovitev upravnega postopka v celoti.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka.

V 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 24/06 UPB-2, 126/07, 65/08) je določeno, da se postopek končan z dokončno odločbo obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP je določeno, da lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu, in sicer od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Po presoji sodišča je prvostopni organ v izpodbijanem sklepu pravilno štel, da je predlog tožnika za obnovo postopka z dne 16. 3. 2009 vložen po 9. točki 260. člena ZUP ter da je predlog vložen prepozno. Navedeno namreč izhaja iz njegovega predloga, kjer navaja, da mu zaradi napačno prikazanega vplivnega območja v projektni dokumentaciji investitorja ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Prvostopni organ je izdal delno odločbo št. 351-1265/2005-12 (7113) z dne 16. 3. 2006, s katero je bilo investitorju A.A. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2088/1, 2089/1 in 2090/3, k.o. ..., ki je postala dokončna in pravnomočna dne 4. 4. 2007. V postopku izdaje citirane delne odločbe tožnik ni bil stranka oziroma stranski udeleženec. Predlagatelj (tožnik) je (skupaj s predlagateljico B.B.) obnovo postopka, v katerem je bila izdana zgoraj citirana delna odločba, prvič predlagal dne 2. 6. 2007. Dne 7. 6. 2007 sta predlagatelja predlog za obnovo postopka umaknila, zaradi česar je prvostopni organ izdal sklep o ustavitvi postopka št. 351-678/2007-4 (7113) z dne 7. 7. 2007, ki je postal pravnomočen dne 14. 8. 2007. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je tožnik za izdajo zgoraj navedene odločbe izvedel najkasneje 2. 6. 2007, ko je prvič vložil predlog za obnovo postopka, zaradi česar je prvostopni organ pravilno zavrgel tožnikov predlog, ponovno vložen 16. 3. 2009, glede na zgoraj citirano 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, kot prepoznega.

Ob takšnem dejanskem in pravnem stanju zadeve pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je predlog vložil (tudi) po 1. in 5. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

V prvem odstavku 261. člena ZUP je določeno, da lahko obnovo postopka predlaga samo stranka, organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Obnovo lahko ob enakih pogojih kot stranka predlagata tudi državni tožilec in državni pravobranilec (peti odstavek 261. člena ZUP). Ker tožnik ni bil stranka v postopku izdaje delne odločbe, katerega obnovo sedaj predlaga, ne more predlagati obnove postopka po 1. točki 260. člena ZUP, pa tudi ne po 5. točki 260. člena ZUP, pač pa samo po 9. točki 260. člena ZUP, ki je edini razlog za obnovo postopka, ki ga ima na voljo predlagatelj, ki ni bil stranka v postopku, katerega obnovo predlaga. Tožnik pa je subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo po 9. točki 260. člena ZUP, kot že zgoraj obrazloženo, zamudil. Sodišče je glede na povedano na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo.