Jedro

Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala.

Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem.

Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerjih toženk za takšne anomalije ali napake volje, zaradi katerih bi bil posel v celoti ali deloma ničen.

Nad prvotoženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 79/98 dne 23.11.1998 začel stečajni postopek. Od tedaj dalje tožeča stranka nima več interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim zasleduje obseg družbenega premoženja prvotoženke, ki bo predmet lastninjenja po ZLPP. Namenu zakona, da se dokončno odpravi družbena lastnina, ki bo dobila znane lastnike pravilnega obsega družbenega premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, zaradi stečaja nad prvotoženo stranko ni mogoče zadostiti s predmetnim tožbenim zahtevkom.

ZLPP se po 6. alinei 2. člena ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku, določba 50.a člena pa se nanaša le na vprašanje dopustnosti revizijskih postopkov, ki pa nato nimajo refleksije v zahtevkih družbenega pravobranilca, pač pa v eventuelnih kazenskih ali odškodninskih postopkih zoper odgovorne osebe v revidirani pravni osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Tretje tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta drugo in tretje tožena stranka nerazdelno dolžni v roku 8 dni plačati prvotoženi stranki 4.409.391,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po pravnomočnosti sodbe dalje. Tožečo stranko je še obsodilo, da mora povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 90.000,00 SIT, tretje toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 324.588,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Njen stroškovni zahtevek je zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je tretje tožena stranka odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Drugi dve toženki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da prvotožena stranka za dodatne stroške iz identifikacijskih certifikatov, transporta in zavarovanja pri posameznih uvoženih avtomobilih ni vedela, ker je prvotožena stranka o tem ni obvestila. Ker je v osnovo za odmero carinskih dajatev vnesla le podatke, ki so ji bili po naročilu prvototožene stanke znani, je presodilo, da svoje špediterske obveznosti ni prekršila; - da drugotožena stranka ni neupravičeni okoriščenec pri nakupu spornih vozil, ker je plačala tolikšno kupnino, kot jo je od nje ob izročitvi vozil zahtevala prvotožena stranka. Pri slednji pa do zmanjšanja premoženja sploh še ni prišlo, saj je vprašanje temelja in višine njenih carinskih obveznosti v celoti predmet preizkusa v stečajnem postopku, kjer je carinska uprava prijavila svoje zahtevke na podlagi odločb, izdanih po začetku stečajnega postopka in le v višini 2.495.977,00 SIT.

Iz prvostopne sodbe izhaja še materialnopravno sklepanje, da je nepravilnosti pri upoštevanju virov za carinsko osnovo mogoče pripisati zgolj ravnanju odgovornih delavcev prvotožeče stranke.

Sodišče druge stopnje pritrjuje tem razlogom, ki so rezultat dokazne ocene in uporabe materialnega prava ter v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja: Pritožba nepravilno razlaga 835. člen ZOR, ko trdi, da je špediter odgovoren, če so navedbe v carinski deklaraciji napačne, čeprav se je pri tem držal naročiteljevih podatkov. Pravilno opozarja tretje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da je takšno razumevanje pravil o špediciji ne le nepravilno, pač pa tudi nelogično. Špediter je komisionar, ki mu je komitent zaupal opraviti posel v skladu z njegovimi navodili (glej 1. odst. 833. člena ZOR). Določitev dokumentov za višino carinske osnove je bila v izključni dispoziciji prvotoženke, kot naročitelja, saj je šlo za listine, vezane na uvoz vozil, kar je bil njen posel s tujim dobaviteljem. Zato je šlo pri določitvi dokumentov, ki jih je za izpolnitev carinske deklaracije potreboval špediter, za imperativna navodila, ki so bila zanj strogo obvezna. V tem pogledu bi, kot skrben gospodar, moral opozoriti svojega naročitelja na pomanjkljivosti ali nepravilnosti navodil v primeru, da bi zaradi načela varovanja naročiteljevih interesov (1. odst. 832. člena ZOR) zavaroval naročiteljeve korist oziroma ga obvaroval pred škodljivosto navodil. V praksi gre za take primere največkrat, ko bi zaradi neprimerne določitve prevozne poti, pakiranja pošiljke ali podobno naročitelju grozili stroški v posledici nesmotrnih navodil. Nikakor pa ni mogoče pričakovati in se kaže kot nesmiselno, da bi špediter lahko varoval koristi naročitelja tudi s tem, da bi ga opozarjal na pomanjkljivost dokumentacije glede osnovnega posla, za katere obseg ne more vedeti. V obseg odgovornosti špediterja, ki opravlja tudi carinska opravila (v konkretnem primeru v imenu in na račun Astre - uvozne carinske deklaracije v prilogah pod B) sodi strokovna vednost o vrsti dokumentov, ki so za carinjenje potrebni, nikakor pa ne vednost (brez naročiteljevih navodil) o obsegu ali številu teh dokumentov. Carinsko deklaracijo namreč izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih je dostavil naročitelj. Strožja odgovornost po 2. odst. 18. člena ZOR se ne more nanašati na podatke, ki mu jih naročitel ni dal. Le če bi jih zanemaril ali nepravilno uporabil po svoji krivdi, bi prišlo v poštev ugotavljanje odgovornosti.

Pritožba glede drugotoženke neutemeljeno napada razloge prvostopne sodbe že zato, ker konkretni dejanski stan ni mogoče podvesti pod abstraktnega v 210. členu ZOR. Ne gre za neresnično ali pozneje odpadlo podlago posla med prvotoženko in A d.o.o., Ljubljana, kot kupcem avtomobilov. Če so uvoznika doletele naknadne carinske odločbe zato, ker je zakrivil prenizko carinsko osnovo, ni vzročne zveze med tem, kar naj bi v posledici tega lastnega ravnanja prvotožena stranka plačala carinski upravi in višino kupnine, ki jo je plačala drugotožena stranka.

Pri višini tožbenega zahtevka pa je šlo še za pravilno ugotovljeno nesklepčnost. Zahtevek namreč ni v skladu z višino, ki jo je v stečajnem psotopku prijavila carinska uprava in tudi ni znano, v kolikšni višini bo po pravilih stečajnega postopka sploh uspela.

Proti utemeljenosti tožbenega zahtevka pa po mnenju drugostopnega sodišča govorijo še naslednjii razlogi: Družbeni pravobranilec je s tožbo zahteval, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker, kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala.

Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem.

Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni prravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerjih toženk za takšne anomalije ali napake volje, zaradi katerih bi bil posel v celoti ali deloma ničen. Na podlagi določb ZOR (5., 9., 12., 14., 15., 18., 47., 52., 53., 103. člen in 3. odst. 140. člena ZOR) so lahko pravna dejanja ob izpolnjenih abstraktnih dejanskih stanovih v konkretnih primerih absolutno prepovedana oziroma so takšni njihovi učinki. Če bi v konkretnem primeru tožnik napadal pogodbeni razmerji prvotoženke z obema naslednjima toženima strankama, zaradi okoliščin, ki bi lahko imele za posledico najstrožjo sankcijo nepravilnosti poslovanja oziroma obligacijskopravnega razmerja, potem bi se lahko skliceval na svoje pravdno upravičenje.

V dejanski podlagi izvajanj tožeče stranke ni bilo nobenih dejstev, ki bi podlago tožbenega zahtevka opirala na katerokoli določbo ZOR o ničnosti pravnih poslov, v katerih je bila v konkretnem primeru prvotoženka z drugo in tretjotoženo stranko.

Proti aktivni legitimaciji družbenega pravobranilca pa v konkretnem primeru govorijo še naslednja dejstva: Nad prvotoženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 79/98 dne 23.11.1998 začel stečajni postopek. Od tedaj dalje tožeča stranka nima več interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim zasleduje obseg družbenega premoženja prvotoženke, ki bo predmet lastninjenja po ZLPP. Namenu zakona, da se dokončno odpravi družbena lastnina, ki bo dobila znane lastnike pravilnega obsega družbenega premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, zaradi stečaja nad prvotoženo stranko ni mogoče zadostiti s predmetnim tožbenim zahtevkom. Z začetkom stečajnega postopka se je namreč oblikovala stečajna masa iz vsega izkazanega in tržno ovrednotenega dolžnikovega premoženja (otvoritvena stečajna bilanca). Pooblaščeni varuh za njen optimalni obseg zaradi optimalnega poplačila upnikov je stečajni upravitelj. ZLPP se po 6. alinei 2. člena ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku, določba 50.a člena pa se nanaša le na vprašanje dopustnosti revizijskih postopkov, ki pa nato nimajo refleksije v zahtevkih družbenega pravobranilca, pač pa v eventuelnih kazenskih ali odškodninskih postopkih zoper odgovorne osebe v revidirani pravni osebi.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka mora sama kriti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP), tretje tožena stranka pa mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ker je v njem ponovila sicer tehtna, vendar že v postopku pred sodiščem prve stopnje podana dejsva in materialnopravna naziranja (1.