Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi pa je ključno, da je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da se udeleženca drug drugega, kljub medsebojnemu zmerjanju, žaljenju in grožnjam, ne bojita oziroma se od drugega ne čutita ogrožena. Ker ni bil izpolnjen eden od pogojev, potrebnih za izrek ukrepov, je sodišče prve stopnje oba predloga pravilno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Udeleženca postopka sta podala vsak svoj predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), s katerima sta zahtevala, da sodišče drugemu od udeležencev postopka prepove približevati se predlagatelju na razdaljo manj kot 200 metrov in se zadrževati v njegovi bližini; navezovati stike na kakršenkoli način, tudi preko sredstev za elektronsko komunikacijo; da mora drugi od udeležencev postopka predlagatelju prepustiti stanovanje v skupni uporabi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam, pri tem pa mora opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo. Oba udeleženca postopka sta tudi predlagala, da se drugemu od udeležencev naloži udeležba na "Treningu socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje", ki ga izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo, Linhartova cesta 13, Ljubljana. Ukrepi so bili predlagani za trajanje dvanajstih mesecev od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.

2.Sodišče prve stopnje je tako predlog predlagateljice kot predlog nasprotnega udeleženca v celoti zavrnilo.

Pritožbene navedbe

3.Zoper I. in III. točko izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila predlagateljica. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, da sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov predlagateljice.

4.Navaja, da sodišče prve stopnje ni razumno pojasnilo, zakaj grožnje, prisilni prijemi in ponižujoče ravnanje ne izpolnjujejo materialnopravnih predpostavk ukrepov po 19. členu ZPND. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo zadovoljiti z zaključkom, da je odnos med predlagateljico in nasprotnim udeležencem konflikten, temveč bi moralo ugotavljati, ali je predlagateljica žrtev nasilja nasprotnega udeleženca. Sodišče je večkrat nekritično bolj verjelo izpovedbam nasprotnega udeleženca kot pa izpovedbam predlagateljice, čeprav je nasprotni udeleženec pri svojem zaslišanju podal več kontradiktornih trditev, medtem ko je bila izpoved predlagateljice ves čas konsistentna. Izpoved nasprotnega udeleženca se je izkazalo za neverodostojno, zaradi česar bi jo moralo sodišče kritično presoditi. Čeprav je sodišče v izpodbijanem sklepu napisalo, da bolj verjame nasprotnemu udeležencu, obstaja več razlogov za to, da izjavam nasprotnega udeleženca ne gre verjeti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je "mati zamolčala, da je sama najprej šolo obvestila, da sta bila otroka priča dogodku z dne 7. 12. 2023", kar pa pomeni, da ne drži, da sta otroka dne 11. 12. 2023 samoiniciativno odšla na pogovor, in je zato njeno izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen, sama okoliščina, da je predlagateljica poklicala v šolo, še ne pomeni, da je njena celotna izpovedba o dogodku z dne 7. 12. 2023 neresnična. Tudi sicer je sodišče prve stopnje o tem dogodku navedlo nasprotujoče si navedbe in zaključilo, da dopušča možnost, da je nasprotni udeleženec med prepirom predlagateljico prijel za vrat, zaradi česar ocenjuje, da je šlo v konkretnem primeru med udeležencema za prepir, ki pa ne izkazuje fizičnega nasilja nad predlagateljico v smislu ZPND, temveč obojestranski konflikt. Takšna presoja je notranje protislovna in brez prepričljivih razlogov, saj je že sama ugotovitev, da je prišlo do prijema za vrat, tipičen znak nasilja, ki lahko utemeljuje izrek ukrepov, četudi ni bilo vidnih poškodb. Prijem za vrat je bil pospremljen z izrečenimi grožnjami, saj sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je mld. A. v šoli povedal, da je oče rekel, da bo zadavil mater in da jo je držal za vrat, kot da jo bo zadavil. Predlagateljica je v kazenski zadevi V Kpr 000/2024 že 2. 12. 2024 podrobno izpovedala o nasilnem dogodku z dne 7. 12. 2023, sodišče prve stopnje pa se s tem zapisnikom vsebinsko ni prepričljivo soočilo, temveč ga je relativiziralo s posplošenim sklicevanjem na medsebojno konfliktnost in odsotnost vidnih poškodb. Tudi v zvezi z nasilnim dogodkom z dne 10. 3. 2024 je sodišče prve stopnje izpovedbo nasprotnega udeleženca ocenilo kot bolj konsistentno, resnicoljubno in prepričljivo. Podobno v zvezi z dogodki z dne 29. in 30. 7. 2024. Pri tem pa je spregledalo, da so predlagateljičine navedbe podprte z listinami in da v seštevku presegajo goli "partnerski konflikt", saj tvorijo verjetno izkazan vzorec nasilnih dejanj in pritiskov. Konflikten odnos ne opravičuje davljenja, žaljivk, zmerjanja in groženj nasprotnega udeleženca.

5.Predlagateljica sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev postopka, ker je zavrnilo izvedbo dokazov s pričami, pri čemer pa je v dokazni oceni upoštevalo posredna zaznavanja delodajalca in sodelavca nasprotnega udeleženca. Ta prav tako nista bila neposredna očividca nasilnih dogodkov; sodišče prve stopnje pri čemer pa za tako selekcijo dokaznih predlogov ni dalo razumnih in prepričljivih razlogov. Navedene priče, katerim se je pritožnica zaupala, bi lahko potrdile njen strah pred nasprotnim udeležencem in kako so nasilje doživeli mladoletni otroci udeležencev postopka.

6.Sodišče prve stopnje tudi ni podalo podrobnejše obrazložitve glede ukrepa zavrnitve prepustitve stanovanja v skupni rabi. Samo dejstvo, da se med udeležencema vodi drug postopek glede določitve najemnika skupnega stanovanja, ne vodi v avtomatični zaključek, da je predlagateljičin predlog glede tega neutemeljen.

7.Pritožba je bila vročena v odgovor nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril.

Presoja utemeljenosti pritožbe

8.Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ne glede na posebnosti postopka po ZPND, ki narekuje hitro odločitev (in s tem povezan nižji dokazni standard), izvedlo obširen dokazni postopek. Vpogledalo je dokazne listine in USB nosilca predlagateljice ter nasprotnega udeleženca, izvedlo več narokov, na katerih je zaslišalo predlagateljico in nasprotnega udeleženca ter dve priči. Vpogledalo je vse listine v spisih Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I N 1405/2024 in opr. št. II N 160/2025 ter listine v spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 37/2025. S stopnjo verjetnosti1 je ugotovilo, da je med udeležencema prišlo do več prepirov, zaradi katerih se oba počutita kot žrtvi nasilnih dejanj. Ob tem je med drugim ugotovilo, da sta oba udeleženca verbalno nasilna drug do drugega in se žalita, da se ob prepirih medsebojno snemata s pametnim telefonom in si grozita. Zapisalo je tudi, da dopušča možnost, da je nasprotni udeleženec med prepirom predlagateljico prijel za vrat, a je sama navedla, da na koži ni bilo sledov prijema in da je ob tem ni dušil ali stiskal. Na podlagi tega je zaključilo, da gre tudi v tej situaciji za prepir in ne za fizično nasilje nad predlagateljico. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa večkrat ponovilo, da je odnos med udeležencema postopka visoko konflikten, da pa opisani dogodki in ravnanja ne dosegajo ravni nasilja, ki bi upravičevala ukrepanje sodišča v smislu predlaganih ukrepov po ZPND.

9.V Sloveniji na podlagi mednarodnih dokumentov (Splošne deklaracije človekovih pravic, Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini) in Ustave Republike Slovenije velja ničelna toleranca do nasilja v družini. Konkretno varstvo na zakonski ravni daje ZPND, ki prepoveduje vsako nasilje v družini (prvi odstavek 3. člena ZPND) in definira pojem nasilja: nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok (drugi odstavek 3. člena ZPND). Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe (tretji odstavek 3. člena ZPND). Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (peti odstavek 3. člena ZPND).

10.Glede na podana pravna izhodišča višje sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) nima nobenega dvoma, da dejanja kot taka, ki jih je s stopnjo verjetnosti ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavljajo nasilna dejanja (psihično nasilje) po ZPND. Z drugimi besedami, če bi ugotovljeno nasilje izvajal le eden od udeležencev postopka, bi drugemu od udeležencev (žrtvi), ob hkratni predpostavki, da bi v postopku s stopnjo verjetnosti izkazala tudi svoj strah oziroma občutke ogroženosti, nedvomno pripadalo varstvo po ZPND.

11.Specifičnost obravnavane situacije je v tem, da oba od udeležencev postopka sočasno oziroma izmenjaje nastopata tako v vlogi izvajalca nasilja kot žrtve; to je sodišče prve stopnje poimenovalo kot visoko konflikten odnos. Bistveno je torej, da oba udeleženca kontinuirano in enakovredno izvajata psihično nasilje (četudi je to poimenovalo konflikt oziroma prepir), zlasti v obliki žaljivk, zmerjanja in groženj, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s stopnjo verjetnosti. Glede prijema za vrat, ki ga je zatrjevala predlagateljica, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zgolj dopustilo možnost, da je do njega prišlo (kar ne dosega standarda verjetnosti kot je bila ugotovljena za ostala zatrjevana dejanja).

12.Sodišče prve stopnje torej po podrobno izvedeni dokazni oceni, ki je zajemala več dogodkov, med intenzivnostjo nasilja enega in drugega udeleženca ni našlo bistvenih razlik, vsa nasilna dejanja pa sodijo v kategorijo psihičnega nasilja oziroma predstavljajo posege v dostojanstvo udeležencev. Fizično nasilje ni bilo ugotovljeno2. Te dokazne ocene pritožnica ne more izpodbiti z očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično bolj verjelo nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, čemu je, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, štelo izpovedbo nasprotnega udeleženca za bolj prepričljivo. Ne glede na povedano višje sodišče poudarja, da je, kot že izpostavljeno, sodišče prve stopnje kljub siceršnjim značilnostim postopka po ZPND, ki zaradi težnje po hitri odločitvi predvideva skopo izvajanje dokazov, v tej zadevi izvedlo obširen in poglobljen dokazni postopek, ki se je nanašal na več posameznih dogodkov. Kot že povedano, med drugim je izvedlo več narokov, zaslišalo udeleženca postopka in priče ter se z neposredno zaznavo prepričalo o verodostojnosti izpovedb, kar je tudi prepričljivo obrazložilo. V tem kontekstu je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku, v katerem odloča na podlagi stopnje verjetnosti, poleg izvedenih dokazov izvesti še dokaze z zaslišanjem drugih prič. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

13.Za odločitev v obravnavani zadevi pa je ključno, da je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da se udeleženca drug drugega, kljub medsebojnemu zmerjanju, žaljenju in grožnjam, ne bojita oziroma se od drugega ne čutita ogrožena. Ker ni bil izpolnjen eden od pogojev, potrebnih za izrek ukrepov, je sodišče prve stopnje oba predloga pravilno zavrnilo.

14.Ker je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da pogoji za izrek ukrepov po ZPND niso podani, je pravilno zavrnilo tudi predlagani ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi; ne drži, da bi štelo, da je to posledica dejstva, da se med udeležencema vodi drug postopek glede določitve najemnika skupnega stanovanja.

15.Uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1), niso podane, zato je višje sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16.Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

Zveza:

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 19

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.