Jedro

Sodišče druge stopnje s sklepom z dne 21.10.2009 ni odločalo o plačilu zapuščinske oziroma opominske takse. Tisti del pritožbe, vložene proti sklepu o dedovanju, v katerem je pritožnik ugovarjal plačilu sodne takse, je treba v skladu z določbo 27. člena ZST obravnavati kot zahtevo stranke, za izdajo odločbe o odmeri takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dedičev ugovor proti opominu za plačilo zapuščinske takse in takse za opomin.

Proti sklepu se pritožuje dedič Z. J., ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je zoper nalog za plačilo sodne takse dne 14.5.2009 vložil pritožbo, o kateri ni do sedaj odločalo niti prvostopno niti drugostopno sodišče. Nadalje meni, da je treba sodno takso, ker je sklep o dedovanju že postal pravnomočen, odmeriti po novem Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), ki pa je malenkost nižja od takse, določene v starem zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dedičev ugovor proti taksnemu opominu zavrglo z utemeljitvijo, da je treba v konkretnem primeru uporabiti prejšnji Zakon o sodnih taksah, ki pa v 26. členu ne predvideva posebne pritožbe zoper opomin, kadar se stranka lahko pritoži zoper odločbo o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj bi po razlogih prvostopnega sodišča že v sklepu o dedovanju odločilo o plačilu zapuščinske takse, zoper ta sklep se je pritožnik pritožil, sodišče pa naj bi njegovo pritožbo zavrnilo. Tako naj bi bilo po mnenju prvostopnega sodišča o ugovoru Z. J. na plačilo sodne takse že odločeno.

Razlogi prvostopnega sodišča pa ne držijo v celoti. Res je, da je v konkretnem primeru treba uporabiti stari Zakon o sodnih taksah, ker je zapuščinski postopek pričel teči pred uveljavitvijo ZST-1, taksna obveznost za plačilo zapuščinske takse pa je tudi nastala pred pravnomočnostjo sklepa izdanega v tem postopku. Tako nima prav pritožba, ko meni, da je treba zapuščinsko takso odmeriti po novem zakonu.

Ne glede na navedeno pa je odločitev prvega sodišča napačna. Sodišče druge stopnje s sklepom z dne 21.10.2009 pod II Cp 2754/2009 namreč ni v ničemer odločalo o plačilu zapuščinske oziroma opominske takse. V izreku sklepa o dedovanju tudi ni odmerjena zapuščinska taksa, predmet izpodbijanja sklepa o dedovanju v pritožbi in predmet odločanja pritožbenega sodišča pa niso razlogi sklepa, temveč razlogi sklepa le v povezavi z izrekom sklepa o dedovanju. Tisti del pritožbe, vložene proti sklepu o dedovanju, v katerem je pritožnik ugovarjal plačilu sodne takse, je treba v skladu z določbo 27. člena ZST obravnavati kot zahtevo stranke, za izdajo odločbe o odmeri takse. Odločbo o odmeri takse izda sodišče prve stopnje, 2. odstavek 27. člena ZST, ki določa, da zoper odločbo sodišča o odmeri takse ni dopustna posebna pritožba, razen v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari, pa je uporabna le v primeru, da sodišče prve stopnje na zahtevo stranke odločbo o odmeri takse izda. Ker v dosedanjem postopku takšna odločba še ni bila izdana, se dedič proti njej niti ni mogel pritožiti.

Glede na spredaj navedeno torej niso podani razlogi za zavrženje dedičevega ugovora proti taksnemu opominu (ki ga je šteti kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse v skladu z določbami v tej zadevi uporabnega Zakona o sodnih taksah).

Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, da bo v novem postopku sodišče prve stopnje na podlagi že podane zahteve odločilo o odmeri sodne takse.