Jedro

V tem kontekstu je pomembno, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki tepe svojo ženo in takšno ravnanje ponavlja, vrednoti drugače kot pri povprečnem človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje in je zato pravilna presoja, da v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualno osebnostne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine iz tega naslova ni upravičena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke zahteval odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi nedopustnega in protipravnega ravnanja uslužbencev policijske postaje ... 6.3.2002. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 300.000 SIT s pripadajočimi obrestmi od 9.1.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v izpodbijanem zavrnilnem delu).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je po mnenju revidenta zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačen zaključek, da so imeli policisti na podlagi 36. člena Ustave RS in 47. člena Zakona o policiji pravno podlago za vstop v hišo tožnika. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena, ker v nasprotju z določilom 233. člena ZPP tožnikove žene in sina ni opozorilo na možnost oprostitve pričevanja, zaradi česar sodišče njunih pričevanj ne bi smelo upoštevati v dokaznem postopku (nedovoljen dokaz). Bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena je podana, ker sodba pritožbenega sodišča nima razlogov glede odločilnega dejstva, in sicer glede ponovitvene nevarnosti kot pogoja za odreditev pridržanja. Revident graja zaključek drugostopenjskega sodišča, da priče R. U., M. P., R. S. ter dr. M. P. Š. ne vejo iz lastnega ničesar, saj so priče izpovedovale o dogodkih, ki so jim bile priča. Prvostopenjsko sodišče pa v sodbi nima razlogov, zakaj verjame policistom, ki so prav tako lahko zainteresirani za izid postopka. Sodišče druge stopnje ne navede dokazov, na podlagi katerih je ugotovilo dogajanje na policijski postaji ter ne upošteva mnenja zdravnice dr. M. P. Š., ki je potrdila izpovedbo tožnika. Smiselno jo je potrdil tudi prof. dr. A. B.. Iz navedenega sledi resničnost tožnikovih trditev, da sta ga policista podrla na tla in obrcala, pri čemer nista spoštovala načela sorazmernosti. Navaja, da se ni aktivno upiral, ter da so policisti ravnali protipravno in tožniku povzročili nepotrebno škodo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke) je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišči sta materialno pravo zmotno uporabili tudi pri presoji obstoja duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj so policisti tožnika zmerjali in žalili. Meni, da se ga v tem primeru obravnava neenako, kar predstavlja poseg v njegove ustavne pravice. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožnika ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - policijo je poklical tožnikov sin iz razloga, ker je tožnik (oče) tepel njegovo mamo (tožnikovo ženo); - policisti so v tožnikovi družini, tudi zaradi ravnanja tožnika, že pred kritičnim dnem večkrat intervenirali; - nobeden od stanovalcev vstopu policistov v stanovanje ni nasprotoval oziroma jih je tožnikov sin celo poklical na pomoč; - dogajanje se je odvijalo v večernih urah, izven uradnih ur sodnika za prekrške; - tožnik je bil spornega dne vinjen;- policisti so ga od doma odvlekli v copatih in v zgornjem delu pižame, pri čemer je tožnik imel možnost, da bi se preoblekel in preobul; - tožnik se je na policijski postaji zaradi vprašanja policistke V. "zakaj je tepel ženo" tako razburil, da je skočil vanjo, zaradi česar je policist M. posredoval tako, da je s tožnikovo desno roko izvedel t.i. strokovni prijem "ključ" in pri tem tožnika podrl na tla. Ta pa je z levo roko policistko močno zgrabil za nogo, zato je posredoval tudi policist G. tako, da je odstranil tožnikovo levo roko z noge policistke; - tožnik je kritičnega dne utrpel številne udarnine in raztrganino kite kratke glave dvoglave mišice desne nadlakti; - tožniku so policisti na policijski postaji rekli "Prasec, ženo si tepel" ter "Posral si se pred eno babo"; - tožnik je kritičnega dne na policijski postaji opravil veliko potrebo v hlače, policisti pa v zvezi s tem niso nič ukrepali, čeprav so vedeli; takšnega tožnika so pustili v sobi za pridržanje ter ga naslednji dan takšnega odpeljali k sodnici za prekrške in ga prav takšnega tudi pustili v ..., kjer si je moral poiskati še prevoz do doma.

Neupoštevne so vse tiste revizijske navedbe, ki takšno dejansko stanje izpodbijajo ali ga relativizirajo (kot npr., da tožnik ni tepel žene, da je do udarnin in podpludb prišlo zaradi udarcev in brc ter da se ni aktivno upiral). Prav tako je jalovo revizijsko prizadevanje v smeri izpodbijanja dokazne ocene sodišča (tretji odstavek 370. člena ZPP) o tem, kaj se je kritičnega dne dogajalo na policijski postaji ter o oceni verodostojnosti v reviziji poimensko navedenih prič.

V zvezi z zaslišanjem tožnikove žene in sina revizijsko sodišče ugotavlja, da revident zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni uveljavljal v pritožbi, v skladu z določbo 372. člena ZPP pa je ne more sedaj prvič uveljavljati v revizijskem postopku.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da so imeli policisti na podlagi 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 47. člena Zakona o policiji pravno podlago za vstop v hišo tožnika. Prav tako je bilo na podlagi drugega odstavka 109. člena Zakona o prekrških zakonito tudi tožnikovo pridržanje na policijski postaji, pri čemer je pritožbeno sodišče na strani 3 obrazložitve sodbe poleg vseh okoliščin, ki narekujejo takšen zaključek, navedlo tudi okoliščine (vinjenost tožnika, njegovo nasilno obnašanje v preteklosti), ki so izkazovale ponovitveno nevarnost in je zato revizijski očitek v zvezi s tem neutemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je tožnik na policijski postaji napadel policistko) je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da so policisti na podlagi 50. člena Zakona o policiji in 120. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih imeli pravno podlago za uporabo fizične sile in so glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je vinjen tožnik ob vprašanju policistke vzkipel ter da je bil močan v rokah) pri obvladovanju tožnika spoštovali načelo sorazmernosti iz 51. člena Zakona o Policiji.

Pravilna je tudi odločitev sodišč v zvezi z (ne)prisojo odškodnine za duševne bolečine, ki naj bi jih pri tožniku povzročile nekatere izjave policistov. Duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti so ena izmed pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), na podlagi katere lahko upravičenec pod določenimi pogoji uveljavlja pravično denarno odškodnino. Sama kršitev, poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), še ni podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev (žaljive trditve) morajo povzročiti škodno posledico (sekundarno škodo) - duševne bolečine. Prav tako zakon v prvem odstavku 200. člena ZOR predpisuje, da pravična odškodnina oškodovancu pripada le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem besedilom je opredeljena spodnja meja "poslabšanja stanja", ki jo pravo še sankcionira s pravično denarno odškodnino. Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast). Ker gre za dva pola ene celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in ugled ocenjevati tudi objektivno, ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti. V tem kontekstu je pomembno, da se pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki s svojo ženo fizično obračunava in takšno ravnanje ponavlja, vrednoti drugače kot pri povprečnemu človeku, ki se takšnega ravnanja ne poslužuje in je zato pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualne osebnostne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine iz tega naslova ni upravičena.